VSL sklep I Cp 4722/2010

Jedro

Za soposest gre tedaj, če poseduje stvar več oseb skupaj tako, da lahko vsak od soposestnikov izvršuje dejansko (integralno) oblast na celotni stvari ali pa če vsak od njih poseduje določen del stvari. Način in obseg uporabe nepremičnine tretjetoženke ne predstavlja soposesti njene nepremičnine, ampak ustreza vsebini stvarne služnosti. Posestno varstvo imata zato lahko le v obsegu zatrjevanega dejanskega izvrševanja hoje in voženj za zatrjevane potrebe svojih nepremičnin. Zatrjevana hoja in vožnja po trasi poti je torej v razmerju do soposesti nekaj manj.

Kot motitveni poseg označujemo nedopustno vznemirjanje, ki preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje posestnega upravičenja. Vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja. Da bo podano motenje mora imeti sprememba dejanskega stanja ekonomski in praktični pomen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se razveljavi izpodbijana odločitev v delu, ki se nanaša na tretjetoženo stranko in na zatrjevano motilno dejanje na južni strani parcele št. 1806/1 k.o. Z. in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prvo in drugotožene stranke zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvo in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev motenja soposesti delov parcel št. 1810, 1807 in 1806/1 k.o. Z., po katerih poteka trasa poti do parcel tožeče stranke, s strani tožene stranke, in sicer tako, da je dne 18.3.2010 postavila na severno traso poti na meji med parcelama 1810 in 1807 k.o. Z. dve tabli z napisoma, da gre za privatno lastnino in da je pot prepovedana, na trasi poti na južni strani parc. št. 1806/1 k.o. Z., približno 4 metre nad mejo med parcelama 1806/1 in 1806/2 pa zabila na samo traso poti tri lesene količke in dva na vsako stran poti ter ob količke zložila večje kamenje ter postavila tabli, ki prepovedujeta vožnje, s čemer sta toženi stranki onemogočili hojo in vožnjo po opisanem delu parcel do svojih parcel. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki prepove v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v soposest tožeče stranke, prvo in drugo tožečo stranko pa je nerazdelno zavezalo k povrnitvi stroškov postopka prvo in drugo tožene stranke v znesku 475,80 EUR ter tretje tožene stranke v znesku 475,80 EUR.

Zoper takšno odločitev sta tožnika, zoper stroškovno odločitev pa tudi prvo in drugotoženka vložili pravočasni pritožbi.

Tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge določene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata, da je pri oceni, da table s prepovedjo ne predstavljajo fizične ovire, prezrlo ovire postavljene na sami trasi poti, ki vsekakor predstavljajo fizično oviro za hojo in vožnjo, iz postopka pa tudi jasno izhaja, da so vsi trije toženci postavili ovire po medsebojnem dogovoru, ko so od tožene stranke prejeli predlog za določitev nujne poti, in da nasprotujejo izvrševanju služnosti. Tretje tožena stranka je zahtevek celo pripoznala in si kasneje premislila. Table s prepovedmi so bile šele 17.3.2010 postavljene tako, da prepovedujejo uporabo poti in s tem motijo posest tožeče stranke, tista, ki je bila postavljena že prej je namreč kazala v smer stavbe prvih dveh tožencev. Navaja tudi, da tretje tožena stranka ni v celoti izvršila začasne odredbe, saj je kamenje ob robu poti še vedno ostalo in predstavlja oviro za izvrševanje služnosti. Sin tretje tožene stranke, ki naj bi postavil ovire na južnem delu trase, jih je očitno postavil v soglasju s tretje toženo stranko, saj ta tudi sama ni zahtevala, da naj se te ovire odstranijo. Opozarjata tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo poprave njunih tožbenih navedb v pripravljalni vlogi z dne 3.5.2010.

Prvo in drugo toženka v svoji pritožbi očitata sodišču prve stopnje, da ugotovljenim in odmerjenim stroškom ni dodalo priglašenega 30% poviška za nadaljnjo stranko po tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi.

Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prvo in drugo tožene stranke pa ni utemeljena.

Iz podlage izpodbijane odločitve izhaja dejanski zaključek, da sta tožnika za potrebe kmetijskih zemljišč uporabljala pot (iz dejanskih trditev tožbe izhaja uporaba poti prvotožnika za hojo in vožnjo za kmetijske potrebe njegovih zemljišč, drugotoženca pa tudi za potrebe bivalnega vikenda), ki se od konca javne ceste parc. št. 2813 k.o. Z. prične na severni strani parcele št. 1810 k.o. Z. last prvotoženca in drugotoženke in se nato nadaljuje proti jugozahodu preko parcel št. 1807 in 1806/1 k.o. Z., ki so v lasti tretjetoženke. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta imela na navedenem delu nepremičnin tožencev posest v obsegu njene dejanske uporabe. Le v takšnem obsegu sta zato lahko upravičena do posestnega varstva.

Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da bi motilno dejanje lahko predstavljalo le postavitev kamenja, količkov in table na poti na južni strani parcele št. 1806/1 k.o. Z., last tretjetoženke, ki ga je izvršil tretjetoženkin sin 17.3.2010. Pravilno pa je zaključilo, da table s prepovedjo hoje in vožnje, ki so bile postavljene ob pot, fizično prehoda niso preprečevale in zato ne predstavljajo motenja. Kot motitveni poseg označujemo nedopustno vznemirjanje, ki preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje posestnega upravičenja. Vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja. Da bo podano motenje mora imeti sprememba dejanskega stanja ekonomski in praktični pomen. Postavitev tabel ob poti ne vpliva na uporabo poti obeh tožnikov. Če torej po takšnem ravnanju lahko uporabljata pot na enak način in v enakem obsegu nimata posestnega varstva. V obravnavanem primeru ne gre niti za verbalno motenje. To bi bilo mogoče le, če bi tabla s prepovedjo pomenila resno grožnjo, ki bi pri tožnikih povzročila utemeljen strah (1), česar pa nista niti zatrjevala. Neupošteven pa je pritožbeni poskus razširitve dejanske podlage tožbe (1. odstavek 337. člena ZPP), s trditvami, da je šlo pri zatrjevanih motitvenih dejanjih za skupen podjem vseh tožencev. V tem delu je zato pritožba tožnikov neutemeljena.

Utemeljeno pa pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija tretje tožene stranke glede motilnega dejanja na navedeni poti na južni strani njene parcele, ker iz dokaznega postopka izhaja, da je ovire na pot postavil njen sin, tožeča stranka pa niti ni zatrjevala niti ni uspela dokazati, da jih je ta tja postavil po njenem naročilu. Tožba zaradi motenja posesti se namreč lahko naperi proti tistemu, ki je posest odvzel ali motil, lahko pa tudi proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno ravnanje storjeno. Ta ne bi bil pasivno legitimiran le, če bi prišlo do spremembe posestnega stanja brez njegove vednosti ali celo proti njegovi volji, vendar bi to postal, če bi se upiral mirni vrnitvi stvari, ali če bi, kljub opozorilu deposediranega, še naprej vzdrževal takšno posestno stanje. Odklonitev mirne restitucije bi v takem primeru pomenila poseg v posest (2). V obravnavanem primeru je tako pasivna legitimacije tretje tožene stranke podana, saj je vzpostavila prejšnje posestno stanje šele po oblastni odločitvi (sklepa sodišča o začasni odredbi). Ker sodišče prve stopnje ni presojalo ostalih relevantnih dejstev v zvezi z motenjem posesti, ki se nanaša na tretje toženo stranko, je pritožbeno sodišče sklep v tem delu razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje, kjer naj sodišče prve stopnje v skladu s 33. členom SPZ presoja zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem pa naj pazi na obseg zatrjevane posesti in z njim pogojen obseg posestnega varstva. Tožnika namreč s tožbenim zahtevkom uveljavljata ugotovitev motenja soposesti in prepoved motenja soposesti nepremičnine tretjetoženke. Za soposest gre tedaj, če poseduje stvar več oseb skupaj tako, da lahko vsak od soposestnikov izvršuje dejansko (integralno) oblast na celotni stvari ali pa če vsak od njih poseduje določen del stvari (25. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Način in obseg uporabe nepremičnine tretjetoženke ne predstavlja soposesti njene nepremičnine. Kot je na podlagi dejanskih trditev tožnikov ugotovilo sodišče prve stopnje način in obseg uporabe nepremičnine tretjetoženke ustreza vsebini stvarne služnosti. Posestno varstvo imata zato lahko le v obsegu zatrjevanega dejanskega izvrševanja hoje in voženj za zatrjevane potrebe svojih nepremičnin (3). Zatrjevana hoja in vožnja po trasi poti je torej v razmerju do soposesti nekaj manj.

Glede na navedeno je bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep v obsegu razvidnem iz izreka te odločbe in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo prvo in drugotožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da 30% poviška za nadaljnjo stranko po tar. št. 1200 Zakona o odvetniški tarifi nista zahtevali do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Ker je sodišče pri odločanju o stroških vezano na opredeljeno stroškovno zahtevo (1. in 2. odstavek 163. člena ZPP), je neutemeljen pritožbeni očitek o neupoštevanju navedenega poviška. Pritožba prvo in drugo toženestranke je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano stroškovno odločitev (2. točka 365. člena ZPP).

Ker prvo in drugo tožena stranka s pritožbo nista uspeli, v odgovoru na pritožbo pa sta zgolj ponavljali navedbe iz pripravljalnih vlog, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov in tretjetoženke se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

-----------------------------------------------------------

(1) Tako tudi I Cp 1954/2006, Cp 850/2007, II Cp 1694/2004.

(2) Prim. Frantar, Teoretična razprava: Posest, Podjetje in delo, 1999, XXV, 6-7, p. 1073.

(3) M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem , str. 877.

Datum zadnje spremembe:

17.06.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1365/2010
• VSL sklep I Cp 3476/2013
• VSL sklep II Cp 1240/2012