VSL sklep I Cp 4676/2010

Jedro

Z nakupom posameznega stanovanja v sklopu naselja B. so kupci pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču in to ne le na stavbišču, ampak tudi zemljišču, ki je bilo po takrat veljavnih predpisih potrebno za redno rabo posameznega objekta. Navedeno velja ne glede na to, da prodajne pogodbe niso konkretneje določale pravic na parcelah, na katerih so stale stanovanjske stavbe in tudi niso imele ustreznih zemljiškoknjižnih dovolil ter zemljišče potrebno za redno rabo objekta (kasneje funkcionalno zemljišče) ni bilo odmerjeno.

Izostanek odmere funkcionalnega zemljišča in vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo še ni pomenil, da upravičeni imetniki pravice uporabe niso postali (so)lastniki zemljišča na podlagi določb ZLNDL, saj je do lastninjenja prišlo že na podlagi zakona, vknjižba na podlagi ZLNDL pa po stališču sodne prakse ni bila konstitutivna, ampak deklaratorna.

Izrek

I.

Pritožba drugo tožene stranke zoper sklep z dne 5.10.2010 (red. št. 194) se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 16.11.2009 (red. št.159) se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 13.7.2009 dovoli in zadeva glede dodatno postavljenih zahtevkov vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III.

Pritožbi prve in tretje tožene stranke zoper sodbo z dne 26.1.2010 se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je točkah II/1, II/2 in III, razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

IV.

Pritožba prvo tožene stranke zoper sklep o ustavitvi pravdnega postopka in njegovem nadaljevanju po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (točka 1 izreka sklepa z dne 26.1.2010) se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

V.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži končni odločitvi.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je 16.11.2009 s sklepom dovolilo razširitev tožbe z vstopom tožnikov od 6 do 41 (točka 1 izreka), objektivne spremembe tožbe z dne 13.7.2009 (razširitev z dodatno 5. in 6. točko zahtevka) pa ni dovolilo. 26.1.2010 je v isti zadevi s sodbo pod točko I glede prvo tožeče stranke v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, pod točko II/1 je ugodilo zahtevku preostalih tožečih strank, to je 2 do 41 tožeče stranke na ugotovitev, da je prodajna pogodba sklenjena 20.9.2002 med prvo toženo stranko G. G. podjetja L. d.o.o., kot prodajalcem in tretje toženo stranko B. G. kot kupcem, katere predmet je bila prodaja parcelnih številk 474/3, 474/2, 472/3, 472/2, 471/3, 471/2, 470/9, 470/5, 477/3, 476/3, 477/2, 475/3, 478/3, vse k.o. B. in 962/2 k.o. S., nična in pod točko II/2 nadaljnjemu zahtevku istih tožečih strank na ugotovitev, da je nična tudi prodajna pogodba, sklenjena 20.9.2002 med drugo toženo stranko G.-I., podjetje za gradbeništvo, investicije in inženiring d.o.o., kot prodajalcem in tretje toženo stranko B. G. kot kupcem, katere predmet je bila prodaja parc. št. 956/2, 957/2, 959/2, 958/2, 595/4, 596/4, 969/2, 970/2, 971/2 in 978/3, vse k.o. S.. Pod točko II/3 je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede 2. do 41. tožeče stranke v delu, kjer so zahtevale, da se kot nični izbrišejo predlagani vpisi tretje tožene stranke B. G. za vknjižbo lastninske pravice pri vl. št. 981 k.o. B. I, vl. št. 105, 914, 1504, 1863, 2090 in 2730, vse k.o. S., ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kot je bilo pred predlaganim vpisom Dn 9385/2003 in 9373/2003. Zavrnilo je tudi zahtevek, da so jim tožene stranke dolžne izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis skupne lastnine pri nepremičninah natančno specificiranih v zahtevku, in sicer v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb na naslovih navedenih v zahtevku. Glede podrednega tožbenega zahtevka je sodišče s sklepom pod točko 1 odločilo, da se postopek v tem delu ustavi in se po pravnomočnosti sklepa nadaljuje pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v nepravdnem postopku. S točko 2 istega sklepa je sodišče razveljavilo sklep naslovnega sodišča o začasni odredbi z dne 12.4.2005 glede nepremičnin natančneje navedenih v izreku in postopek zavarovanja glede teh parcel ustavilo.

(2.) Zoper sklep z dne 16.11.2009 (red. št. 159), in sicer zoper točko 2 izreka, vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se objektivna sprememba tožbe dovoli. V bistvenem navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj gre pri pogodbi, katere ugotovitev ničnosti se zahteva z dodatno postavljenim tožbenim zahtevkom, za povsem iste nepremičnine kakor pri pogodbi med drugo in tretje toženo stranko. Iz tega razloga je ekonomično in smotrno, da se ničnost obeh pogodb obravnava v tem postopku, saj velja izdelano izvedeniško mnenje za obe pogodbi. Če bi bilo odločanje o spornih dveh zahtevkih izločeno v drug postopek, bi bilo potrebno tudi v tistem izvesti enake ali podobne dokaze kot v konkretnem postopku. Edini dodaten dokaz je ugotavljanje dobrovernosti drugo tožene stranke. Tudi vse druge okoliščine v zvezi z obema ničnima pogodbama so enake. Tudi pogodba med prvo in drugo toženo stranko je bila sklenjena v obdobju, ko je veljala določba 12. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, po katerih je morala biti pogodba o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča sklenjena v obliki notarskega zapisa.

(3.) Prvo in drugo tožena stranka sta na pritožbo odgovorili in predlagata njeno zavrnitev.

(4.) Zoper sklep z dne 5.10.2010 s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožba drugo tožene stranke z dne 12.8.2010 umaknjena in je pritožbeni postopek glede drugo tožene stranke ustavilo, je vložila pritožbo drugo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V bistvenem navaja, da je bil direktor tožene stranke D. F., ki je edini zaposleni in edini podpisnik drugo tožene stranke, v obdobju, ko je zapadlo plačilo takse, na dopustu. Takoj, ko se je vrnil, je takso tudi plačal (1.10.2010). Pooblaščenec drugo tožene stranke je poziv za plačilo sodne takse svoji stranki poslal, le ta pa pošiljke ni dvignila, oziroma jo je prevzela šele 1.10.2010. Res je, da se opomin za takso, tudi, če gre za izrecno osebno vročitev po 142. členu ZPP, vroča pooblaščencu, vendar pa le-ta ne more odgovarjati za vsakokratno odsotnost svoje stranke. Predlaga razveljavitev sklepa.

(5.) Zoper sodbo in sklep z dne 26.1.2010 vlaga pritožbo prvo tožena stranka in sicer zoper odločitev v 2. odstavku 1. točke sklepa, točko II/1 in 2 ter točko III. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi ter sklep in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V bistvenem navaja (pritožbeno sodišče zaradi obširnosti pritožbe le-to povzema zgolj v bistvenih delih), da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi aktivne legitimacije povsem odprto pustilo vprašanje skupne lastnine oziroma solastnine ter tudi obsega „cele stvari“. Ko je s sklepom z dne 16.11.2009 dovolilo razširitev tožbe z vstopom novih tožečih strank, ni navedlo vrste pravne skupnosti tožečih strank. Tožeče stranke, ki so na podlagi zemljiškoknjižnih sklepov postale etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah in tožeče stranke, ki so predložile pogodbe o nakupu stanovanj, nimajo enotnega statusa etažnih lastnikov in enotnih sospornikov. Trditve tožečih strank, da so skupni lastniki nepremičnin, niso z ničemer izkazane. Meni, da so zmotne ugotovitve sodišča glede vprašanja, kako sta stanovanje kupili tožnici A. V. S. in M. B. L. Prodajalec stanovanj, DO S., od katerega je stanovanje kupila tožnica A. V. S., v času prodaje stanovanj ni imel pravice uporabe na zemljiščih v soseski B…, prav tako pa tudi lastniki stanovanj, zavezanci za privatizacijo na podlagi SZ/91, niso imeli razpolagalnih pravic na soseski B. Pogodbeno določilo o prenosu pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču na kupca zato nasprotuje osnovnemu pravnemu pravilu, da nihče ne more na drugega prenesti več kot ima sam. Določilo o prenosu pravice uporabe na nedoločenem in nedoločljivem funkcionalnem zemljišču je tudi pravno nerelevantno. Po določbah ZUN se je funkcionalno zemljišče določalo v upravnem postopku na podlagi 3. odstavka 46. člena ZUN. Tožeče stranke bi obstoj funkcionalnih zemljišč zato morale izkazati s pravnomočnimi upravnimi odločbami. Prvo tožena stranka se zoper ugotovitev, da so tožeče stranke izkazale lastninsko pravico na stanovanjih ne pritožuje, prav tako ne oporeka lastništvu zemljišč, na katerih stojijo stavbe – stavbišča. Ker je ZPPLPS v svojem 2. členu določil, da se šteje, da so imeli z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na zemljišču, na katerem stoji stavba (stavbišče) pravico uporabe imetniki pravic na posameznih delih stavbe, to samo dokazuje, da tožniki z nakupom stanovanj, ne glede na obdobje nakupa, na zemljiščih v okviru zazidalnega načrta za sosesko B. niso pridobili pravice uporabe na zemljiščih. Zmotna je ugotovitev, da je izkazana aktivna legitimacija 2. do 41. tožeče stranke. Sodišče ni obrazložilo na podlagi katerih dejstev je to ugotovilo. Pavšalno je vse tožeče stranke smatralo za etažne lastnike in solastnike oziroma skupne lastnike, čeprav etažna lastnina nastane na podlagi pravnega posla šele s pravnomočnim vpisom v zemljiško knjigo. Tožeče stranke pa

