VSL sklep I Cp 711/2011

Jedro

Pri objektivni odškodninski odgovornosti oškodovanec ni dolžan dokazati same vzročne zveze kot predpostavke za odškodninsko odgovornost, ampak lažje dokazljivo posredno pravno pomembno dejstvo, to je obstoj zveze med nevarno stvarjo, to je avtobusom, in škodo oziroma t.i. domnevno bazo, vzročna zveza pa se nato domneva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi tokrat zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožene stranke plačajo odškodnino v znesku 7.511,27 EUR s pripadki ter povrnejo stroške postopka. Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 292,97 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno obravnavanje. Predlaga, da se zadeva v ponovnem sojenju dodeli drugemu sodniku. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje storilo skoraj iste napake, kot jih je storilo že s svojo sodbo z dne 19. 03. 2009. Tako je ponovno storjena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, da se je tokrat prvo sodišče, namesto da bi se sklicevalo na izpoved tožnice, ki jo je podala zaslišana kot stranka v pravdi, sklicevalo na izpoved, ki jo je podala, ko je bila zaslišana kot priča v kazenskem postopku. Tudi tokrat je podano nasprotje med tem, kar sodišče ugotavlja in navaja v razlogih izpodbijane sodbe sklicujoč se na zgoraj navedeno zaslišanje tožnice in med vsebino zapisnika o njenem zaslišanju. Prvo sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo 8. člena ZPP, saj je dokazno ocenilo le tožničino izpovedbo, vse druge izvedene dokaze pa je povsem ignoriralo. Tudi dokazna ocena tožničine izpovedbe je napačna. Tako ni sporno, da je tožnica o tem, kam jo je zadel avtobus različno izpovedala, sporen pa je zaključek sodišča, da te razlike vzbujajo dvom v verodostojnost pričanja. Ni razloga, da tožnici ne bi mogli verjeti, da jo je avtobus zadel, samo zato, ker je enkrat izpovedala, da jo je zadel v levo roko, drugič pa, da jo je zadel v levi del zadnje plati. Izvedenec cestno prometne stroke res ni mogel zanesljivo ugotoviti, ali je voznik avtobus peljal z odprtimi vrati ali ne, je pa z meritvami na terenu ugotovil, da je bila širina med asfaltnim delom cestišča, na katerem je voznik ustavil avtobus in izkopanim jarkom na drugi strani, gotovo manj kot 0,50 m. Ob ugotovitvi, da je tožničino telo široko približno ¾ m, je sklep, da je avtobus pri speljevanju tožnico moral nujno zadeti, neizogiben. Sodišče prve stopnje se je povsem izognilo oceni izpovedi zaslišanega voznika in sprevodnika, brez jasne obrazložitve pa je sodišče zavrnilo tudi oceno izpovedi priče K.

(3.) Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

(6.) Pritožba utemeljeno opozarja, da tudi tokrat obstaja nasprotje med zapisnikom o izpovedbi tožnice (tokrat zapisnikom o zaslišanju tožnice v kazenskem postopku) in razlogi o tem, kaj je tožnica izpovedala glede vprašanja, na kakšni oddaljenosti od avtobusa je hodila. Tako iz zapisnika z dne 28. 03. 2002 (l. št. 75 priloženega spisa K 73/99) izhaja, da je tožnica povedala, da je hodila ob robu avtobusa, približno v širini ¾ m, sodišče pa je zapisalo, da je izjavila, da je bila od avtobusa oddaljena ¾ m. Ker je prvo sodišče svojo odločitev oprlo tudi na to dejstvo, saj je na njem gradilo svojo dokazno oceno o tem, ali se je tožnica poškodovala na način kot zatrjuje, gre sočasno tudi za odločilno dejstvo. Protispisnost glede odločilnih dejstev pa pomeni kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

(7.) Pritožbeno sodišče nadalje v celoti soglaša tudi z očitkom pritožnice, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno opravilo pomanjkljivo in pri tem ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Glede na to, da je enako kršitev prvo sodišče ponovilo že drugič, pritožbeno sodišče tokrat dodatno pojasnjuje, da je na podlagi tega določila sodišče dolžno presoditi najprej vsak dokaz posebej in ob tem navesti argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer pa morajo biti razlogi logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Po takšni presoji pa mora sodišče izvesti tudi primerjavo posameznih dokazov in narediti končno dokazno oceno, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka (procesna dejanja strank, navedbe, način pravdanja itd.).

(8.) Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tem opravilo zgolj dokazno oceno izpovedbe tožnice v tej pravdi in jo primerjalo z (njeno) izpovedbo v kazenskem postopku, povzelo zaključke izvedenca medicinske stroke ter delno izvedenca cestnoprometne stroke. Popolnoma je izostala dokazna ocena izpovedb ostalih zaslišanih prič in prvotoženca (tudi v primerjavi z izpovedbami v kazenskem postopku), ocena mnenja izvedenca cestnoprometne stroke v preostalem delu, ocena izpovedbe priče K. pa je bila zgolj pavšalna. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo o odločilnih dejstvih so zato neprepričljivi in pritožbenemu sodišču vzbujajo utemeljen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi v pravilnost same odločitve. Takšno postopanje sodišča prve stopnje zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.

