<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 4433/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.4433.2010
Evidenčna številka:VSL0068161
Datum odločbe:05.04.2011
Področje:NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:ureditev meje - stroški postopka

Jedro

V konkretnem primeru je dolžina meje za predlagatelja in nasprotnega udeleženca enaka, drugih razlogov, ki bi vplivali na odločitev o stroških postopka pa ni. Odločitev o delitvi stroškov na polovico je zato pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da skupni stroški postopka znašajo 1.157,15 EUR ter nato odločilo, da sta jih dolžna plačati predlagatelja do ½ ter nasprotni udeleženec do ½, oziroma vsak do 578,57 EUR. Glede na to, da sta predlagatelja med postopkom vse stroške nosila sama, je sodišče nasprotnemu udeležencu A.V. naložilo, da predlagateljema povrne stroške v znesku 578,57 EUR v 15-tih dneh.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo nasprotni udeleženec A.V.. Navaja, da sta predlagatelja na lastno pobudo zahtevala sodno določitev meje, ki pa se je izkazala za enako kot jo izkazujejo že podatki v arhivskih dokumentih. Predlagatelja sta predlog za sodno določitev meje umaknila, ker so rezultati ponovnih meritev potrdili že obstoječe podatke in ne morejo biti podlaga za spremembo uživanja zemljiških pravic na terenu. Iz tega razloga meni, da so bile meritve nepotrebne in niso v ničemer spremenile stanja na terenu. Predlaga spremembo sklepa o delitvi stroškov postopka.

Predlagatelja na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov spisa, sta predlagatelja v tem postopku predlagala, da sodišče uredi mejo med njuno parcelo 88/2 k.o. Z ter parc. št. 88/1, ki je v lasti prvega nasprotnega udeleženca ter parc. 981/4 in 968, obe k.o. Z, ki sta javno dobro. Na naroku, ki ga je sodišče opravilo na kraju samem dne 29.6.2010, sta predlagatelja, kot izhaja iz zapisnika, umaknila predlog za sodno ureditev meje med njuno parcelo in parcelama 968 in 981/4, obe k.o. Z, meja med parcelo 88/2 in 88/1, obe k.o. Z, pa je bila določena s sklenitvijo sodne poravnave.

Trditev pritožnika, da sta predlagatelja predlog za ureditev meje umaknila, je v pogledu prvega nasprotnega udeleženca, oziroma dela predloga, ki se je nanašal na ureditev meje z njegovo parcelo 88/1 k.o. Z, zato neutemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, so v tem postopku nastali skupni stroški v višini 1.157,15 EUR, sestavljajo pa jih strošek takse za predlog in strošek izvedenca, ki je sodeloval v postopku. Višine tako ugotovljenih skupnih stroškov pritožnik ne izpodbija.

Glede na to, da se udeleženci s sodno poravnavo o stroških postopka niso dogovorili, je sodišče prve stopnje o njih pravilno odločilo s sklepom in se pri tem oprlo na 139. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki določa, da udeleženci postopka skupne stroške praviloma trpijo v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

V konkretnem primeru je dolžina meje za predlagatelja in nasprotnega udeleženca enaka in je torej odločitev o delitvi stroškov na polovico, upoštevajoč ta kriterij, pravilna. Po oceni pritožbenega sodišča pa tudi niso podani razlogi, da bi sodišče odločilo drugače. Pritožnikove navedbe v pritožbi, da sta predlagatelja sodno določitev meje zahtevala na lastno pobudo in da so meritve pokazale enako stanje kot že prej obstoječi arhivski podatki, so namreč neutemeljene. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta predlagatelja predlog vložila na podlagi poziva Geodetske uprave z dne 18.5.2008, podlaga za takšen poziv pa je bilo dejstvo, da se predlagatelja in nasprotni udeleženec na ustni obravnavi o poteku meje niso sporazumeli. Da je bila kasneje v sodnem postopku meja urejena s poravnavo, pa na odločitev o stroških ne more vplivati. Drugih relevantnih okoliščin pa pritožnik ni zatrjeval.

Ker torej pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZNP člen 139.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0NjA2