v tem sporu niso navedle niti pravnega posla, na podlagi katerega so stvarno pravico pridobile. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je pravni interes tožečih strank izkazan, saj lahko lastniki posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki še nimajo določenega stavbišča, kadarkoli v svojem imenu ali preko upravnika, sprožijo upravni postopek in opravijo tudi vpis v zemljiško knjigo. Tožeče stranke niso dokazale, da bi sporni pogodbi posegali v njihove pravne interese oziroma njihov pravni položaj. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, za katera zemljišča in objekte je sodišče ugotovilo, da so jih tožeče stranke pridobile kot skupno lastnino oziroma solastnino. Nepravilno ni bil upoštevan ugovor pasivne legitimacije in se o tem v svoji sodbi sodišče ni opredelilo. Iz posameznih pogodb je razvidno, da prvo tožena stranka s tožečimi strankami ni v obligacijskopravnem razmerju. Zakoni, ki jih je sodišče uporabilo kot podlago za presojo primarnega tožbenega zahtevka, so abstraktni pravni akti, ki niso neposredna podlaga za pridobitev lastninske pravice. Poleg tega je za pogodbe, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ/91) veljal Zakon o lastnini na delih stavb, ki je v 6. členu določal, da ima vsak lastnik trajno pravico uporabe stavbne parcele, na kateri stoji stavba. V konkretnem primeru bi bilo potrebno upoštevati dosedanjo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v zadevi II Ips 312/2006 odločilo, da se neločljiva povezanost solastnine vseh etažnih lastnikov na skupnih delih z lastnino na posameznem delu ne nanaša na povezanost s funkcionalnim zemljiščem, saj so skupni deli zgradbe le drugi deli namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in zemljišče, na katerem stavba stoji. SZ/91 v 12. členu tudi ni določal zahteve po neločljivi povezanosti solastnine na funkcionalnem zemljišču z lastninsko pravico na stanovanju. Ker funkcionalno zemljišče v konkretnem primeru ni bilo predmet prodaje, saj so tožniki kupili le stanovanja, pravica uporabe oziroma kasneje lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču ni neločljivo povezana z lastninsko pravico na prodani nepremičnini. S sklicevanjem na 190. člen Stanovanjskega zakona, ki je pričel veljati 18.9.2003 (v nadaljevanju SZ-1), gre za retroaktivno poseganje v zakonito lastninsko pravico toženih strank. Naknadni zahtevek tožečih strank za ugotovitev ničnosti pogodbe med drugo in tretje toženo stranko je sodišče s sklepom že zavrnilo, čeprav o pritožbi tožečih strank še ni odločeno in gre zato za bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče je pri odločanju spregledalo ugovore in navedbe pritožnice ter pravnomočnost zemljiškoknjižnih vpisov v vložni št. 918 in 914, obe k.o. B.. Res je, da je Občina L. B. na Združena gradbena podjetja G. L. s pogodbo II-41/78 prenesla pravico uporabe na zemljiščih v soseski B. za gradnjo, vendar ne zgolj gradnjo večstanovanjskih stavb, temveč tudi za vso komunalno opremo, ceste, igrišča, zelenice, poleg tega pa pravica uporabe, ki je bila prenesena s točno določenim namenom, pridobljene pravice uporabe in kasneje lastninske pravice ne spreminja in ne omejuje. Razširjanje relativiziranega načela zaupanja v zemljiško knjigo nima nobene zakonske podlage. Sodišče ni navedlo, v kakšni zvezi je kogentna določba Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN), ki govori o zemljišču pod stavbo in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo, ki je nehal veljati 16.7.1999, s pogodbama, ki sta bili sklenjeni 20.9.2002. Tudi za ostale navedene predpise, ki so prenehali veljati pred 20.9.2002, sodišče ni obrazložilo povezave s sklenjenima pogodbama dne 20.9.2002. Ker funkcionalna zemljišča niso bila določena v upravnem postopku, tudi niso izgubila samostojnosti v pravnem prometu. Parcelacija kompleksa B. je bila opravljena, vendar brez sodelovanja lastnika

zemljišča in po željah imetnikov pravic na posameznih delih stanovanjskih stavb. Urbanistični akti niso pravna podlaga za izpeljavo omejitve razpolagalne pravice uporabe in lastninske pravice. Nepojasnjena je ostala strokovnost in vrsta izvedeništva imenovanega izvedenca, saj je sodišče določilo izvedenca gradbene stroke, v razlogih pa navedlo, da je s pomočjo izvedenca geodetske stroke ugotovilo, da nepremičnine, ki so predmet prodajnih pogodb, predstavljajo različno vrsto rabe. Za takšno ugotavljanje je pristojen upravni organ. Prvo tožena stranka je posesti tožečih strank na spornih zemljiščih vedno ugovarjala in sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z izvrševanjem posesti. Zmoten je zaključek sodišča, da nepremičnine, ki predstavljajo bistvo tega spora (tista, ki so bila po zazidalnem načrtu predvidena za gradnjo garažnih hiš), predstavljajo funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče. Sodišče ni obrazložilo, na kakšen način in na podlagi katerega upravnega akta parcele, predvidene za gradnjo parkirno garažnih objektov, predstavljajo skupno funkcionalno zemljišče naselja, prav tako ni pojasnilo povezave ugotovljenega primanjkljaja parkirno garažnih prostorov, varnosti v naselju ter strošek začasne ureditve parkirišča s tožbenim zahtevkom in svojo odločitvijo. Sodišče je tudi spregledalo, da v zvezi s funkcionalnimi zemljišči obstoječih objektov, ki do uveljavitve ZGO-1 niso bila določena, ne obstaja noben zakon ali predpis, da bi funkcionalno zemljišče sploh moralo obstajati. V vsakem primeru bi moralo pri presoji upoštevati, da je ničnost najhujša sankcija in da ni nična celotna pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila. Tožene stranke so z aneksi k pogodbam izrecno navedle, da predmet prodaje niso eventualna funkcionalna zemljišča, ki bi bila določena v upravnem postopku in da so predmet prodaje le gradbene parcele namenjene gradnji garažnih objektov. Pavšalna je ugotovitev sodišča, da so tožniki na zemljiščih, ki so predmet tega postopka, pridobili lastninsko pravico in je njihov zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen. Takšna pavšalna ugotovitev sodišča zajema tudi zemljišča, ki niso v lasti toženih strank temveč drugih pravnih in fizičnih oseb zoper katere je sodišče sklep o začasni odredbi razveljavilo in postopek zavarovanja ustavilo in sploh niso stranke tega postopka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče se ni opredelilo do stroškov, ki jih je povzročila prvo tožeča stranka. Njen zahtevek je bil namreč zavrnjen in je zato prvo tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka.

