<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1251/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CPG.1251.2010
Evidenčna številka:VSL0069811
Datum odločbe:11.03.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:trditveno in dokazno breme - prosta presoja dokazov

Jedro

Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena, ta obrazložitev pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke bodisi sodišče druge stopnje.

Izrek

Pritožbama pravdnih strank se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški pravdnih strank so njuni nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in njegova obrazložitev

1.1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 29.117,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 02. 2007 dalje do plačila.

II. Tožbeni zahtevek se v delu, ki se nanaša na znesek 75.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, to je od 12. 07. 2007 dalje do plačila, kot neutemeljen zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.981,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.“.

1.2. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki januarja 2006 sklenili Pogodbo o svetovanju (v nadaljevanju Pogodba A1), s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko opraviti svetovalne storitve na projektu prodaje sredstev oziroma dejavnosti hčerinske družbe tožene stranke F. d.o.o. iz S. Predmet zahtevka iz II. točke izreka izpodbijane sodbe je nagrada za opravljene storitve tožeče stranke, predmet zahtevka iz I. točke izreka pa stroški pravnih storitev, ki jih je tožeča stranka plačala odvetniški pisarni D. iz Beograda. Tožbenemu zahtevku na plačilo teh stroškov v znesku 29.117,00 EUR je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi presoje, (1) da so bili stroški v višini 20.000,00 EUR potrebni, (2) da so bile pravne storitve opravljene, (3) da je tožeča stranka za opravo pravnih storitev predhodno pridobila soglasje tožene stranke in (4) da višjemu tožbenemu zahtevku (nad 20.000,00 EUR) tožena stranka ni nasprotovala. Tožbeni zahtevek na plačilo nagrade 75.000,00 EUR (s pripadki) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi presoje, da je tožba tožeče stranke v tem delu nesklepčna.

Pritožbeni postopek

2. Proti dajatvenemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, proti zavrnilnemu delu in odločitvi o stroških pa tožeča stranka. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, tožena stranka pa poleg tega še bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Obe stranki primarno predlagata spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa obe razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe zahtevata tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Obe predlagata zavrnitev pritožbe v izpodbijanih delih nasprotne stranke in potrditev teh delov prvostopne sodbe.

4. Obe pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

5. Spor izvira iz tolmačenja Pogodbe A1. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožena stranka lastnica večinskega deleža družbe F. d.o.o. iz Beograda, in da se je ta delež tožena stranka odločila prodati. Tožeča stranka zatrjuje, da je skladno s Pogodbo A1 opravila vse storitve, ki so potrebne za pripravo prodaje te družbe in so navedene v 3.2. točke Pogodbe A1 ter da je uspešno realizirala projekt v smislu 2.6. točke Pogodbe, zaradi česar je upravičena do nagrade, dogovorjene v točki 5.1. Pogodbe A1. Tožena stranka pa ugovarja, da „predmeta pogodbe tožeča stranka ni opravila“, da je „že na polovici leta 2006 prenehala z izvajanjem pogodbe“ in da je „sama uspela prodati sredstva ciljne družbe v Beogradu“.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka opravila vse svetovalne storitve iz 3.2. točke Pogodbe A1. Glede na to, da je v 5.1. točke Pogodbe A1 nagrada za uspeh v višini 75.000,00 EUR dogovorjena le za primer „uspešne realizacije projekta“, je odločilno pravno dejstvo tudi vprašanje, ali je do uspešne realizacije projekta sploh prišlo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, „da je prišlo do nekakšnega pravno poslovnega razmerja s F. (to je z družbo, ki se je potegovala za nakup poslovnega deleža ciljne družbe) v zvezi z dejavnostjo F. G.“ (primerjaj E točko na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe), ne pomeni ugotovitve odločilnega pravnega dejstva. Dejansko stanje je torej ostalo nepopolno ugotovljeno.

7. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da sta po tistem, ko je bil pri ciljni družbi (FIP G. N. d.o.o. B.) opravljen skrbni pregled, dva ponudnika in sicer G. M. in F. tožeči stranki dala nezavezujoče ponudbe. Kot rečeno, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, ali je bila realizacija projekta uspešna. Če je bila (primerjaj 2.6. točko Pogodbe A1), pa je materialnopravno zmotno izhodišče prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, da do sklenitve posla med toženo stranko in F. ni prišlo v posledici njenega delovanja v smislu 3.2. točke Pogodbe A1. Oziroma drugače povedano – če drži, da je tožeča stranka izvedla pogodbeno dogovorjene storitve in je cilj pogodbe realiziran, je tožena stranka tista, ki mora utemeljiti in dokazati, da do realizacije pogodbe ni prišlo zaradi delovanja tožeče stranke, pač pa zaradi njenega lastnega delovanja.

