VSL sklep I Cpg 117/2011

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju verjetnosti terjatve (da odpoved trajnega dolžniškega razmerja ne učinkuje), ki je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, tehtalo med zatrjevano nezakonito odpovedjo trajnega dolžniškega razmerja in med realizacijo dispozitivne narave določbe o odpovedi pogodbe, ki je konkretizirana v pogodbeni določbi o dolžini odpovednega roka in brez omejitve časa, v katerem se lahko odpoved poda.

Izrek

Pritožba se delno zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka in delno v 2. točki izreka v višini 288,96 EUR odmerjenih stroškov postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

V preostalem delu se pritožbi ugodi in se v preostalem delu 2. točke izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahteva dolžnika za povrnitev stroškov po tar. št. 3461 v višini 220,80 EUR z 20% DDV z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero naj se ugotovi, da pogodbeno razmerje po Pogodbi o izvajanju del št. RG II 907/06 z dne 27. 12. 2006 ni prenehalo, ki jo je upnik vložil v zavarovanje terjatve z enako vsebino. Upniku je naložilo v plačilo 553,92 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Upnik se je zoper sklep pritožil iz „vseh“ pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da samo odloči o zadevi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril s predlogom, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena, razen delno glede odločitve o stroških postopka zavarovanja.

Pomanjkljivosti v uvodu sklepa („v postopku za izdajo začasne *nedenarne terjatve“), kjer je po pomoti izpuščeno besedilo *odredbe v zavarovanje, ne vplivajo na pravilnost odločitve, zato uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka na tej podlagi ni podan.

Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni ter jih je mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju verjetnosti terjatve (da odpoved trajnega dolžniškega razmerja ne učinkuje), ki je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ), tehtalo med zatrjevano nezakonito odpovedjo trajnega dolžniškega razmerja (ker naj bi bila podana v neprimernem času, s tem pa v nasprotju s 3. odstavkom 333. člena OZ) in med realizacijo dispozitivne narave določbe o odpovedi pogodbe (1. odstavek 333. člena OZ), ki je konkretizirana v pogodbeni določbi o dolžini odpovednega roka (90 dni) in brez omejitve časa, v katerem se lahko odpoved poda (1. odstavek 10. člena Pogodbe A2). V postopku zavarovanja terjatve je glede na dejstva, ki jih je ugotovilo, sodišče prve stopnje dalo večjo težo dogovoru pogodbenih strank. V tem okviru pa je tudi ocenilo, da je upnik pri odpovedi spoštoval odpovedni rok, da je le ta primerno dolg ter da odpoved, ki se izteče 90 dni od vročitve odpovedi z dne 30. 09. 2010, ni bila dana ob neprimernem času, ker bo učinkovala z zaključkom poslovnega leta. Menilo je tudi, da tožeča stranka ni ustrezno pojasnila, zakaj že ob sklenitvi pogodbe ni dogovorila take vsebine pogodbe, ki bi zagotavljala daljši odpovedni rok od 90 dnevnega. Pritožbeno sodišče se s takšno razlago pri oceni verjetnosti terjatve strinja, dodaja pa še, da tožena stranka niti ni pojasnila, kateri čas za odpoved trajnega dolžniškega razmerja bi bil po njenem stališču primeren. V tem smislu je treba razumeti tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil v situaciji, v kateri je bila za upnika in njegove delavce pogodba z dolžnikom pretežni vir prihodkov, katerikoli čas za odpoved neprimeren. S tem pa bi bila omejitev odpovedati pogodbo z odpovednim rokom v skladu s pogodbo, v nasprotju z upravičenji, ki jih daje pogodba naročniku. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča upnik ni izkazal verjetnosti terjatve, s katero želi doseči sodno odločbo o nadaljevanju pogodbenega razmerja s toženo stranko, s tem pa tudi ne pogojev za začasno odredbo z enako vsebino. S tem pa se izkaže, da pritožba zoper 1. točko izreka ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v tem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Ker upnik s predlogom ni uspel, je dolžan dolžniku povrniti njegove stroške postopka zavarovanja. Sodišče prve stopnje je upniku priznalo vse priglašene stroške, specificirane v stroškovniku, zato je 2. točko izreka mogoče preizkusiti. Iz razlogov pravilne uporabe materialnega prava, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dolžniku priznalo tudi nagrado za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe po tar. št. 3461, ki pa tega „dejstva, za katerega se določa nagrada“ ne vsebuje. Ugovora zoper sklep o začasni odredbi, ki je zajet v tar. št. 3461 ni mogoče enačiti z odgovorom na predlog. Ker se nagrade odmerijo po Tarifi, ki je sestavni del zakona (2. odstavek 3. člena ZOdvT), je ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbeno sodišče pritožbi upnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremenilo tako, da je zahtevo dolžnika za povračilo takse za odgovor na predlog z DDV zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Upnik je uspel s pritožbo le deloma v stroškovnem delu, odgovor na pritožbo v tem delu pa ni utemeljen; v delu, v katerem odgovarja na očitek sodišču prve stopnje, da vsebuje odločba napake, ki jih sodišče lahko kadarkoli popravi s popravnim sklepom pa odgovor na pritožbo ni bil potreben, ker gre za očitne pisne pomote, na katere je pravilno opozoril upnik (smiselno 155. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pravnim sredstvom (smiselno 2. odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 409/2022
• VSL sklep II Cp 2178/2012
• VDSS sklep Pdp 432/2015