(6.) Pritožbo zoper sodbo, in sicer zoper točko II in III izreka, vlaga tudi tretje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da pritožbeno sodišče zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da jo razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče povsem neutemeljeno in nezakonito dovolilo subjektivno spremembo tožbe na strani tožeče stranke. Nepravilna je tudi odločitev glede ugovora litispendence. V kolikor ima katerikoli solastnik ali skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, to pomeni, da je z vložitvijo tožbe kateregakoli od solastnikov, ki uveljavlja varstvo pravic na celi strani, začet postopek za celotno stvar in ima enake posledice za vse solastnike. Učinek zahtevka v zadevi, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 721/2004, je torej veljaven tudi za stranke v tej pravdi. Zaključki sodišča v zvezi z izkazanim pravnim interesom so nepravilni. Za njegovo ugotovitev bi bilo potrebno glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo, predhodno ugotoviti, ali in katera zemljišča predstavljajo gradbene parcele, zemljišča, na katerih se nahajajo skupni deli in zemljišča, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev statusa javnega dobra. To vprašanje pa ni v pristojnosti sodišča, ampak gre za upravni postopek. Tudi ne drži, da bi pogodbe predstavljale ovire zemljiškoknjižnim predlogom za vpis pravice, ki ima podlago v sklenjenih pogodbah za nakup stanovanja in zakonu. Ugotovitev ničnosti pogodb tožnikom ne zagotavlja vknjižbe lastninske pravice na spornih zemljiščih na njihovo ime, pač pa le to, da v primeru ugoditve zahtevku ponovno postane lastnica nepremičnin prvo tožena stranka. Nepravilen je zaključek, da je prvo tožena stranka zemljišča za gradnjo in preostala zemljišča v naselju B. dobila s pogodbo o oddaji, kar naj bi po mnenju sodišča pomenilo, da ni postala lastnica takšnih zemljišč. Poudarja, da tožene stranke želijo samo zaključiti projekt izvedbe zazidalnega načrta za področje BS3 z izgradnjo manjkajočih šestih garaž. Sodišče ni pristojno za reševanje vprašanja funkcionalnosti posameznih zemljišč v naselju B. Izvedenec se je tudi nepravilno oprl na grafično prilogo, izdelano januarja 2000 s strani L. d.o.o., vse to pa je sodišču služilo za ugotovitev, da prvo tožena stranka ni bila lastnica zemljišč. Odgovor M. z dne 30.5.2006 je neverodostojen dokaz, saj je sodišču znano, da teče popolnoma istovrsten postopek tudi z M.. Zmotni so zaključki glede nedobrovernosti tretje tožene stranke, saj sodišče negira načelo zaupanja v zemljiško knjigo in predkupno pravico s strani M. ter ne upošteva veljavnih prostorskih aktov, s katerimi se je tretje tožena stranka pred nakupom seznanila. V sodbi se sodišče tudi ni opredelilo do navedb toženih strank, da sta bili dve garažni hiši od predvidenih osmih zgrajeni in prodani, kar torej pomeni, da gre za priznavanje tožnikov in M. o pravici uporabe oziroma lastninski pravici na teh zemljiščih in zgrajenih garažnih objektih. Po drugi strani pa naj bi preostala, enako rangirana in funkcionalno namenjena zemljišča predstavljala lastnino današnjih tožnikov. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo tudi toženim strankam glede na uspeh v postopku priznati del stroškov in nato opraviti pobotanje.

(7.) Tožeče stranke so na pritožbi prvo in tretje tožene stranke zoper sodbo in sklep odgovorile in predlagajo njuno zavrnitev.

(8.) Pritožba drugo tožene stranke zoper sklep z dne 5.10.2010 in pritožba tretje tožene stranke zoper sklep o ustavitvi pravdnega postopka in nadaljevanju v nepravdnem postopku sta neutemeljeni, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 16.11.2009 ter pritožbi prvo in tretje tožene stranke zoper sodbo.

(9.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje pod točko 2. sklepa z dne 26.1.2010 (delna razveljavitev izdanega sklepa o začasni odredbi in ustavitvi postopka zavarovanja), glede odločitve pod točko I. sodbe (zavrnitev primarnega zahtevka prve tožeče stranke) in II/3 (zavrnitev zahtevka druge do enainštiridesete tožeče stranke za izbris ničnih vpisov in izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil), saj teh odločitev stranke s pritožbami ne izpodbijajo. Pravnomočna je tudi odločitev o dovolitvi razširitve tožbe z vstopom novih tožnikov (točka 1. sklepa z dne 16.11.2009), saj pritožbe zoper ta del sklepa v zakonskem roku niso bile vložene. Preostale odločitve vsebovane v že citiranih sklepih in sodbi, pa je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

I. Glede pritožbe zoper sklep z dne 16.11.2009

(10.) Tožeča stranka je 13.7.2009 tožbo spremenila tako, da je uveljavljala dva dodatna zahtevka (natančno povzeta v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), pri čemer sta se prvo in tretje tožena stranka takšni spremembi uprli. Sodišče je zato o dopustnosti spremembe tožbe odločalo v smislu 1. odstavka 185. člena ZPP. Po tem določilu sodišče spremembo dovoli, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

(11.) Pritožba, ki jo v zvezi s tem vlaga tožeča stranka, utemeljeno opozarja, da je zaključek sodišča, da je nesmotrno in neekonomično, da bi tudi o obeh novih zahtevkih odločali v tem postopku, napačen. Z novo postavljenim tožbenim zahtevkom tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti kupne pogodbe (ter posledično izbris zemljiškoknjižnih vpisov ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) med prvo in drugo toženo stranko, katere predmet so iste nepremičnine kot pri pogodbi, ki je bila sklenjena med drugo in tretjo toženo stranko, za katero tožeča stranka (že) zahteva ugotovitev ničnosti. Pri utemeljitvi takšnega tožbenega zahtevka se sklicuje na že dane trditve in dokaze. Glede na to je nerazumljivo sklicevanje sodišča prve stopnje na (že) angažiranega izvedenca za gradbeništvo, saj njegova naloga, upoštevajoč predmet pogodb, ne bi bila v ničemer drugačna, če bi sodišče obravnavalo tudi oba dodatna zahtevka. Glede na veliko število strank, obsežnost dokaznega postopka, ki je povezan s spornim dejanskim stanjem in nenazadnje tudi dejstvo, da gre za pravno zahtevno zadevo, je po mnenju pritožbenega sodišča smotrno, da sodišče v tem sporu odloči tudi o dodatno postavljenih zahtevkih.

(12.) Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep spremenilo tako, da je spremembo tožbe dovolilo in vrača v tem obsegu zadevo v nadaljnji postopek.

II. Glede pritožbe zoper sklep z dne 5.10.2010

(13.) Po 1. odstavku 105.a člena ZPP mora biti ob vložitvi pritožbe plačana tudi sodna taksa. Kot izhaja iz podatkov spisa, drugo tožena stranka ob vložitvi pritožbe zoper sodbo takse v višini 1.601,56 EUR ni plačala. Sodišče prve stopnje ji je zato v skladu z 2. odstavkom 105. a člena ZPP poslalo plačilni nalog in jo pozvalo, da manjkajočo takso plača v roku 15 dni in jo istočasno opozorilo tudi na posledice neplačila. Kot pravilno ugotavlja v razlogih izpodbijanega sklepa, je toženi stranki rok za plačilo iztekel 21.9.2010, saj je le-ta pričel teči z vročitvijo plačilnega naloga njenemu pooblaščencu (1. v zvezi s 7. odstavkom 142. člena ZPP) dne 6.9.2010. V tem roku taksa, kot izhaja iz elektronskega pregleda prometa, ni bila plačana. Na začetek teka roka in njegov potek ne morejo vplivati okoliščine, ki se nanašajo na komuniciranje med stranko in njenim pooblaščencem. Pri danem pooblastilu je namreč odgovornost stranke, da zagotovi nemoteno in potrebno komuniciranje med sabo in svojim pooblaščencem in načeloma velja, da gredo zamude (in njene posledice), ki so nastale zaradi težav pri komuniciranju (bodisi po krivdi pooblaščenca ali pa po krivdi stranke) v breme stranke. Pritožbene navedbe o odsotnosti direktorja drugo tožene stranke zaradi dopusta, kar je povzročilo, da ni pravočasno prejel plačilnega naloga, ki mu ga je poslal njegov pooblaščenec, so zato neupoštevne.

(14.) Ob tem velja še opozoriti, da bi morebiti upravičen razlog za zamudo sodišče tudi sicer lahko upoštevalo samo v okviru (pravočasno) vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga pritožnica ni vložila. Ker je izvedela za zamudo 1.10.2010, ko je takso tudi plačala, bi morala predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti najkasneje do 18.10.2010 (2. odstavek 117. člena ZPP). Tudi v primeru, če bi pritožbo smiselno šteli za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, bi le-tega bilo potrebno posledično kot prepoznega zavreči (1. odstavek 120. člena ZPP).

