VSL sklep IV Cp 4805/2010

Jedro

Osnovno vodilo pri dodelitvi, pa čeprav začasni, je, da mora biti odločitev v skladu s koristmi otrok, ne pa podrejena interesu staršev ali podrejena neki morebitni izsiljeni situaciji. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otrok z drugim od staršev, je okoliščina, ki pomembno vpliva na odločitev o dodelitvi (tudi začasni) otroka. Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna torej v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar privede do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem.

Izrek

Pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa se ugodi in se izpodbijani sklep o ugovoru spremeni tako, da se ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo z dne 12.5.2010 in zoper sklep o dopolnitvi sklepa z dne 2.6.2010 zavrne. Pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa se delno ugodi in se sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V preostalem delu se pritožba zoper 2. točko izreka sklepa (o zavrnitvi tožnikovega predloga za izdajo nove začasne odredbe) zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu 2. točke izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper 3. točko izreka sklepa ( o zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper sklep opr št. II P 100/2010 z dne 16.7.2010 ) se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.5.2010 ugodilo predlogu tožnika in z začasno odredbo mladoletni hčerki pravdnih strank L. in E. Š. dodelilo v začasno varstvo, vzgojo in oskrbo očetu – tožniku. Uredilo je tudi stike mladoletnih hčerk z mamo – toženko. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v pravdni zadevi in da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve. S sklepom z dne 2.6.2010 je izdano začasno odredbo dopolnilo tako, da je toženki naložilo takojšnjo izročitev otrok tožniku ter da dolžnost izročitve otrok učinkuje tudi proti vsaki drugi osebi, pri kateri je otrok v času oprave izvršbe. Nadalje je odločilo, da se izvršba sklepa opravi z izrekom denarne kazni in da se toženki izreka denarna kazen v višini 700,00 EUR, če obveznosti ne bo izpolnila. Po ugovoru toženke zoper izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. II P 100/2010 z dne 16.7.2010 ugovoru toženke ugodilo ter sklep o začasni odredbi z dne 12.5.2010 in sklep o dopolnitvi sklepa o začasni odredbi z dne 2.6.2010 razveljavilo ter tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Na podlagi pritožbe tožnika je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. IV Cp 3204/2010 z dne 2.9.2010 sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je sodišče ugovoru toženke ugodilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter v delu, v katerem je sodišče predlog tožnika za izdajo nove začasne odredbe zavrnilo (1. in 2. točka sklepa z dne 16.7.2010), in v tem obsegu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno ugodilo ugovoru toženke. Sklep o začasni odredbi z dne 12.5.2010 in sklep o dopolnitvi sklepa o začasni odredbi z dne 2.6.2010 je razveljavilo ter tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog tožnika za izdajo nove začasne odredbe in predlog za izvršbo z novim izvršilnim naslovom (1. in 2. točka izreka). Nadalje je zavrnilo ugovora pravdnih strank zoper sklep z dne 16.7.2010 ter mladoletna otroka dodelilo v začasno varstvo, vzgojo in oskrbo toženki do pravnomočne odločitve v tej zadevi (3. in 4. točka izreka). Spremenilo je tudi izrek sklepa z dne 16.7.2010 glede stikov očeta z mladoletnima otrokoma ter izrek glede izvršilnega sredstva (5. in 6. točka izreka) .

Proti sklepu je vložil pritožbo in ugovor tožnik. O ugovoru bo odločalo prvostopenjsko sodišče. Tožnik se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da višje sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo zavrne ter potrdi sklep z dne 12.5.2010 in sklep o dopolnitvi sklepa z dne 2.6.2010 ter da ugodi predlogu tožnika za izdajo nove začasne odredbe in predlogu za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom in ugodi ugovoru tožnika zoper sklep opr. št. II P 100/2010 (z dne 16.7.2010) oziroma, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obširni pritožbi kot bistveno izpostavlja, da so bili proti tožniku ustavljeni vsi postopki v zvezi s sumom pedofilije, zato bi moralo sodišče prve stopnje s stopnjo gotovosti ovreči očitek pedofilije kot neutemeljen in ne zgolj na stopnji verjetnosti. Opozarja na neusklajenost izjav toženke in priče M. P. v zvezi s prostitucijo. Nadalje tudi opozarja na pomanjkljivosti izvedeniških mnenj sodne izvedenke dr. M. R. M. ter sodne izvedenke M. G. V. ter na nasprotja med njunima mnenjema. Navaja, da iz obrazložitve sklepa ni mogoče razbrati, kakšno stališče je sodišče zavzelo do očitka prostitucije. Nadalje tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo zgolj na podlagi mnenja izvedenk, pri tem pa ni upoštevalo vseh ostalih dokazov, ki so enako verodostojni, zlasti mnenji CSD. K. in vrtca Z..

