VSL sklep I Cpg 1448/2010

Jedro

V kolikor se torej glavni delničar lahko prosto odloča o izključitvi manjšinskih delničarjev, mora biti enako upravičenje podeljeno tudi slednjim. Še zlasti, ker je institut določen z namenom varstva manjšinskih delničarjev pred škodljivimi ravnanji glavnega delničarja, ki lahko nastopijo tudi po pridobitvi delnic s strani manjšinskega delničarja, je mogoče določbo 1. alineje 3. odstavka 605. člena ZGD-1 pri izstopu manjšinskega delničarja smiselno uporabiti le tako, da se pri presoji upravičenja do izstopa iz družbe presoja, ali je imel manjšinski delničar takšen (manjšinski) položaj v času, ko je na glavnega delničarja naslovil zahtevo za odkup do trenutka, ko je na sodišče vložil predlog za sodno določitev višine primernega denarnega nadomestila.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog predlagatelja za določitev primerne denarne odpravnine manjšinskega delničarja zavrže.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil predlagatelj. Uveljavljal je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi oz. odpravi in in zadevo vrne sodišču prve stopnje v vsebinsko obravnavanje.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Na odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca je predlagatelj podal odgovor. Ker Zakon o pravdnem postopku (ZPP; v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP) takšne vloge (odgovor na odgovor na pritožbo) v pritožbenem postopku ne predvideva, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj je kot manjšinski delničar družbe F. d.d. s predlogom od sodišča zahteval določitev primernega denarnega nadomestila na temelju 2. odstavka 388. člena (v zv. z 2. odstavkom 389. člena) Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Sodišče prve stopnje je predlog predlagatelja zavrglo iz razloga pomanjkanja procesne legitimacije. Odločitev je utemeljilo na ugotovljenem dejstvu, da predlagatelj ni imel položaja manjšinskega delničarja v trenutku, ko je delničar (nasprotni udeleženec) pridobil položaj glavnega delničarja oz. je ta prestopil 90% prag. Pritožba takšen zaključek napada, pritožbeno sodišče ji pri tem pritrjuje.

Vprašanje upravičenosti podaje predloga manjšinskega delničarja za določitev primernega denarnega nadomestila ni vprašanje procesne legitimacije, ampak je vprašanje utemeljenosti predloga, t.j. vprašanje upravičenosti po materialnem pravu (stvarna legitimacija). Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša spor. Pravdno upravičenje oziroma procesna legitimacija pa pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti konkretni spor. Ker predlagatelj zatrjuje, da je nosilec materialnopravnega razmerja in mu iz tega razmerja pripada zatrjevana pravica do odmere denarnega nadomestila, je tudi njegova procesna legitimacija sprožiti konkretni spor brez dvoma podana. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja zmotno zavrglo (čeprav se je v razlogih sklepa opredelilo do obstoja stvarne legitimacije predlagatelja po materialnem pravu), namesto da bi o njem vsebinsko odločilo.

Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je manjšinska pravica predlagati sodni preizkus višine primernega denarnega nadomestila vezana na čas pridobitve delnic s strani manjšinskega delničarja (pred ali po trenutku, ko je delničar pridobil položaj glavnega delničarja). Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da je potrebno institut izstopa manjšinskih delničarjev po 389. členu ZGD-1 vsebinsko razlagati skupaj z institutom izstisnitve/izključitve manjšinskih delničarjev s strani glavnega delničarja (384. - 388. člen ZGD-1). Gre za instituta, ki sta bila v naše pravo uvedena s sprejemom ZGD-1 (Ur. l. RS, št. 42-1799/06 z dne 19. 04. 2006) in katerih namen je ekonomsko varstvo manjšinskih delničarjev (tako tudi Poročevalec, št. 85, 19. oktober 2005, str. 14).