(15.) Neutemeljeno pritožbo drugo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

III. Glede pritožb zoper sodbo z dne 26.1.2010

(16.) Tožeča stranka je v tem postopku (med drugim) uveljavlja ugotovitev ničnosti dveh kupnih pogodb, in sicer kupne pogodbe z dne 20.9.2002, ki je bila sklenjena med prvo in tretje toženo stranko (priloga A13) in pogodbe z dne 20.9.2002, ki je bila sklenjena med drugo in tretje toženo stranko (priloga A12). Predmet teh dveh pogodb so bile nepremičnine v k.o. B. I. in k.o. S., ki so specificirano navedene v 1. in 2. točki tožbenega zahtevka oziroma v točki II/1 in 2 sodbe. Tožeča stranka je trdila, da so tožniki z nakupom stanovanj v naselju B. kot posameznim delom tam zgrajenih stavb, kupili tudi vsa ta zemljišča z izjemo tistih delov, kjer gre za javno dobro, na njih pridobili pravico uporabe, ta pa se je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL, Ur. l. RS, 44/97) transformirala v lastninsko pravico. Po njenih trditvah so bila z obema pogodbama prodana stavbišča (oziroma le stavbišče ene hiše – primerjaj navedbo na l. št. 51), gradbene parcele, deli cest in del vseh ostalih zemljišč v naselju (primerjaj trditve na l. št. št. 23 in 67). Ker je v času sklenitve obeh kupnih pogodb zakonodaja prepovedovala promet tako s funkcionalnim kot skupnim funkcionalnim zemljiščem brez sočasnega prometa z delom stavbe (l. št. 161), takšni pogodbi nasprotujeta prisilnim predpisom. Ker sta tako prodajalec kot kupec vedela, da je predmet prodaje zemljišče, ki je v lasti in posesti tožnikov, pogodbi nasprotujeta tudi moralnim načelom in sta zato nični.

(17.) Poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti obeh kupnih pogodb, je tožeča stranka uveljavljala tudi dajatveni zahtevek (zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila). Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo, posledično pa je ugotavljalo tudi to, ali ima tožeča stranka za ugotovitveni zahtevek sploh izkazan pravni interes. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da tožeča stranka tak interes ima. Sodišče prve stopnje je namreč ob presoji tega vprašanja upoštevalo vsa tista izhodišča, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče RS, ko se je v svojih odločbah II Ips 262/2009 (1) in II Ips 3/2010 (2) ukvarjalo z vprašanjem pravnega interesa za takšno tožbo. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v obeh citiranih

odločbah, je potrebno pri presoji pravnega interesa tožnikov (etažnih lastnikov v sklopu naselja B. v L.) izhajati iz pridobljenih pravic na funkcionalnem zemljišču, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja usklajenosti zemljiškoknjižno vpisanih pravic z dejanskimi. Tudi v konkretni zadevi se stanovanjske stavbe na naslovu T. 5 do 7, 13 in 16, M. 4, 8 – 10, 14 in 16, R. 1 do 6, 9 do 11 in 13 ter V. 91 nahajajo v naselju B. Solastninska pravica etažnih lastnikov teh stavb na funkcionalnem zemljišču (sedaj gradbenih parcelah oziroma skupna lastnina na skupnih delih) v večjem delu še ni vpisana v zemljiško knjigo (primerjaj neprerekane navedbe tožeče stranke na glavni obravnavi dne 23.5.2006, list. št. 155 in 156). Etažni lastniki imajo zato vendarle pravni interes za uveljavljanje ničnosti pogodb o prodaji tistih zemljišč, na katerih zatrjujejo obstoj pravice uporabe, ki v zemljiško knjigo ni bila vpisana, posledično pa tudi ni prišlo do vpisa njihove lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Tožeče stranke si zgolj z vodenjem ustreznih upravnih postopkov oziroma sedaj postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) ne morejo v zadostni meri zavarovati svojih pravic, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da tožene stranke tožečim ne priznavajo, da so z nakupom stanovanj kot posameznih delov stavbe pridobile kakršnekoli pravice tudi na zemljišču (z izjemo stavbišča). Kot so tožeče stranke opozarjale že v zvezi z začasno odredbo, ki je bila izdana, obstaja nevarnost nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, katerih posledica bi se lahko izkazala celo v izgubi pravic, saj tudi močno relativiziran pomen načela zaupanja v zemljiško knjigo, ki se v primerih tranzicije razširja tudi na dejansko vedenje o uporabi določene nepremičnine in poznavanje predpisov, tudi tistih o lastninjenju, tožečim strankam ne nudi zadostnega varstva. Ni jim zato mogoče odreči pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pravnih poslov, katerih predmet je po njihovih trditvah samostojno razpolaganje s funkcionalnimi zemljišči. Glede na obrazloženo sta tako pritožba prve kot tretje tožene stranke v delih, kjer oporekata takšnemu interesu, neutemeljeni.

(18.) Tretje tožena stranka, ki je že v postopku na prvi stopnji ugovarjala litispendenco, tak ugovor ponavlja tudi v pritožbi.

(19.) 5.3.2004, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdni zadevi, je bila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 721/2004-I (sedaj P 1752/2010-I) vložena tožba, s katero etažni lastniki v stanovanjskih objektih na naslovu P. 1 do 5 in 7 zahtevajo med drugim tudi ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 20.9.2002, ki je bila sklenjena med toženo stranko G. d.o.o. in B. G. Gre za tožbeni zahtevek, ki se, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pokriva s tožbenim zahtevkom pod točko 1 te tožbe, v bistvenih delih pa je enaka tudi dejanska podlaga takšnega zahtevka. Ker na strani tožeče stranke ne gre za iste stranke, je sodišče prve stopnje ugovor litispendence zavrnilo. Takšna odločitev je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna, ne glede na to, da tretje tožena stranka v pritožbi smiselno opozarja na izjemo, ko lahko pride do širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti, ko sodba učinkuje tudi proti tretji osebi, ki v postopku ni sodelovala (npr. proti enotnemu sosporniku, ki pa ni nujni sospornik). V takšnem primeru namreč proti njej učinkuje tudi litispendenca (3). V konkretni zadevi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Tožniki v obeh pravdah zahtevek utemeljujejo s trditvijo, da je

pogodba nična, ker so bile prodane nepremičnine, ki predstavljajo tako stavbišča kot pripadajoča funkcionalna in skupna funkcionalna zemljišča, kar naj bi bilo vse v njihovi skupni lasti oziroma solasti. Ob takšni trditveni podlagi pa ni mogoče zaključiti, da bo sodba nujno enaka za vse tožeče stranke. V kolikor bi se namreč v (enem ali drugem) postopku ugotovilo, da posamezna prodana nepremičnina (ali njen del) predstavlja zgolj stavbišče oziroma funkcionalno zemljišče k posamezni stavbi, bo sodišče zahtevku na ugotovitev ničnosti kupnih pogodb glede te nepremičnine ugodilo le v pogledu tožnikov, ki so lastniki etažnih delov v stavbi, ki ji takšno zemljišče pripada, ne pa zahtevku ostalih, ki so etažni lastniki v objektih, ki jim to zemljišče ne predstavlja ne funkcionalnega in ne skupnega funkcionalnega zemljišča. Izkazalo bi se torej lahko, da ostali tožniki za takšen zahtevek niso stvarno legitimirani. Ob presoji vprašanja litispendence je potrebno upoštevati tudi to, da širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti nujno posega oziroma omejuje pravico do izjave v postopku, ki je ustavna pravica, zato pride v poštev le v primerih, ko je zaradi narave stvari nujno, da je rezultat pravde enak za vse sospornike. Da ne gre za litispendenco izhaja tudi iz obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 3/2010. Ko je odločalo o reviziji, vloženi v zadevi P 2144/2006-I (prej P 721/2004-I), je stališče, da ne gre za litispendenco, potrdilo kot pravilno (primerjaj točko 10 obrazložitve). Pritožba tretje tožene stranke je v tem delu zato neutemeljena.

