VSL sklep I Cpg 129/2011

Jedro

Dedič, ki se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja, mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek zaradi umika tožbe ustavilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 745,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka.

2. Zoper 2. točko izreka navedenega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po smrti pravdne stranke se postopek nadaljuje z njenimi univerzalnimi pravnimi nasledniki, ki vstopijo v procesni položaj svojega pravnega prednika in postanejo pravdne stranke po samem zakonu (132. člen Zakona o dedovanju - ZD). Z vstopom v položaj tožnika tako lahko dediči tožbo tudi umaknejo, takšno ravnanje pa ima za posledico odločitev o pravdnih stroških, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Z zakonom ni posebej urejen primer, ko nekdo postane pravdna stranka po sili zakona. Po zaključku višjega sodišča gre tudi v takšnem primeru dedičem enak položaj kot sicer pri vstopu v materialnopravne obveznosti - za pravdne stroške, ki jih je povzročil izključno njihov prednik, na podlagi določbe 142. člena ZD dediči odgovarjajo le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Dedič se mora na pravno dobroto sklicevati in dokazovati vrednost zapuščine že ob umiku tožbe in še pred izdajo sklepa, s katerim mu je naloženo, da nasprotni stranki povrne stroške postopka, česar pa pritožnik v tem postopku ni storil. Tožnik se je v vlogi, s katero je tožbo umaknil, zgolj skliceval na določbo 142. člena ZD ter navedel, da je njegova zapuščina prezadolžena, česar pa ni z ničemer izkazal. Prav tako ni niti zatrjeval, da plačilo stroškov postopka, ki je prešlo nanj, presega višino podedovanega premoženja. Dedič, ki se lahko svoje odgovornosti kot odgovornosti dediča za zapustnikov dolg delno razbremeni z ugovorom, da je njegova odgovornost omejena do višine podedovanega premoženja, mora zatrjevati in dokazati, koliko premoženja je podedoval in kakšna je njegova vrednost. Omejitev odgovornosti je v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje omejitve.

6. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 92/2018-12
• VSC Sklep I Ip 79/2021
• Sodba II Ips 339/2009