Zakon pri urejanju instituta izstisnitve daje glavnemu delničarju pravico, da manjšinske delničarje izstisne/izključi iz družbe, s čimer doseže obvladovanje družbe (100 odstotkov delnic), v prihodnosti mu je tako olajšano upravljanje družbe ter preprečeni možni zapleti pri tem zaradi neenotne volje in pogledov delničarjev na skupno prihodnost, npr. vlaganje izpodbojnih tožb zoper prejete sklepe (tako tudi Bratina, Jovanovič in ostali, Pravo družb z osnovami gospodarskega pogodbenega prava, De Vesta, Maribor, 2008, str. 311). Vendar pa obstaja tudi možnost, da se glavni delničar ne bo poslužil instituta izstisnitve, ampak bo manjšinske delničarje preko drugih vzvodov (npr. s povečanjem osnovnega kapitala delniške družbe z izdajo novih delnic, pri katerih je emisijska vrednost določena previsoko; z zmanjšanjem osnovnega kapitala s prisilnim umikom delnic …, (več o tem Kocbek v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2007, str. 684 in 685)) želel „oškodovati“. Prav zato je korporacijska zakonodaja oblikovala poseben postopek izstopa manjšinskih delničarjev, v katerem se na transparenten način varujejo interesi manjšinskih delničarjev (smiselno tako tudi Kocbek v Uvodna pojasnila k ZGD-1, GV, 2006, str. 79). Institut izstopa tako manjšinskemu delničarju omogoča, da se sam, po svoji lastni presoji odloči, kdaj mu položaj v delniški družbi ne ustreza več ter se na ta način ogne škodljivim dejanjem glavnega delničarja, ki ogrožajo njegove ekonomske interese. Povedano drugače, institut izstopa manjšinskih delničarjev pomaga manjšinskim delničarjem, katerih večinski delničar ni želel (ne želi) izstisniti, da lahko enake ekonomsko-prave učinke dosežejo sami po svoji presoji (tako tudi Bratina, Jovanovič in ostali, Pojem in ratio instituta iztisnitve, Podjetje in delo, letnik 2008, št. 1, str. 52 in nasl.) Do takšnega upravičenja pa je po mnenju pritožbenega sodišča manjšinski delničar upravičen neodvisno od časa, v katerem je pridobil svoje delnice. Kot pravilno opozarja pritožba, je potrebno institut izstisnitve razumeti kot korelat in ekvivalent instituta izključitve. V kolikor se torej glavni delničar lahko prosto odloča o izključitvi manjšinskih delničarjev, mora biti enako upravičenje podeljeno tudi slednjim. Še zlasti, ker je institut določen z namenom varstva manjšinskih delničarjev pred škodljivimi ravnanji glavnega delničarja, ki lahko nastopijo tudi po pridobitvi delnic s strani manjšinskega delničarja. Gre za zakonsko reguliran postopek urejanja razmerij med glavnim in manjšinskim delničarjem, s čimer se preprečijo napetosti v njunem razmerju in se doseže ekonomska rešitev oz. razdružitev „skupnosti delničarjev“ (tako tudi Bratina, Jovanovič in ostali, Pravo družb z osnovami gospodarskega pogodbenega prava, De Vesta, Maribor, 2008, str. 310).

ZGD-1 v prvem odstavku 389. člena določa dolžnost glavnega delničarja, da na zahtevo manjšinskega delničarja temu ponudi primerno denarno nadomestilo za odkup vseh preostalih delnic. Dolžnost je omejena „zgolj“ s položajem glavnega delničarja (po 1. odstavku 384. člena ZGD-1, da je imetnik delnic družbe, ki predstavljajo najmanj 90% osnovnega kapitala družbe) ter z zahtevo manjšinskega delničarja po odkupu njegovih delnic. Napotitev na smiselno uporabo določbe 1. odstavka 385. člena in 2. odstavka 388. člena ZGD-1 je določena zgolj v zvezi z višino primernega denarnega nadomestila. Po mnenju pritožbenega sodišča pa smiselna uporaba navedenih določb (in s tem tudi smiselne uporabe 1. točke 3. odstavka 605. člena ZGD-1 v zvezi s smiselno uporabo 2. odstavka 388. člena) glede višine primernega denarnega nadomestila ne more iti tako daleč, da bi izključila upravičenje manjšinskega delničarja oz. dolžnost glavnega delničarja, kot je opredeljena v 1. odstavku 389. člena ZGD-1. Razlaga, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pa bi učinkovala prav na ta način. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju predlagatelja, da je mogoče določbo 1. alineje 3. odstavka 605. člena ZGD-1 pri izstopu manjšinskega delničarja smiselno uporabiti le tako, da se pri presoji upravičenja do izstopa iz družbe presoja, ali je imel manjšinski delničar takšen (manjšinski) položaj v času, ko je na glavnega delničarja naslovil zahtevo za odkup do trenutka, ko je na sodišče vložil predlog za sodno določitev višine primernega denarnega nadomestila. Zgolj takšno razumevanje kontinuiranega imetništva delnic sledi namenu in pomenu instituta, kot ga je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj.

