VSL sklep I Cp 699/2011

Jedro

Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je napaka tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno posameznih prič pa takšne kršitve ne predstavlja, ampak lahko gre kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v posesti zemljišč s parc. št. 36/8, 36/10 in 36/18, vse k.o. D., s tem, ko je dne 25. 11. 2009 stala pred gradbenimi stroji in s svojo prisotnostjo tega dne onemogočila izvajanje gradbenih del med 8.00 in 10.00 uro in posledično prepoved toženi stranki, da bi s tovrstnimi ali podobnimi dejanji v bodoče posegala v posest tožeče stranke na zemljiščih, ki so vpisana v k.o. 1443 D. ter povrnitev stroškov postopka. Prvostopenjsko sodišče je glede na odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 995,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2.) Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da navedeni sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka. Pritožba izpodbija zlasti dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki jo ocenjuje kot enostransko, neprepričljivo in necelovito, povzetim izpovedbam pa očita neskladnost z resničnimi izpovedbami zakonitega zastopnika tožeče stranke A. J., ter prič R. J. in A. H. Po mnenju pritožnice je za utemeljenost tožbenega zahtevka bistvenega pomena toženčeva prisotnost v bližini gradbenih strojev, pri čemer je bila njegova prisotnost na zemljiščih tožeče stranke v spornem času nesporno dokazana, tovrstno nahajanje pri, pred gradbenimi stroji pa gotovo pomeni onemogočanje del in ne le verbalno nasprotovanje delu. Priča R. J. je izpovedal, da meni, da v kolikor bi bil bager prižgan, bi se toženec vrgel pred njega, ter poudaril, da je bilo njegovo obnašanje neobičajno, ter da je bil zelo živčen. Sodišče prve stopnje se je nadalje nepravilno sklicevalo tudi na izpovedbe tožencu sorodnih prič M1, M2 in S. R., ki so resda izpovedale, da niso videle toženčevega nahajanja pred gradbenimi stroji, vendar pa je razlog za to v tem, da zaradi svoje lokacije sploh ničesar niso mogle videti. Izpoved policista D. R. pa pritožba ocenjuje kot neverodostojno, saj je v nasprotju s poročilom, izdanim neposredno po dogodku s strani P. p. D. T. Glede na navedeno pritožba izpodbijanemu sklepu očitna protispisnost (15. tč., 2. odst. 339. člena ZPP) in pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ki so nejasni in med seboj v nasprotju (14. tč., 2. odst. 339. člena ZPP). Zaradi podanih bistvenih kršitev postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo napačno uporabilo, ko je ugotovilo, da motilno dejanje s strani tožene stranke ni bilo izvedeno. 33. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami, SPZ) varuje zadnje stanje posesti pred neutemeljenimi, objektivno nedovoljenimi motilnimi dejanji. Posest, dejanska oblast nad zemljiščem, je bila tožeči stranki s strani tožene, ki se je tam nahajala brez dovoljenja prve, odvzeta, sodišče prve stopnje pa sploh ni podalo zaključka, zakaj naj toženčeva prisotnost pred gradbenimi stroji ne bi pomenila motilnega dejanja. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča, da je prepovedni zahtevek tožeče stranke preširoko postavljen, ker se nanaša na vsa zemljišča, katerih lastnik v katastrski občini D. je tožeča stranka, saj bi bila prepoved zgolj na zemljiščih, na katerih je do motenja obravnavanega dne prišlo, nesmiselna, če je tožnik že ob vložitvi tožbe vedel, da bo v bližnji prihodnosti izvajal dela tudi na ostalih zemljiščih.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, saj je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in svojo odločitev tudi jasno in argumentirano obrazložilo. Priglaša stroške.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

(6.) Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da tožeča stranka kljub navedbam v prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku, da je toženec izvajalcem gradbenih del grozil, da se bo ulegel pred stroje, tožbenega zahtevka v tem smislu ni razširila, temveč je zahtevala sodno varstvo le v zvezi z zatrjevanim motenjem v obliki fizičnega oviranja del, izrecno stanja pred strojem in podobnimi ravnanji. Posledično je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je dokazni postopek izvajalo v smeri ugotavljanja tovrstnih fizičnih motilnih dejanj.