(20.) Pravica do sodnega varstva je že po Ustavi (23. člen) omejena na varstvo svojih pravic, ta omejitev pa se odraža skozi procesno predpostavko procesne legitimacije. Namen le-te je opredelitev, kdo sme nastopati kot tožnik (aktivna procesna legitimacija) in kdo kot toženec (pasivna procesna legitimacija). Za odločitev, ali je tožba dopustna v smislu te procesne predpostavke, ni potrebno, da bi tožeča stranka dokazovala tudi to, da je pravi upnik, da bi torej izkazala obstoj stvarne legitimacije in da bi dokazala, da je tožena stranka pravi dolžnik, ampak zadostuje takšno zatrjevanje. Za obstoj aktivne (in pasivne) procesne legitimacije tako zadostuje trditev, da je nekdo nosilec upravičenj iz materialnopravnega razmerja oziroma, da je nekdo iz tega razmerja zavezan. V konkretnem primeru je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da so tožeče stranke, glede na njihove trditve, da so solastnice oziroma skupne lastnice funkcionalnih zemljišč, s katerimi so tožene stranke razpolagale in je zato pogodba nična, aktivno procesno legitimirane. Podana je seveda tudi pasivna procesna legitimacija toženih strank. Ali je podana tudi (aktivna) stvarna legitimacija tožečih strank, kar dejansko ugovarjata obe pritožnici, ter pasivna stvarna legitimacija toženih strank, ki ji oporeka prvo tožena stranka, pa je stvar vsebinske odločitve oziroma stvar materialnega prava. V kolikor sodišče ugotovi, da stvarne legitimacije ni, tožbeni zahtevek zavrne. Prvo tožena stranka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravno v zvezi z aktivno (stvarno) legitimacijo pustilo povsem odprto vprašanje obsega „cele stvari“, glede na to, da je zavzelo sicer pravilno stališče, da lahko na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), prav tako pa pred tem na podlagi 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) vsak od solastnikov oziroma skupnih lastnikov zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari. Od odgovora na to vprašanje, torej vprašanje kaj je tisto, kar je predmet solastnine ali skupne lastnine in kateri od tožnikov je solastnik ali skupni lastnik tega dela (na kar je bilo opozorjeno že v zvezi z vprašanjem litispendence

pod točko 19. obrazložitve), je namreč odvisno ali so vse tožeče stranke ne le procesno, pač pa tudi stvarno legitimirane v tem postopku. V tej smeri sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, ki bi omogočali pritožbeni preizkus, tak preizkus pa ni mogoč tudi zaradi pomanjkanja dejanskih ugotovitev v zvezi z večjim številom parcel, ki so bile predmet obeh prodajnih pogodb, o čemer več v nadaljevanju obrazložitve. Je pa mogoče, glede na neizpodbijano ugotovitev, da je prva tožena stranka pogodbi, katerih ničnost uveljavljajo tožeče stranke, podpisala kot pogodbena stranka, zavrniti kot neutemeljeno pritožbeno oporekanje njeni stvarni pasivni legitimaciji. Ta legitimacija je namreč utemeljena z dejstvom, da je bila ona tista, ki je razpolagala s spornimi nepremičninami.

(21.) Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16.11.2009 dovolilo razširitev tožbe z vstopom novih tožnikov. Pritožnici, ki pritožbe zoper takšno odločitev nista vložili, s pritožbo zoper sodbo tako izpodbijata pravilnost že pravnomočne (in tudi sicer pravilne (4)) odločitve, kar seveda ni dopustno. Pritožbeno sodišče na ta del obeh pritožb zato podrobneje ne odgovarja.

(22.) Obe že citirani kupoprodajni pogodbi sta bili sklenjeni 20.9.2002. Pri presoji morebitne ničnosti obeh pogodb je zato potrebno uporabiti predpise, ki so veljali v času njune sklenitve. Sklicevanje na predpise, ki so začeli veljati kasneje (npr. SZ-1, Zakon o graditvi objektov – ZGO-1) ali pa so že nehali veljati (npr. Zakon o prometu z nepremičninami – ZPN, na katerega se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje v zadnjem odstavku obrazložitve na strani 33. sodbe) v zvezi s to presojo zato ne pride v poštev, na kar pravilno opozarja prvo tožena stranka v svoji pritožbi. Je pa seveda vse relevantne določbe zakonov, ki sicer v letu 2002 niso več veljali, dopustno uporabiti pri presoji predhodnega vprašanja, to je, katera od prodanih zemljišč so bila na dan 20.9.2002 funkcionalna oziroma skupna funkcionalna zemljišča k stanovanjskim objektom, v katerih so posamezni od tožnikov lastniki etažnega dela, pa tudi v zvezi z razlogi, ki se nanašajo na zakonsko ureditev pravnega prometa s takšnimi zemljišči pred sklenitvijo obeh spornih kupnih pogodb.

(23.) V času, ko sta bili kupni pogodbi sklenjeni, je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, že veljal Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki v 86. členu določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Nična je tudi pogodba, s katero stranki razpolagata z nedopustnim predmetom (35. člen OZ). Takšno je tudi razpolaganje z nepremičnino, ki ne more biti samostojen predmet pravnega prometa.

(24.) Pritožbeno sodišče v zvezi z takšno pravno podlago pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da je ponovna prodaja nepremičnine, ki je že bila prodana in izročena kupcu, pri čemer je prvotni lastnik (oziroma imetnik pravice uporabe) izgubil tako pravico do posesti kot tudi pravico do dejanskega razpolaganja z njo in kupec to ve, v nasprotju z moralo in zato nična (5). Prav tako soglaša tudi s stališčem, da gre v primeru, če oseba, ki je bila po določbah ZLNDL neupravičeno vknjižena kot zemljiškoknjižna lastnica tako imenovanih funkcionalnih zemljišč (6) in je z njimi razpolagala, za nedopusten predmet pravnega prometa. Pravica na funkcionalnem zemljišču namreč ni bila podrejena lastninski pravici na posameznem delu stavbe le v času obstoja družbene lastnine stavbnih zemljišč, ampak tudi po izvedenem lastninjenju le-teh in tudi v času sklenitve obeh kupnih pogodb, to je 20.9. 2002. SZ/91, ki je veljal v času sklenitve obeh spornih pogodb v 12. členu res ni določal izrecne zahteve po neločljivi povezanosti solastnine na funkcionalnem zemljišču z lastninsko pravico na stanovanju, je pa to izhajalo iz takrat še veljavnega 12. člena ZTLR, ki je v 2. odstavku določal, da je bilo pravico uporabe na zemljišču, ki je bilo namenjeno za redno rabo stavbe, mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na sami stavbi. Ob tem se prvo tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 312/2006, saj je to stališče v novejši sodni praksi preseženo (7). Predhodno vprašanje v tej pravdi je bilo torej, ali so zemljišča, ki so bila predmet obeh kupnih pogodb, na dan sklenitve pogodb (v celoti ali delno) funkcionalno ali skupno funkcionalno zemljišče stanovanjskih objektov, v katerih so tožniki lastniki etažnih delov (stanovanj) in ali so tožniki na teh zemljiščih pred tem pridobili pravico uporabe in kasneje, z uveljavitvijo ZLNDL, lastninsko pravico.

(25.) Ob reševanju tega vprašanja pa je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve to tudi natančneje pojasnjuje, opredeljuje pa se tudi do drugih (sicer neutemeljenih) pritožbenih očitkov in zmotnih materialnopravnih stališč obeh pritožnic.

(26.) Tožeče stranke so postale lastnice posameznih stanovanj na podlagi prodajnih pogodb, ki so bile sklenjene od leta 1977 dalje. Pri tem so nekatere, kot izhaja iz predloženih kupoprodajnih pogodb, kupile stanovanja takoj po izgradnji (npr. V. in K. B., M. P. A. V. in drugi), pri ostalih pa gre za pravne naslednike prvotnih kupcev s tem, da je bil nadaljnji pravni promet v večini primerov posledica lastninjenja nekdaj družbenih stanovanj v času po uveljavitvi SZ v letu 1991, v preostalih primerih pa je šlo za klasičen pravni promet. Ob tem kot prodajalec prvim kupcem ni nastopal DO S., kot to neutemeljeno trdi prvo tožena stranka v pritožbi, ampak Združena gradbena podjetja G. (primerjaj npr. kupne pogodbe pod A47, A48, A50, A51, A52, A61, ki so jih sklenili L. M. in A., V. A. in T., B. A. in F.,V. L. in A., P. M. in B. V. ter K.). DO S. je bil, kot izhaja iz istih pogodb, zgolj pooblaščenec prodajalca. Da je bila na Združena gradbena podjetja G. L. (ki je bil prodajalec) na zemljiščih, kjer se je gradilo naselje B., prenesena tudi pravica uporabe, pa priznava tudi prvo tožena stranka v pritožbi (primerjaj navedbe na l. št. 478, 3. odst.), izhaja pa to tudi, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, iz dne 23.11.1998 sklenjene pogodbe o uskladitvi dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim in ugotovitev pogodbenih strank v obeh spornih kupnih pogodbah z dne 20.9.2002 (A 12 in A13).