Tudi razlogovanje nasprotnega udeleženca v zvezi z možnim predatorstvom in špekulativnostjo manjšinskih delničarjev, ki da bi na račun primernega denarnega nadomestila ob upoštevanju bistveno nižje tržne vrednosti pridobili hiter zaslužek, ne pripelje do drugačnega zaključka. Upoštevaje, da primerna (poštena) odpravnina upošteva premoženjsko in profitno stanje družbe (5. stavek 2. odstavka 556. v zv. s 1. odstavkom 385. in 2. odstavkom 389. člena ZGD-1), ki nadalje terja vrednotenje družbe kot celote (Cankar, Kunovar, Določitev primerne denarne odpravnine ob izstisnitvi manjšinskih delničarjev, Podjetje in delo, letnik 2009, št. 1, str. 27 in nasl.) ter tudi bodoče koristi od delnic manjšinskega delničarja (tako tudi Kocbek, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2007, str. 691), glavni delničar s pridobitvijo delnic izstopajočega manjšinskega delničarja ni v slabšem položaju oz. pri tem ni prikrajšan. Pridobi namreč delnice z njihovimi bodočimi donosi, po ceni, kot bi jo sam plačal, v kolikor bi se odločil za izključitev manjšinskih delničarjev. Prav primernost višine denarnega nadomestila je tista, ki omogoča vrednostno nevtralno (pošteno) izločitev manjšinskega delničarja iz družbe in kot takšna ne more predstavljati okoriščenja oz. prikrajšanja. Po drugi strani pa manjšinskemu delničarju zaradi možne razlike v višini poštenega denarnega nadomestila in tržne vrednosti delnice ni mogoče odvzeti njegove individualne pravice kot takšne, saj je ta ustanovljena z namenom njegovega varstva oz. z namenom vrednostno nevtralnega prenehanja/razdružitve „skupnosti“ glavnega in manjšinskega delničarja.

V zvezi z ugovorom nasprotnega udeleženca, da predlagatelj ni podal zahteve za odkup vseh svojih delnic, ker da je po podaji zahteve za odkup pridobil še nove delnice, pa je potrebno upoštevati, da predmet konkretnega postopka za določitev primerne odpravnine manjšinskega delničarja ni sam prenos delnic, ampak „zgolj“ določitev cene za izvedbo takšnega prenosa. Glavni delničar je po 1. odstavku 389. člena ZGD-1 obvezan, da sklene pogodbo za odkup vseh preostalih delnic posameznega manjšinskega delničarja, pri čemer je prenos delnic iz manjšinskega na glavnega delničarja predmet nadaljnjega ravnanja strank, namen predmetnega postopka pa je, kot zapisano, določiti „zgolj“ višino primernega denarnega nadomestila upoštevaje vrednotenje celotne družbe (oz. 100 % lastniškega kapitala) in ustreznega manjšinskega deleža.

Ker je sodišče zaradi zmotne odločitve o izostanku procesne legitimacije predlog predlagatelja zmotno zavrglo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (365. člen ZPP v zv. s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku skladno z zgoraj opredeljenim materialnopravnim naziranjem in navedbami strank ter njih dokaznimi predlogi odloči o utemeljenosti predloga predlagatelja.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165.člena ZPP v zv. s 37. členom ZNP.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep Cpg 91/2021
• VSL Sklep I Cpg 180/2020