VSL sklep I Cpg 1026/2010

Jedro

Sodišče prve stopnje je o delu zahtevka na plačilo odločilo dvakrat in sicer je zahtevek tako zavrnilo (točka I izreka sodbe), kot mu ugodilo (točka II izreka sodbe). S tem pa je izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Tožena stranka K. z., z.b.o., L. je dolžna tožeči K. z. S. B., z.o.o., S. B. izročiti 895 obveznic SOD v roku 15 dni po razsoji prvostopne sodbe.

Tožena stranka K. z., z.b.o., L. je dolžna tožeči K. z. S. B., plačati do sedaj zapadel del glavnice v znesku 5.951,75 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje v roku 8 dni.

Tožena stranka K. z., z.b.o., L. je dolžna tožeči K. z. S. B., z.o.o., S. B. plačati znesek že zapadlih obresti v višini 30.465,80 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje do plačila v roku 8 dni.“ (I. točka izreka sodbe).

Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in sicer, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki znesek 76.227,15 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje, v roku 15 dni (II. točka izreka sodbe). Obenem pa je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, v višini 2.135,43 €, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe).

Stranski intervenient je z isto vlogo obenem priglasil stransko intervencijo ter vložil pravočasno pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe. V pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, prvo sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavanje. Priglasil je stroške pritožbe.

Stransko intervencijo je sodišče prve stopnje dopustilo s sklepom opr. št. VI Pg 236/2008-18, z dne 18. 05. 2010.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti, še posebej pa v delu, v katerem je bilo tožeči stranki ugodeno (tč. II in III izreka sodbe). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in jo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma podredno zavrne tožbene zahtevke oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbe.

Tožeča stranka v pravočasnih odgovorih na pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti zavrne kot neutemeljeni, toženi stranki in stranskemu intervenientu pri tem naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v delu zahtevka dvakrat odločilo, izrek sodbe pa je sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo do sedaj zapadlega dela glavnice v znesku 5.951,75 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje do plačila ter plačilo že zapadlih obresti v višini 30.465,80 € skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje do plačila. Kot pa je razvidno iz II. točke izreka, je sodišče prve stopnje ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku na plačilo 76.227,15 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2008 dalje, v roku 15 dni. Tožeča stranka je podredni tožbeni zahtevek postavila šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 01. 2010, specifikacijo tega zneska pa je podala že v tožbi z dne 11. 08. 2008 (list. št. 3). Tožeča stranka je tako znesek 76.227,75 € opredelila kot „izročitev 895 obveznic v skupnem znesku 39.809,60 € ter izplačilo neizplačanih obresti v višini 30.465,80 € in dele že zapadle glavnice v višini 5.951,75 €, torej vse skupaj v višini 76.227,75 €“. Iz tega pa sledi, da je sodišče prve stopnje o delu zahtevka na plačilo (5.951,75 € ter 30.465,80 €) odločilo dvakrat in sicer je zahtevek tako zavrnilo (točka I izreka sodbe), kot mu ugodilo (točka II izreka sodbe). S tem pa je izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju, sodišče prve stopnje pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izročitev 895 obveznic SOD z ugotovitvijo, da je tožena stranka potrdila, da s pridobljenim premoženjem, to je obveznicami in plačili po obveznicah, ne razpolaga. V dokaz te svoje trditve je tožena stranka predložila Pogodbo o brezplačni dodelitvi denacionaliziranega premoženja, sklenjeno s K. S. K. z dne 24. 01. 2007. Pritožba v tem delu pravilno opozarja na pomanjkljivost razlogov sodbe sodišča prve stopnje upoštevajoč, da vtoževane obveznice predstavljajo določeno količino nadomestnih stvari (genus) in ne morebiti določeno stvar (species), kar je razvidno tudi iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (točka I/1 izreka sodbe), kjer obveznice niso opredeljene s serijskimi številkami, temveč so opredeljene zgolj kot „895 obveznic SOD“. Tožena stranka samemu načinu izpolnitve s plačilom, namesto izročitvijo obveznic oporeka. S tem pa se izkaže razlog sodišča prve stopnje, da je tožena stranka 895 obveznic že izročila in jih sedaj nima v posesti kot nezadosten, sodba sodišča prve stopnje pa v delu zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Zaradi opisanih absolutnih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo v celoti, saj opisanih kršitev ne more odpraviti samo (1. odstavek 354. člena ZPP). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni iz gornje obrazložitve. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo jasna določila sklepov s 7. občnega zbora Z. H. S., z dne 24. 03. 1998 (A3) ter Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi H. S. B. k Z. H. S. z dne 30. 10. 2003 (v nadaljevanju: Pogodba; A2), pritožbeni očitki tožene stranke in stranskega intervenienta v smeri pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja zaradi opustitve zaslišanja strank ter predlaganih prič pa so neutemeljeni. Pritožbi izpostavljata vrsto okoliščin, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri razlagi pogodbe, da bi ugotovilo skupen namen pogodbenikov (2. odstavek 99. člena ZOR). Vendar pa je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da gre za jasno pogodbeno določbo, ki se uporablja tako, kot se glasi (1. odstavek 99. člena ZOR). Pogodba je v 15. členu določala regionalno načelo premoženja, Z. H. S. (pravna prednica tožene stranke) pa se je že s sklepi 7. občnega zbora zavezala, da bo premoženje, pridobljeno po zaključku še odprtih denacionalizacijskih postopkov, prenesla na območne H., kjer se premoženje nahaja (1. sklep 7. občnega zbora Z. H. z dne 24. 03. 1998; A3). Pritožbeno sodišče drugačnim stališčem pritožb ne pritrjuje, saj bi pravdni stranki, če bi želeli status nepremičnine parc. št. 150/1 k.o. O. izvzeti iz območja S. B. (in s tem določiti izjemo od splošnega regionalnega načela), slednje tudi izrecno uredili v Pogodbi. Denacionalizacijski postopki so se pričeli že v letu 1993, sklepi 7. občnega zbora Z. H. datirajo v leto 1998, posamična Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij po pripojitvi H. S. B. k Z. H. S. pa je bila sklenjena šele v letu 2003. Stranki s kasnejšo Pogodbo (lex posterior), kljub temu, da sta to možnost imeli, posebne izjeme za nepremičnino parc. št. 150/1 k.o. O. nista določili, pač pa smiselno povzeli vsebino sklepa 7. občnega zbora Z. H. z dne 24. 03. 1998 pod 1. točko, s tem pa izkazali svoje razumevanje citiranega sklepa občnega zbora.

Ker je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1634/2013
• VSL sklep I Cp 152/2017
• VSL sklep I Cp 2998/2016