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

V 411. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, je določeno, da lahko sodišče izda med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju mladoletnih otrok, kakor tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravic do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov. Začasne odredbe pa se izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ (3. odstavek 411. člena ZPP). Pri odločanju o začasnih odredbah v sporih iz razmerij med starši in otroki mora sodišče upoštevati, da je začasna odredba izjemno in začasno sredstvo in jo sodišče lahko izda le, če ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 232/99). Dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah je znižan na stopnjo verjetnosti in temu je podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tej fazi postopka niso odločilne pritožbene trditve, v katerih tožnik obširno zatrjuje ukvarjanje toženke s prostitucijo. Prav tako v tej fazi postopka tudi niso odločilne v pritožbi zatrjevane prednosti na tožnikovi strani, temveč se kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali toženka s tem, ko preprečuje stike tožnika z otrokoma in s prenašanjem negativnih stvari o očetu na otroka, deluje v njuno škodo.

Pri odločitvi, da se otroka začasno zaupata v varstvo in vzgojo njuni materi, se je sodišče prve stopnje predvsem oprlo na izvedeniški mnenji, iz katerih izhaja, da je mati dovolj sposobna starševske funkcije ter da se naj otroka dodelita njej. Pri odločitvi pa je sodišče prve stopnje prezrlo pomembno ugotovitev sodne izvedenke doc. dr. M. R. M., da mati svojo kapaciteto za dobro materinstvo ogroža s svojo držo do bivšega partnerja, ko negativno čustvovanje do njega prenaša hčerama v stalna, zelo prepričljiva negativna sporočila, s tem pa povzroča resno nevarnost za napačne percepcije realnosti pri obeh deklicah in pa njuno odtujitev od očeta, in ugotovitev sodne izvedenke M. G. V., da je za deklici zelo škodljivo materino stalno poudarjanje očetove „pedofilije“ kot tudi druge negativne stvari o očetu ter da mati s svojim govorom in vedenjem deklicama izrazito kaže jezo in zamero do partnerja, ta negativna čustva in sporočila o očetu pa prenaša na deklici in ju s tem bega in tudi čustveno odtujuje (ob zadnjem obisku pri izvedenki se že kažejo ti znaki). Zato ugotovitev sodišča, da je navedena začasna ureditev družinskega razmerja v največji možni meri koristna za otroka, ni podprta z navedenimi konkretnimi ugotovitvami izvedenk. Nadalje sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi ni upoštevalo nespornega dejstva, da je mati onemogočala stike med deklicama in očetom, kar ni v skladu s koristmi deklic. Osnovno vodilo pri dodelitvi, pa čeprav začasni, je, da mora biti odločitev v skladu s koristmi otrok, ne pa podrejena interesu staršev ali podrejena neki morebitni izsiljeni situaciji. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča stike otrok z drugim od staršev, je okoliščina, ki pomembno vpliva na odločitev o dodelitvi (tudi začasni) otroka. Če ravna roditelj v nasprotju s tem in preprečuje stike otroka z drugim roditeljem, ravna torej v nasprotju z otrokovimi koristmi, kar privede do zaključka, da ni primerno, da otrok ostane v vzgoji in varstvu pri njem. Kot izhaja iz podatkov v spisu je toženka, kljub izdani začasni odredbi, deklicama preprečila stik z očetom, ki naj bi se izvajal na javnem kraju (živalski vrt), kjer ni bilo možnosti, da bi prišlo do s strani toženke zatrjevane spolne zlorabe, kar kaže, da se je v tem oziru mati osebnostno predstavila s stališča zaščite lastnih, ne pa otrokovih interesov ter si kljub izdani začasni odredbi sama vzela pravico, da odloča, kaj je v otrokovo korist. Ob ugotovitvi sodne izvedenke dr. M. R. M., da imata oba starša zadovoljive bazične starševske kapacitete, je zato pri odločitvi o začasni dodelitvi deklic enemu od staršev, potrebno upoštevati, da je mati z odtegovanjem stikov očeta z otrokoma ter z njenimi negativnimi sporočili otrokoma o očetu, pri deklicah že povzročila težko popravljive škodljive posledice, medtem ko so po drugi strani dejanske ugotovitve o osebnosti očeta take, da mu v tej smeri ni mogoče očitati napak. Oče je stike deklic z materjo omogočal, aktivno je sodeloval tudi s centrom za socialno delo, prav tako pa z nobenim dejanjem ni škodoval interesom otrok. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z izhodiščem izvedenke, da je glede na starost deklic ter njun spol zaradi potrebe po identifikaciji z istospolnim staršem ter njuno močno navezanost na mater, načeloma mati primernejša za osnovno skrbnico otrok, vendar pa pod pogojem, da bi bile pri obeh starših podobne osebnostne kapacitete za vzgojo in varstvo otrok. V konkretnem primeru pa temu ni tako, saj iz dokaznega postopka izhaja, da mati s preprečitvijo stikov otrok z očetom in z negativni sporočili otrokoma deluje v njuno škodo. Že v tej fazi postopka ima vsekakor prednost pri odločitvi o tem, kateremu od staršev zaupati otroka, tisti od staršev, ki je sposoben preseči lastne interese in otroku zagotoviti čustveno ravnotežje in stabilnost, kar je za otroke v tej starosti zelo pomembno, ob tem pa je oče bolj prožen pri zadovoljevanju potreb otrok, saj bo, kot je razbrati iz spisa, poskrbel za ustrezen odnos hčerk do matere in tudi zagotovil redno vzdrževanje stikov med njimi. Po mnenju pritožbenega sodišča pa bosta hčerki identifikacijo z materjo v tej fazi postopka lahko vzdrževali z rednimi in pogostimi stiki z materjo.