(27.) V času sklepanja prvih kupnih pogodb za novo zgrajena stanovanja v soseski B., so bila stavbna zemljišča v mestih družbena lastnina, na njem pa lastninske pravice ni bilo mogoče pridobiti, pač pa le pravice, ki jih je določal zakon (5. člen Zakona o prometu z nepremičninami – ZPN, veljal od 31.7.1976 do 24.7.1997). Po 7. členu istega zakona, ki je v nespremenjeni obliki veljal od 31.7.1976 do 18.10.1991 oziroma do uveljavitve SZ/91, se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je stala na zemljišču v družbeni lastnini, pa se je prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo. Lastninsko pravico, pravico uporabe in druge pravice na posameznih delih stavb in zemljiščih, ki tem stavbam pripadajo, je v tem času urejal Zakon o pravicah na delih stavb (v nadaljevanju ZPDS - veljaven v delu, ki bo citiran v nadaljevanju, v času od 31.7.1976 do 18.10.1991, ko je stopil v veljavo SZ/91). Na posameznem delu stavbe je bila možna lastninska pravica občanov, društev in drugih civilnih pravnih oseb ali družbena lastnina (2. člen). Na skupnih delih stavbe v etažni lastnini (kamor so po 5. členu štela tudi skupna parkirišča, če z njimi ni gospodarila komunalna ali druga organizacija združenega dela), so imeli etažni lastniki, če je bila stavba v družbeni lastnini, trajno pravico uporabe, sicer pa skupno lastnino (4. člen). Etažni lastniki so imeli po 6. členu na zemljišču, na katerem je stavba stala in na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo, skupno trajno pravico uporabe. To zemljišče je bilo (7. člen) nedeljivo povezano s posameznim delom stavbe in so se vse spremembe v pravicah na delu stavbe nanašale tudi na te pravice. Vpis v zemljiško knjigo za nastanek etažne lastnine in s tem pravice uporabe ni bil konstitutiven, še več, običajno je le-ta nastala brez pravne podlage, zgolj na podlagi dejstva, da je v stanovanjski stavbi obstajalo več samostojnih funkcionalnih enot in njihovo prodajo kupcem. V konkretnem primeru so zato, upoštevajoč citirano zakonsko ureditev, prvi kupci (bodisi družbene pravne osebe, ki so nato stanovanja v smislu dodelitve stanovanjske pravice prenesle na fizične osebe, bodisi same fizične ali civilne pravne osebe) z nakupom posameznega stanovanja v sklopu naselja B. pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču in to ne le na stavbišču, ampak tudi zemljišču, ki je bilo po takrat veljavnih predpisih potrebno za redno rabo posameznega objekta. Navedeno velja ne glede na to, da prodajne pogodbe niso konkretneje določale pravic na parcelah, na katerih so stale stanovanjske stavbe in tudi niso imele ustreznih zemljiškoknjižnih dovolil ter zemljišče, potrebno za redno rabo objekta (kasneje funkcionalno zemljišče), ni bilo odmerjeno. O tem je sodna praksa že zavzela stališče (8). Ker noben kasnejši predpis (razen z lastninskim preoblikovanjem) ni posegel v pridobljene pravice lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini in tudi ni omejil njihovih pravic na zemljišču potrebnem za redno rabo objekta, se je tako pridobljena pravica uporabe kasneje, glede na že citirana zakonska določila ZPDS, ZPN in kasneje ZTLR-ja, v enakem obsegu prenašala skupaj s stavbo oziroma njenim delom. To velja tudi za Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe (v nadaljevanju ZPPLPS), ki ga prva tožena stranka izpostavlja v pritožbi, saj je ta zakon zgolj omogočil vpis etažne lastnine z najmanjšim možnim zemljiščem (to je stavbišče, ki je nesporno v lasti etažnih lastnikov), ni pa etažnim lastnikom odvzel že pridobljenih pravic na preostalem zemljišču. Tako zemljišče je namreč naknadno (po odmeri in rešitvi morebiti spornih vprašanj vezanih na to zemljišče) potrebno pripisati k vložku, ki se je vzpostavil po določbah ZPPLPS.

(28.) Stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo objekta, je v letu 1984 sprejeti Zakon o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (v nadaljevanju ZUN, Ur. l. SRS, 18/84) poimenoval kot funkcionalno zemljišče (2. odstavek 46. člena ZUN) (9). Funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše je nato podrobneje opredelil SZ/91 v 9. členu, ko je določil, da je funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše po tem zakonu tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno njeni redni rabi in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr.: dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek ipd. Skupno funkcionalno zemljišče pa je bilo zgoraj navedeno zemljišče, kadar je služilo več stanovanjskim hišam neposredno ali posredno in ni sodilo med dobrine v splošni rabi. Kot je že bilo poudarjeno, ta zakon, niti kak drug kasnejši zakon, ni v ničemer posegal v že pridobljene pravice pravdnih strank na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini in tudi ni omejil že pridobljenih pravic na njem. SZ/91, kar ni sporno, tudi ni bil podlaga za lastninjenje zemljišč, pač pa so se na njegovi podlagi lastninila zgolj stanovanja, ki so bila do tedaj v lasti družbenih pravnih oseb. Ob tem, glede na pritožbeno opozarjanje na vsebino pogodbenih določil za tiste tožnike, ki so sklenili pogodbo na podlagi SZ/91, velja opozoriti, da kupci stanovanj na podlagi 117. člena SZ/91 niso postali le lastniki stanovanj, ampak se je, kot je že bilo obrazloženo, skupaj s stanovanjem, upoštevajoč takrat veljavni 12. člen ZTLR, prenesla tudi pripadajoča pravica uporabe, in sicer v obsegu kot so jo pred tem pridobili njihovi pravni predniki, to je družbene pravne osebe, ki so stanovanja kupile (10).

(29.) 25.7.1997 je stopil v veljavo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki je transformiral pravico uporabe v lastninsko pravico. Z dnem njegove uveljavitve so etažni lastniki na zemljišču, kjer so imeli pred tem pravico uporabe, pridobili lastninsko pravico, konkretno solastnino. Ker ZLNDL razmerij med etažnimi lastniki ni uredil, je namreč veljala za to vprašanje ureditev takrat še veljavnega SZ/91, ki je v 12. členu določal, da je poleg skupnih prostorov, delov, objektov in naprav v večstanovanjski hiši, v solastnini vseh etažnih lastnikov tudi funkcionalno zemljišče. Sodna praksa je v zvezi s tem enotna, da izostanek odmere funkcionalnega zemljišča in vpisa pravice uporabe v zemljiško knjigo še ni pomenil, da upravičeni imetniki pravice uporabe niso postali (so)lastniki zemljišča na podlagi določb ZLNDL, saj je do lastninjenja prišlo že na podlagi zakona, vknjižba na podlagi ZLNDL pa po stališču sodne prakse ni bila konstitutivna, ampak deklaratorna (11). Povedano drugače: če je bil upravičenec do lastninske pravice po ZLNDL drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, to na pravo lastniško stanje, kljub vpisu lastninskega pravice bivšega (vpisanega) imetnika pravice uporabe v zemljiški knjigi, ni vplivalo.