(7.) Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo tako postavljenega zahtevka, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. V nasprotju s prepričanjem pritožnice, pritožbeno sodišče meni, da je dokazna ocena prvega sodišča opravljena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Očitki o napačni, nelogični in enostranski dokazni oceni, ki naj bi bila tudi v nasprotju z izpovedbami prič in vsebino listin, so zato neutemeljeni. Prav pritožnica z opozarjanjem zgolj na posamezne dele posameznih izpovedb počne prav to, kar neutemeljeno očita prvemu sodišču: opozarjata le na tisto, kar bi ji bilo lahko v korist, prezre pa celoto. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi se toženec v kateremkoli trenutku dejansko postavil pred gradbene stroje in se do prihoda policije izpred teh strojev ne bi hotel umakniti in bi tako za ta čas in na ta način oviral tožečo stranko pri delih. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Trditve pritožnice, ki temu zaključku nasprotujejo, nimajo opore v izvedenih dokazih, zato ne morejo biti utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

(8.) Ni sporno, da je bila toženčeva prisotnost v bližini bagerja dokazana, vendar pa to za očitano motilno dejanje, kot zmotno meni pritožnica, ne zadostuje. Sodišče prve stopnje v razlogih sklepa te prisotnosti tudi ne zanika, pravilno pa ugotavlja, da takšna prisotnost še ne pomeni motenja, ki ga je zatrjevala in zanj zahtevala varstvo tožeča stranka, saj fizičnega oviranja ni bilo. Tako iz izpovedb (kot tudi iz njihovih povzetkov v obrazložitvi sklepa) zaslišanih A. J. ( zakonitega zastopnika tožeče stranke) ter prič R. J. in A. H. izhaja, da se je toženec v obravnavanem času sicer nahajal na zemljišču tožeče stranke, nekoliko stran (približno 3 do 5 metrov) od bagerja, nihče pa ni izpovedal, da bi toženec v kateremkoli trenutku stal pred gradbenimi stroji in s tem delo fizično oviral. Tako je A. J. izpovedal, da v času, ko je prišel na kraj dogodka, toženec ni stal pred bagerjem, R. J. in A. H. pa, da nobeden od njiju ni videl, da bi toženec fizično oviral vožnjo z bagerjem. Tudi izpovedba priče R.J. glede živčnega stanja in neobičajnega obnašanja toženca, za katero pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je ni povzelo v celoti, ne vodi do drugačnega zaključka, upoštevajoč tudi ostale izvedene dokaze. Kot je bilo pojasnjeno že v sklepu I Cp 2340/2010 z dne 18. 08. 2010 in uvodu tega sklepa, pa morebiten verbalen način motenja, ni bil predmet varstva, ki ga je pritožnica zahtevala. Očitana kršitev določb 8. in 213. člena ZPP glede na obrazloženo ni podana.

(8.) Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek glede nepravilnega sklicevanja prvostopenjskega sodišča na izpovedbe prič M1, M2 in S. R. Tako prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi ni zapisalo, da iz izpovedb navedenih prič izhaja, da nihče ni videl in potrdil, da bi toženec stal pred gradbenimi stroji in tako fizično branil izvajanje del, temveč je prvostopenjsko sodišče navedlo, da zatrjevano dejstvo tudi iz izpovedb teh prič ne izhaja. Ne gre torej za to, da bi priče po stališču prvostopenjskega sodišča dogajanje videle in zanikale, da bi toženec stal pred stroji, temveč le to, da tega niso potrdile (ker, kot navaja pritožba, dogajanja niso videle).

(9.) Izpoved priče policista D. R. res ni skladna s policijskim poročilom, iz katerega izhaja, da naj bi se toženec z zemljišča tožeče stranke odstranil šele po prihodu policije, vendar pa takšna izpoved za odločitev sodišča ni bila odločilna, saj zavrnitve zahtevka ni oprlo na ugotovitev, da se je toženec še pred prihodom policije sam odstranil z zemljišča tožnice, ampak na ugotovitev, da se toženec v nobenem trenutku v času, v katerem je tožeča stranka motenje zatrjevala, ni postavil pred gradbene stroje.

(10.) Že iz doslej navedenih razlogov izhaja, da je neutemeljen tudi očitek po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sklep namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in medsebojno skladni in tudi ne nasprotujejo izreku, kar vse omogoča pritožbeni preizkus. Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (oz. sklepa) o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno posameznih prič pa takšne kršitve ne predstavlja, ampak lahko gre kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je pritožbeno sodišče že obravnavalo.

(11.) Ker je bil celoten zahtevek zavrnjen iz razloga, ker motilno dejanje ni bilo dokazano, se pritožbeno sodišče do pritožbenih izvajanj v zvezi z preširoko postavljenim prepovednim delom tožbenega zahtevka ne bo opredeljevalo, ker to ni potrebno.

(12.) Pritožbeni razlogi glede na navedeno niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa obenem ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo tožeče stranke je bilo posledično potrebno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(11.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato do povračila stroškov ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi le-te, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 155. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2011

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 235/2015
• Sodba II Ips 55/2007
• Sklep VIII Ips 195/2010