(9.) Sodišče prve stopnje bi v zvezi z izpovedbo priče K. moralo najprej oceniti verodostojnost te priče, torej ali priči verjame ali ne in nato, če ji verjame, oceniti dejstva o katerih je izpovedala, v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi, kot je pritožbeno sodišče že nakazalo v razlogih svojega sklepa I Cp 2600/2009 z dne 16. 09. 2009. To, da priča nezgode ni sama videla in je izpovedovala le o tem, kar je izvedela od tožnice, še ni razlog, da se sodišče do takšne izpovedbe ne opredeli in pri dokazni oceni seveda upošteva kdaj in v kakšnih okoliščinah je priča to, o čemer izpoveduje, izvedela. Ni namreč nujno, da je vse, o čemer je priča izpovedala, neresnično le zato, ker je plod pripovedovanja tožnice.

(10.) Kot je že bilo navedeno, je popolnoma izostala dokazna ocena ostalih zaslišanih prič (predvsem priče V.) in prvotoženca, čeprav bi bilo to za pravilno dokazno oceno nujno. Priča V. in prvotoženec sta namreč izpovedovala o odločilnih dejstvih, ob tem pa ne gre spregledati, da sta o poteku dogodka izpovedovala različno. Tako primerjava izpovedb V., ki jih je dal v teku kazenske preiskave in glavne obravnave v kazenskem postopku ter izpovedbe v tem pravdnem postopku, pokaže razlike glede odgovora na vprašanje ali je do padca tožnice prišlo, ko je avtobus še stal (v tem primeru do zadetja z vrati niti ne bi moglo priti) ali v času, ko je speljeval; nadalje glede odgovora na vprašanje, ali je tožnici ob padcu pomagal on sam, prvotoženec ali oba in ali je do tožnice pristopil on sam ali sprevodnik. Takšne različne izpovedbe priče V. pa seveda tudi niso skladne z tistim, kar je izpovedal zaslišani prvotoženec. Neocenjeno je ostalo tudi izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke v delu, ko podaja zaključke o širini, ki jo je imela tožnica na voljo za hojo v času nezgode, upoštevajoč ugotovitve ob ogledu in tisto, kar sta glede tega izpovedali stranki in priča V. Za pravilno dokazno oceno bi moralo sodišče nenazadnje dokazno oceniti tudi posredne dokaze (zdravniški izvid, v katerem je govora o tem, da je avtobus zapeljal naprej, pri čemer je tožnica padla; da je zoper prvotoženca tekel kazenski postopek na podlagi trditev, ki jih je policiji dala tožnica) in nato, ob upoštevanju, da je izvedenec medicinske stroke doc. dr. J. B. v svojem izvedeniškem mnenju zapisal, da je do poškodbe, ki jo je tožnica utrpela, lahko prišlo po zadetju z vrati zaradi izgube ravnotežja in posledičnega padca, oceniti tudi izpovedbo tožnice. Ne glede na to, da je različno izpovedala o tem, kam naj bi jo vrata avtobusa zadela, to, glede na ostale izvedene dokaze, ne more biti edini razlog, da ji sodišče ne verjame. Gre namreč za starejšo osebo, dogodek je oddaljen, nenazadnje pa je trditev, da so jo zadela vrat avtobusa in da je zato padla, ves čas enaka.

(11.) Glede na to, da je pritožba iz zgoraj navedenih razlogov utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kršitve postopka so namreč takšne narave, da jih pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, upoštevajoč pri tem tudi z Ustavo zajamčeno pravico strank do pritožbe. Glede na to, da sodnik, ki je v tej zadevi tokrat odločal drugič, napotkov pritožbenega sodišča ni upošteval (362. člen ZPP) in je v tej zadevi očitno že zavzel jasno stališče o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče v skladu s 365. členom ZPP sočasno odredilo tudi to, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim sodnikom.

(12.) Pritožbeno sodišče uradoma opozarja še na zmotno materialnopravno izhodišče, ki ga je uporabilo pri odločanju sodišče prve stopnje. Tožnica zatrjuje, da se je poškodovala zato, ker so je zadela v odprta vrata avtobusa, ko je ta speljeval. Avtobus je v razmerju do tožnice nevarna stvar, kar pomeni, da bo moralo sodišče pri presoji upoštevati pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. To je pomembno predvsem s stališča dokaznega bremena, saj se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. To sicer ne pomeni, da tožnici ni potrebno dokazati ničesar razen škode, ampak mora tožnica kot oškodovanka zatrjevati in dokazati le dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze med nevarno stvarjo in škodo. Če je t.i. domnevna baza dokazana, se vzročna zveza domneva. Tožnica torej ni dolžna dokazati same vzročne zveze kot predpostavke za odškodninsko odgovornost, ampak lažje dokazljivo posredno pravno pomembno dejstvo, to je obstoj zveze med nevarno stvarjo, to je avtobusom in škodo (1). V ponovljenem sojenju naj sodišče zato to izhodišče upošteva. Glede odprave ugotovljenih postopkovnih kršitev natančnejši napotki glede na predhodno obrazložitev niso potrebni.

(13.) Zaradi razveljavitve sodbe o glavnem zahtevku je moralo sodišče posledično razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. O teh stroških bo moralo sodišče odločiti ponovno s končno odločbo in med njimi upoštevati tudi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Gre za enotno zastopano stališče tako v praksi kot teoriji: primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 470/2004, II Ips 630/2008 in II Ips 87/2009 in Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, komentar k 149. členu, stran 849 in Obligacijsko pravo, GV Založba, avtorji Plavšak, Juhart, Vrenčur, stran 577.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1472/2018
• VSL Sodba II Cp 1921/2021
• VSRS Sklep II DoR 535/2022