(30.) Glede na vse doslej obrazloženo, bi sodišče prve stopnje predhodno vprašanje, katera zemljišča so (bila) funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče, na katerih so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe in posledično ugotovitev, ali so to morda tudi parcele, ki so bile predmet kupnih pogodb, moralo reševati tako, da bi izhajalo iz normativne ureditve, ki je veljala v času izgradnje naselja in prodaje stanovanj oziroma takrat veljavnega pojma „zemljišče potrebno za redno rabo objekta“, ki se je kasneje poimenovalo v funkcionalno in skupno funkcionalno zemljišče. Ni razloga, da sodišče ob reševanju tega vprašanja ne bi upoštevalo določila 190. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, 69/03), ki določa, da se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekla gradnja večstanovanjske stavbe, saj gre pri tej določbi ravno za urejanje zatečenega (neurejenega) stanja. Podobno določilo je sedaj vsebovano tudi v 30. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL, Ur. l. 45/2008, ki je stopil v veljavo 24.5.2008), ki v primerih kot je konkretni, pri ugotavljanju oziroma določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim pred 1. januarjem 2003, napotuje na prostorske akte ali upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali druge upravne akte, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, če pa to ne pride v poštev, na merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Pritožbeno sodišče na to opozarja zato, ker je sodišče prve stopnje oz. izvedenec svoje zaključke o funkcionalnosti parcel temeljil tudi na Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urejanja BS2/5 N. S. (UL RS 37/2000) in Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu MOL skupaj z 2. delovnim predlogom razmejitve zemljišč, za kar pa po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni podlage. Sodišče bi pri presoji predhodnega vprašanja moralo izhajati predvsem iz zazidalnega načrta (tudi njegovega grafičnega dela) za območje zazidalnega otoka B., ki je bil sprejet v letu 1971 in njegove spremembe v letu 1974, za kar je imelo podlago v dokaznem predlogu tožeče stranke (l.št.66) in tudi izvedencu gradbene stroke (po potrebi tudi s sodelovanjem izvedenca geodeta, ki je bil prav tako predlagan) na tej podlagi naložiti, da, (upoštevajoč katastrsko stanje parcel v času sklenitve obeh spornih kupnih pogodb), ugotovi, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče potrebno za redno rabo objektov“ na zgoraj navedenih naslovih, kasneje poimenovano funkcionalno in skupno funkcionalno zemljišče in posledično, ali so med njimi tudi parcele, ki so bile predmet obeh prodajnih pogodb in katere. Če bi ob tem izvedenec morda ugotovil, da posamezna nepremičnina (ali njen del), ki je bila prodana s spornima pogodbama, predstavlja zgolj funkcionalno, ne pa tudi skupno funkcionalno zemljišče, bi moral podati tudi odgovor, kateremu objektu to funkcionalno zemljišče pripada, saj sicer ni mogoče odločiti o ugovoru aktivne (stvarne) legitimacije. Ker je parcela najmanjša enota zemeljske površine, ki je lahko objekt lastninske pravice in s tem predmet (samostojnega) prometa, za utemeljenost tožbenega zahtevka v zvezi s posamezno parcelo, ki je bila predmet prodaje, zadostuje, da parcela vsaj delno predstavlja tudi funkcionalno oziroma skupno funkcionalno zemljišče k objektom, v katerih so etažni lastniki tožniki (gre za objekte na naslovih T. 5-7,13 in 16, M. 4, 8-10,14 in 16, R. 1-6, 9-11 in 13 ter V. 91), razen, če bi šlo za neznaten del.

(31.) Sodišče prve stopnje pa je ob presoji predhodnega vprašanja, poleg napačnega izhodišča, kar je imelo za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tudi sicer ob utemeljitvi svoje odločitve zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Za nekatere od parcel, ki so bile predmet obeh prodajnih pogodb, razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi omogočali preizkus pravilnosti odločitve, sploh ni navedlo, za preostale pa so razlogi pomanjkljivi, deloma tudi nasprotujoči in posledično nerazumljivi.

(32.) Sodišče prve stopnje je s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti med drugim ugodilo zahtevku, ki se nanaša na par. št. 471/3, 470/9, in 476/3, vse k.o. B. I, parcelo 962/2, 958/2, 595/4, 596/4, 969/2, 970/2, 971/2 in 978/3, vse k.o. S., v zvezi s katerimi pa v sodbi ni najti razlogov za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje, ko povzema ugotovitve izvedenca gradbene stroke, teh parcel ne navede (pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-te tudi sicer niso bile zajete v nalogi, ki jo je sodišče dalo izvedencu), navaja pa druge (npr. parc. št. 409/1, 409/15, 409/7, 413/3, 413/9 in druge), ki s tožbenim zahtevkom pod točkama 1 in 2 niso bile zajete s tem, da iz razlogov, ki jih je prvo sodišče navedlo v sodbi, ni mogoče ugotoviti, zakaj. Ugotovitve sodišča, ki se nanašajo na namen prenosa pravice uporabe na zemljiščih v soseski B., nadalje na vprašanje ali je P. z. G. to pravico dobilo na odplačen način ali ne in kdo je imel ta zemljišča v posesti, pa seveda sama po sebi ( pri čemer tudi ni jasno, ali se te ugotovitve nanašajo tudi na navedene parcele) ne dokazujejo, da je šlo pri teh parcelah za funkcionalna oziroma skupna funkcionalna zemljišča. Zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih je pritožbeni preizkus v tem delu zato nemogoč.

(33.) Zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo tudi glede par.št. 470/5, 471/2, 472/2, 474/2, 475/3, 477/2, vse k.o. B. I. in parc. št. 956/2, 957/2 in 959/2, vse k.o. S. (12). Kot izhaja iz razlogov, naj bi te parcele zajemale (tudi) površine v skupni rabi – parkirišča, ki sodijo v območje zazidalnega otoka območja B. B. po odloku iz leta 1971 in so bile vse od takrat dalje predvidene reševanju mirujočega prometa v nasilju B., saj naj bi na njih zgradili garažne objekte. Gre za površine, ki so jih, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, dejansko uporabljali le uporabniki v soseski, v ceni nekaterih stanovanj pa je bil upoštevan tudi strošek „začasne ureditve parkirišč“. Namen sklepanja pogodb med M. in prvo toženo stranko tudi ni bil v tem, da bi vzpostavil lastninsko pravico v korist investitorja, ampak v ureditvi zemljiškoknjižnega stanja. Zaradi vsega navedenega naj bi ta zemljišča vsaj delno predstavljala skupna funkcionalna zemljišča.

(34.) Tožene stranke so ves čas postopka na prvi stopnji, tretje tožena stranka pa to izpostavlja tudi v pritožbi, trdile, da so bile nepremičnine, ki so bile prodane, po zazidalnem načrtu iz leta 1971 predvidene za gradnjo osmih garažnih hiš, pri čemer pa sta bili zgrajeni in prodani le dve. Za zgoraj naštete parcele (oziroma njihove dele) to ugotavlja tudi sodišče po izvedenem dokaznem postopku, vendar pa ob tem, ko upošteva še posest, v ceni dela stanovanj zajet strošek začasne ureditve parkirišč in namen prenosa zemljišč na prvo toženo stranko in ko zaključi, da gre za skupna funkcionalna zemljišča, ne odgovori na relevantno trditev toženih strank, da tožeče stranke na zemljiščih, ki so bila predvidena za gradnjo garažnih hiš, pravice uporabe niso pridobile in da so do realizacije zazidalnega načrta ta zemljišča lahko le začasno uporabljale. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na kakšni podlagi so na zemljiščih, kjer zazidalni načrt (še) ni bil realiziran, tožniki ob nakupih svojih stanovanj pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. Tudi v času družbene lastnine bi bile namreč garaže v zgrajenih garažnih hišah prodane zainteresiranim kupcem (tožeča stranka ni nikoli trdila, da bi v ceno stanovanj bila zajeta tudi bodoča garaža), kar pomeni, da bi kupci garaž z njihovim nakupom, glede na takrat veljavne predpise, pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču potrebnem za redno rabo (garažnega) objekta. Da bi zazidalni načrt iz leta 1971 kljub temu ta zemljišča opredelil kot zemljišča, potrebna za redno rabo (stanovanjskih) objektov ali da bi ta zemljišča bila skupaj s stanovanji dodatno kupljena in plačana (13), pa vsaj zaenkrat ni bilo ugotovljeno. Dejstvo, da zazidalni načrt iz leta 1971 ni bil realiziran v celoti in da so ta zemljišča zaradi naraščajočih potreb stanovalcev po parkirnih prostorih dejansko postala običajna (in nujno potrebna) parkirišča lastnikov stanovanj v naselju B., ne more (mimo dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja naselja) zemljišča spremeniti v zemljišče, potrebno za redno rabo stanovanjskih objektov v naselju oziroma skupno funkcionalno zemljišče, prav tako pa (samo) delno plačan strošek za začasno ureditev parkirišč ne more pomeniti, da so kupci stanovanj v naselju BS3 zemljišča, kjer naj bi v kasnejši fazi gradili garaže, kupili.

(35.) Da bi opozorilo na nasprotje v razlogih, pritožbeno sodišče nadalje v tem delu posebej izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje glede dveh parcel, in sicer parc. št. 475/3 in 477/2, obe k.o. B. I. Za obe je s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da delno predstavljata gradbeno parcelo garaže V. c. – P. u. (G1), kljub temu pa nato v zaključku ugotovi, da ta del obeh parcel predstavlja skupno funkcionalno zemljišče k stanovanjskim objektom v naselju B.. Če že, bi ta del zemljišča lahko bil kvečjemu funkcionalno zemljišče garaže (sedaj gradbena parcela - kar ugotavlja tudi izvedenec) in bi bili torej aktivno legitimirani za uveljavljanje ničnosti v tem delu le lastniki tam stoječega (garažnega) objekta.