Glede na navedene škodljive posledice, ki izhajajo iz mnenj izvedenk in ob upoštevanju mnenja centra za socialno delo, ki družino spremlja že dalj časa, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo v tej fazi postopka začasna dodelitev deklic očetu bolj v skladu z njunimi koristmi. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče materi ne odreka sposobnosti, da ustrezno skrbi za varstvo in vzgojo deklic, toda trenutno so zaradi okoliščin, ki jih je višje sodišče v obrazložitvi izpostavilo, te sposobnosti na strani tožnika le toliko večje, da bo ob ohranjanju stikov z materjo korist deklic najbolj varovana. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa ugodilo in jo spremenilo tako, da je zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo (3. točka 365. člena ZPP).

Sodna odločba glede varstva in vzgoje otrok se praviloma izvrši po 238.d v zvezi z 226. členom ZIZ, torej po pravilih, ki veljajo za dosego dejanj, ki jih more opraviti le dolžnik. Gre za izrekanje denarne kazni, s katero naj bi se dolžnika prisililo, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova (posredna izročitev). Če izvršba z določitvijo denarne kazni ni uspešna, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče postopa po določbi 238.e člena ZIZ, torej z neposredno izročitvijo. Ker je višje sodišče spremenilo 1. točko sklepa sodišča prve stopnje (glede dodelitve otrok), in glede na spremenjene okoliščine ter s strani tožnika zatrjevana dejstva, da izvršba s posredno izročitvijo ni uspešna, kar terja ponovno odločitev o predlogu tožnika za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa in razveljavilo sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo z novim izvršilnim sredstvom ter v tem delu vrnilo zadevo v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

Pravilno je sodišče zavrnilo predlog tožnika za izdajo nove začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da stiki hčerk z materjo potekajo le enkrat na dva tedna med tednom na lokaciji CSD, saj je v večjo korist mladoletnih hčera, da se stiki z materjo odvijajo pogosteje, torej tako, kot je sodišče odločilo z začasno odredbo z dne 12.5.2010, zato je višje sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v preostalem delu 2. točke izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbo tožnika zoper 3. točko izreka sklepa je bilo potrebno zavreči, saj tožnik glede na odločitev višjega sodišča v tem delu nima več pravnega interesa za pritožbo (1. točka 365. člena in 4. odstavek 343. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče na koncu še pripominja, da bo sodišče pri odločanju o dodelitvi otrok enemu izmed staršev moralo kritično oceniti dokaze, ki jih je v zvezi z utemeljitvijo trditve, da se toženka ukvarja s prostitucijo, predlagal tožnik in glede navedenega dejstva sprejeti tudi jasen zaključek. Pri tem bo moralo odgovoriti tudi na v pritožbi zatrjevana nasprotja med izpovedbama toženke in priče M. P. ter listinskimi dokazi in ne zgolj slepo slediti izpovedbi toženke. Če bo sodišče ugotovilo, da se je toženka ukvarjala s prostitucijo, bo moralo sodišče s pomočjo izvedenca ugotoviti, kako ugotovljeno dejstvo konkretno vpliva na razvoj mladoletnih hčera, saj ni dovolj le teoretično izhodišče (ki ga višje sodišče sicer sprejema), da prostitucija sama po sebi ne pomeni, da toženka ni dobra mati, ob dejstvu, da se deklici identificirata z istospolnim staršem. Sodišče pa bo izvedenkama moralo tudi pojasniti, da sodišče ne razpolaga s pravnimi sredstvi, s katerimi bi toženko prisililo, da se vključi v strokovno obravnavo. Sodna izvedenka M. G. V. bo morala tudi pojasniti oziroma podati strokovno mnenje za odločitev, da je M. P. obravnavala v izvedeniškem mnenju ter katere zaključke, upoštevajoč pri tem trditve tožnika, da je toženka odvisna od svoje matere M. P., je glede na obravnavo M. P. sprejelo. Sodišče se bo moralo ob pomoči izvedencev opredeliti tudi do trditve tožnika, da toženka z lažnimi obtožbami na račun spolne zlorabe otrok zasleduje le zgolj svoj cilj, pri tem pa se ne ozira na interese in koristi otrok.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2011

Podobni dokumenti:

• VSM sodba III Cp 1353/2009
• VSL Sklep IV Cp 2129/2020
• VSC sklep I Ip 769/2007