VSL sklep I Cpg 1290/2010

Jedro

Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotno vrednost) in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov.

V predmetni zadevi niso podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se odločitev o stroških v izpodbijani 3. točki izreka prvostopne sodbe potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške

odgovora na pritožbo

v višini

55,08 EUR

, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki se ne izpodbija, in izpodbijanim sklepom odločilo:

v 1. točki, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati vrednost poslovnega deleža v družbi D.R., d.o.o. v znesku 1.127,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 07. 2006,

v 2. točki da se glede zneska 4.351,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 07. 2006 postopek ustavi in

v 3. točki da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 338,42 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev v 3. točki izreka, ki se nanaša na pravdne stroške se je pravočasno, iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, oziroma podredno da v izpodbijanem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz stroškovnega dela izpodbijane sodbe ni razvidno, od katere vrednosti spornega predmeta je prvostopno sodišče odmerilo stroške, ter da bi moralo odmeriti stroške glede na končno vrednost spornega predmeta, to je 1.127,00 EUR. Po pregledu spisa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotna vrednost). Tudi obe pravdni stranki sta v svojih stroškovnikih stroške postopka priglasili upoštevaje prvotno vrednost spornega predmeta. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi dne 05. 05. 2010, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.

S pritožbeno navedbo, da je tožena stranka šele na zadnji obravnavi pripoznala zahtevek tožeče stranke po temelju in v celoti tudi po višini 1.127,00 EUR, tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita neuporabo prvega odstavka 156. člena ZPP. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov. Neutemeljeno upiranje tožbenemu zahtevku samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, zaradi katerega bi morala tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške po krivdnem načelu. Le v izjemnih primerih si je mogoče zamisliti, da bi sodišče o stroških celega postopka odločilo v skladu s 156. členom ZPP (N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 42). Tudi sicer ne gre prezreti dejstva, da je tožeča stranka vse do izdelave izvedenskega mnenja oziroma do zadnje glavne obravnave zahtevala plačilo precej višjega zneska kot ji je bilo prisojeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožeča stranka v pravdi le delno uspela in je pri odločanju o povračilu pravdnih stroškov upoštevalo v odstotkih ovrednoten delež uspeha vsake od strank (uspeh tožeče stranke 20 %, uspeh tožene stranke 80 %) in vsaki od njiju priznalo pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju s tem deležem, nato pa po medsebojnem pobotanju razliko naložilo v plačilo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče ne soglaša s tožečo stranko, da so v predmetni zadevi podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in odločitev o pravdnih stroških potrdilo (1. točka izreka tega sklepa).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (100 točk). Upoštevajoč 20 % DDV znaša nagrada pooblaščencu tožene stranke 55,08 EUR (2. točka izreka tega sklepa).

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega in tretjega odstavka 313. člena ZPP tožeči stranki naložilo plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa tega sklepa brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 369/2014
• VSL sodba II Cp 3308/2012
• VDSS sklep Pdp 1371/2010