VSL sklep I Cp 4417/2010

Jedro

Ena izmed predpostavk obnovitvenega postopka je tudi, da bi nadomestitveni postopek pripeljal do ugodnejše odločbe za predlagatelja, ki pa je izrecno določena le za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, pri vseh ostalih obnovitvenih razlogih pa se predvideva.

Ne glede na to, da se pri obnovitvenem razlogu po 5. točki (kaznivo dejanje krivega pričanja) ne presoja, ali bi obnova pripeljala do ugodnejše odločbe za predlagatelja, pa mora biti kaznivo dejanje za sodbo kavzalno, kar pomeni, da mora vplivati na izdajo sodne odločbe oziroma mora pravnomočna sodba na njem temeljiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in ji naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške obnovitvenega postopka v višini 304,66 EUR.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sklep v celoti zaradi bistvenih kršitev določb postopka in navaja, da je sodišče pričo T. pravnomočno obsodilo zaradi izpovedbe, da je tožencu izročil kupnino za vozilo S, to pričanje pa je bilo ključni dokaz za odločitev sodišča v prvotnem postopku. Za pravilno odločitev bo potrebno upoštevati tudi trditveno podlago tožeče stranke, da je bila že pri sestavi zadolžnice upoštevana kupnina za navedeno vozilo. Te trditve so bile namreč osnova spora med tožencem in tožnikom, kar pa je sodišče v prvotnem postopku, prav zaradi krive izpovedbe priče T., zanemarilo. V nasprotnem primeru bi moralo odločiti, ali naj verjame samo zadolžnici in zatrjevanju tožnika, ali pa zapisanim in podpisanim listinam, ki dokazujejo pravo vsebino dogovora pravdnih strank. Iz pričinega zagovora v kazenskem postopku izhaja, da je tožnik denar za vozilo zanesljivo dobil, s tem pa je potrdil prav trditveno osnovo tožeče stranke. Sodišče je tako zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni zavzelo stališča do vseh pravno odločilnih dejstev. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, po drugem sodniku.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če je izpolnjen kateri izmed taksativno naštetih obnovitvenih razlogov po 394. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Utemeljenost predloga torej temelji na treh predpostavkah. Prva je sodna odločba, s katero je bil prejšnji ali glavni postopek pravnomočno končan, druga je obnovitveni razlog, tretja pa je pravna možnost, da bo obnovitveni postopek pripeljal do ugodnejše odločbe za predlagatelja. Slednja je izrecno določena le za obnovitveni razlog po 10. točki 394. člena ZPP, pri vseh ostalih obnovitvenih razlogih pa se predvideva. Sodišče prve stopnje je tako izhajalo iz napačnega (materialnopravnega) izhodišča, ko je utemeljenost predloga presojalo skozi vprašanje, ali bo v nadomestitvenem postopku za toženo stranko izdana ugodnejša sodna odločba, kajti njen predlog temelji na obnovitvenem razlogu po 5. točki 394. člena ZPP, to je krivi izpovedbi priče. Kljub temu je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

V primerih, ko je razlog za obnovo postopka kaznivo dejanje, mora predlagatelj to dokazati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča (prim. VSRS II Ips 555/97, VSL I Cp 4717/2008). Opisani pogoj je v predmetni zadevi izpolnjen, saj je bil priča I. T. pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje krivega pričanja, ker je izpovedal, da je tožencu izročil denar za vozilo S., čeprav mu tega denarja ni izročil. Ne glede na to, da se pri obravnavanem obnovitvenem razlogu ne presoja, ali bi obnova pripeljala do ugodnejše odločbe za predlagatelja, pa mora biti kaznivo dejanje za sodbo kavzalno, kar pomeni, da mora vplivati na izdajo sodne odločbe oziroma mora pravnomočna sodba na njem temeljiti (prim. L. Ude: ZPP s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV založba 2009, str. 591-592, odločbi VSRS II Ips 577/2004, II Ips 2/2005). To je mogoče izluščiti že z gramatikalno razlago 5. točke 394. člena ZPP, ki določa, da se mora sodna odločba na krivo pričanje opirati, logična razlaga pa nadalje pripelje do zaključka, da mora biti kaznivo dejanje v zvezi s katerim izmed odločilnih dejstev prvotne sodne odločbe. V nasprotnem primeru obnova postopka namreč ne bi bila smotrna. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku presodilo, da pravni posli med tožnikom in tožencem ter med tožencem in pričo T. niso povezani, zato toženec proti tožniku ne more uveljavljati pobotnega ugovora za terjatev iz pogodbe, ki jo je sklenil s T.. Višje sodišče je takšno odločitev potrdilo in izrecno zapisalo, da okoliščina, ali je bil tožencu denar za vozilo dejansko izročen, ni pravno relevantna. Tako ni mogoče slediti pritožbi, da bi moralo sodišče z izpodbijanim sklepom preverjati trditveno podlago tožbe v smeri medsebojnih kompenzacij oziroma bo to lahko storilo šele v nadomestnem postopku, saj sta sodišči te navedbe že presojali. To posledično pomeni, da bi sodišče, v kolikor bi sledilo predlogu za obnovo postopka, de facto poseglo v materialnopravno naziranje prvotnega postopka, kajti sodba kazenskega sodišča na odločilna dejstva zadeve ni v ničemer vplivala. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka torej ni temeljila na spornem delu izpovedi priče, zato z njo ni v razmerju kavzalnost, izpodbijani sklep pa je bilo posledično potrebno potrditi.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). V zavrnilni odločitvi so zajeti tudi pritožbeni stroški tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.07.2011

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 36788/2012
• VSK Sklep Cpg 23/2022
• VSL Sklep II Cpg 593/2018