(36.) V zvezi s preostalimi parcelami glede katerih je sodišče prve stopnje prav tako ugodilo zahtevku na ničnost pogodbe ( parc. št. 472/3, 474/3, 477/3 in 478/3, vse k.o. B. I.), pa sodišče ugotovi zgolj to:

- da par.št. 472/3 predstavlja gradbeno parcelo k objektu P. u. 1-3, gradbeno parcelo k objektu P. u. 5-7, grajeno javno dobro lokalnega pomena, javne površine in površine v skupni rabi,

- par.št. 474/3 gradbeno parcelo k objektu P. u. 2-4, gradbeno parcelo k objektu P. u. 6 in površine v skupni rabi,

- par. št. 477/3 gradbeno parcelo k objektu P. u. 2-4, gradbeno parcelo k objektu P. u. 6 do 8 in površine v skupni rabi in

par.št. 478/3 površine v skupni rabi.

(37.) Ali je sodišče prve stopnje v pogledu teh parcel ugodilo zahtevku zaradi ugotovitve, da delno predstavljajo tudi površino v skupni rabi in ali to sodišče izenačuje s pojmom skupnega funkcionalnega zemljišča in na kakšni podlagi, ali pa morda zato, ker naštete parcele delno predstavljajo gradbene parcele k posameznim objektom v naselju B. (14), iz razlogov ni razvidno. Glede na navedeno tudi tu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar onemogoča pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve.

(38.) Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je imelo za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter storjene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, katere odprava zaradi njene narave v pritožbenem postopku ni mogoča, na podlagi 355. in 1. odstavka 353. člena ZPP sodbo v točki II/1. in 2. razveljavilo in vrača zadevo v tem obsegu v ponovno sojenje.

(39.) Pred ponovno odločitvijo in odpravo kršitve postopka, pa bo moralo sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pri reševanju predhodnega vprašanja in vprašanja aktivne (stvarne) legitimacije tožečih strank, dopolniti tudi dokazni postopek in dodatno ugotoviti manjkajoča dejstva, kot je bilo že nakazano v obrazložitvi, in sicer za vse parcele, ki so bile predmet kupnih pogodb. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko v zadevi ponovno odločilo in za sprejeto odločitev v sodbi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo. Podrobnejše usmeritve glede na predhodno obrazložitev niso potrebne. Glede na to, da je bilo pritožbama potrebno ugoditi iz že navedenih razlogov, ki se nanašajo predvsem na rešitev predhodnega vprašanja, se pritožbeno sodišče o ostalih pritožbenih izvajanjih ne izjavlja.

IV. Glede pritožbe zoper sklep o ustavitvi pravdnega postopka glede podrednega zahtevka in njegovem nadaljevanju po pravilih nepravdnega postopka (točka 1. sklepa z dne 26.1.2010).

(40.) Iz razlogov sklepa izhaja, da so tožeče stranke podredni zahtevek uveljavljale na podlagi določil ZVEtL, ki je pričel veljati 24.5.2008. Ker se v postopku po ZVEtL-u za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, je sodišče na podlagi 21. člena ZPP zato glede podrednega zahtevka postopek ustavilo in se bo po pravnomočnosti nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

(41.) Takšno odločitev izpodbija zgolj prvo tožena stranka z navedbo, da zoper sklep v 2. odstavku 1. točke sklepa vlaga pritožbo, pri čemer pa razlogov za to ne navede. Pritožbeno sodišče je v tem delu, glede na neobrazloženost pritožbe, zato opravilo le uraden preizkus. Ob tem ugotavlja, da je tožeča stranka s postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka zasledovala cilj dokončne ureditve vprašanja obsega tako imenovanega skupnega funkcionalnega zemljišča (ki po sedaj veljavni zakonski ureditvi sodi med skupne dele, ki služijo večstanovanjskim stavbam – 23. člen SZ-1) in posledično vpisom skupne lastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb v naselju B. Takšnemu cilju brez dvoma bistveno bolj kot pravdni postopek, ustreza postopek po ZVEtL-u. V njem namreč sodišče določi pripadajoče zemljišče k stavbam, zgrajenim pred 1. januarjem 2003, pri čemer pripadajoče zemljišče k več stavbam na podlagi 4. odstavka 28. člena istega zakona odmeri kot samostojno zemljiško parcelo, jo vpiše v samostojen zemljiškoknjižni vložek, pri katerem se skupna lastnina v korist lastnikov vpiše z navedbo identifikacijskih znakov nepremičnin, katerih vsakokratni lastniki so skupni lastniki takšnega zemljišča. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na to tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Prvo tožena stranka v zvezi s tem ne bo prikrajšana oziroma njen položaj ne bo slabši kot bi bil v primeru nadaljevanja tega pravdnega postopka, saj bo v primeru spora o lastništvu tega zemljišča, to vprašanje vsekakor stvar odločitve v pravdi.

(42.) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, odločitev pod točko 1 sklepa z dne 26.1.2010 potrdilo in zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, vse na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

V. Glede stroškov

(43.) Ker je pritožbeno sodišče del odločitve o glavni stvari razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje, predmet postopka na prvi stopnji pa bo tudi dodatno postavljen tožbeni zahtevek, o katerem sodišče še ni odločilo, je bilo posledično potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo. Enako velja tudi za priglašene pritožbene stroške (3. odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1)V zadevi II Ips 262/2009 je tožbo vložila M. proti istim trem toženim strankam, med drugim tudi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20.9.2002 med drugo in tretjo toženo stranko in gre torej prav tako za tožbo stranke, ki zatrjuje lastninsko pravico na zemljiščih, ki so bila predmet prodaje in se nahajajo v sklopu naselja B.

(2) V zadevi II Ips 3/2010 je bila vložena tožba etažnih lastnikov P… 1 do 5 in 7 zoper G. d.o.o. in B. G., med drugim (tudi) z zahtevkom na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20.9.2002 med G. d.o.o. in B. G..

(3) Primerjaj stališče A. Galiča v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2.in 3.knjiga, komentar k 189. členu, točka 7, in komentar k 319. členu, točka 49 in 50.

(4) Po že izraženem stališču pritožbenega sodišča pri tožnikih, glede na trditveno podlago tožbe, ne gre za enotne sospornike, vendar pa je naknadno sosporništvo po 191. členu ZPP dopustno tudi v primeru, če so zahtevki iste vrste in se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago ter velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca.

(5) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 215/86 in 216/86, objavljeno v Poročilu VS RS 1987/I.

(6) Ta pojem je poznala zakonodaja v času sklenitve obeh kupnih pogodb, v veljavni zakonodajo pa ga ne poznamo več. „Čeprav gre za gradbenoprostorski pojem, ne pa lastninsko kategorijo, je ravno to zemljišče treba upoštevati pri urejanju razmerij za nazaj in določanju bistvenega pogoja lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini, to je ugotovitvi ugotovitve imetnika pravice uporabe zemljišča v trenutku uveljavitve ZLNDL“ (tako v sklepu VS RS II Ips 262/2009, točka 14).

(7) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 262/2009 z dne 9.11.2009 (točka 12) in sklep II Ips 534/2007 z dne 1.7.2010 (točka 11).

(8) Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 262/2009, točka 11 z povezavo na opombo pod zap. št. 4 in sklep II Ips 785/2009, točka 8.

(9) 46. člen ZUN je med drugim določal: gradbena parcela je stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče).

(10) Dodatno primerjaj, poleg že prej citiranih, tudi sodbo in sklep VSL 749/2009, podobno tudi sodba VSK I Cp 588/2005.

(11) Primerjaj odločitve v zadevah II Ips 220/2004, II Ips 664/2001 in II Ips 335/2006.

(12) Te parcele sodišče posebej, skupaj z nekaterimi drugimi, ki jih tožbeni zahtevek pod točko 1.in 2. ne zajema, našteje v 1. odst. obrazložitve na str.33 sodbe.

(13) Tožeče stranke so v postopku med drugim trdile tudi to, da je bila v ceno stanovanj všteta tudi cena vseh zemljišč v naselju in so se pri tem sklicevali na Družbeni dogovor o ugotovljeni in oblikovani končni povprečni prodajni ceni stanovanj z dne 15.3.1976, tožene stranke pa so trdile drugače in poleg vpogleda v listine predlagale tudi izvedenca finančne stroke.

(14)

V kolikor je morda sodišče to dejstvo upoštevalo, je na mestu dodatno opozorilo, da je v zvezi s tem povsem brez razlogov ostalo tudi sporno vprašanje aktivne (stvarne) legitimacije, saj npr. lastniki stanovanj v objektu P. 1 do 3 in P. 5 do 7 niti niso stranke tega postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2823/2009
• VSRS Sodba in Sklep III Ips 60/2014
• VSRS sodba II Ips 192/2014