8. Šele po tistem, ko bo ugotovljeno, ali je bil dosežen „uspešen projekt“ ali „uspešna realizacija projekta“ v smislu 2.6. točke Pogodbe A1, bo možno o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zahteva od sodišča prve stopnje temeljit študij navedb obeh pravdnih strank (v smislu trditvenega bremena) in ustreznejši dokazni postopek. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej presoditi ali je tožena stranka dovolj konkretizirala svoje navedbe, da tožeča stranka (ki je, kot zatrjuje, po izvedbi storitev prejela kar dve nezavezujoči ponudbi) ni opravila vseh nalog, navedenih v pogodbi. Če jih ni konkretizirala, je izhodišče jasno. Če jih je, pa bo moralo sodišče prve stopnje izvajati dokazni postopek v tej smeri. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da pritrjuje prvostopni presoji, da ni prišlo do prenehanja veljavnosti pogodbe. Pritožbenemu sodišču ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje zaključuje, da je prišlo „do nekakšnega pravno-poslovnega razmerja s F. v zvezi z dejavnostjo F. G.“ (primerjaj točko E obrazložitve izpodbijane sodbe na 4. strani), če tožena stranka sama navaja (1. točka odgovora na tožbo, listovna št. 16), da je do prodaje sredstev ciljne družbe v Beogradu prišlo. Vse te vrzeli bo treba v novem postopku odpraviti.

K pritožbi tožene stranke

10. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo nobene od prič tožene stranke, niti njenega direktorja D. P., ki je zanikal, da bi tožeči stranki dovolil angažiranje odvetniške pisarne (glavna obravnava 10.09.2009, listovna številka 37), pač pa je svojo sodbo v tem delu oprlo izključno na izpoved priče B. G. in D. K., ki sta oba priči tožeče stranke. Po določilu 8. člena ZPP sodišče o svojem prepričanju, katera dejstva šteje za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti najprej preverljivo obrazložena, ta obrazložitev pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke bodisi sodišče druge stopnje (primerjaj Jan Zobec, ZPP s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba 2005, stran 91). Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določil po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom istega zakona. Ta kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijane I. točke izreka sodba in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi izpovedbi direktorja tožene stranke D. P. in prič tožene stranke, po potrebi pa direktorja tožene stranke in priče tožene stranke soočiti z zaslišanima pričama B. G. in D. K.

11. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi bila tožeča stranka do stroškov nad 20.000,00 EUR upravičena le v primeru, če bi jih argumentirala. Da ne ve, na katere stroške se nanaša znesek nad 20.000,00 EUR, je tožena stranka omenila že v odgovoru na tožbo (zadnji odstavek 2. točke navedb, listovna številka 17). Ker na to pripombo tožeča stranka ni sama reagirala, bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati, naj pojasni, kaj predstavljajo, saj sicer v tem delu tožbeni zahtevek ni določen. Po določilu 1. odstavka 180. člena ZPP mora tožba med drugim obsegati določen zahtevek. Dokler se ne ve, kaj predstavljajo vtoževani stroški in dokler jih tožeča stranka ne specificira, sodišče ne more o tem delu tožbenega zahtevka odločiti. Če odloči, zagreši absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe zato, ker je izrek nerazumljiv (ne ve se, o čem je odločeno) ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi določila 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi tudi v tem delu ugodilo, izpodbijano I. točko izreka tudi nad 20.000,00 EUR razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvati, naj pojasni, kaj predstavljajo stroški nad 20.000,00 EUR. O tem bo moralo izdati sklep po 108. členu ZPP v zvezi s 180. členom ZPP. Če v danem roku tožeča stranka ne bo dopolnila navedb v zvezi s tožbenim zahtevkom nad 20.000,00 EUR, bo sodišče prve stopnje imelo podlago, da tožbo v zvezi s tožbeni zahtevkom nad zneskom 20.000,00 EUR zavrže.


Zveza:

ZPP člen 8, 180.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1NjE3