VSL sklep I Cpg 1283/2010

Jedro

Iz pogodbenega določila, ki plačilo odvetniških storitev pogojuje z uspehom stranke v postopku, izhaja, da takšna pogodbena klavzula vsebuje tudi element tveganja predvsem za tožečo stranko kot mandatarja, saj ne bi bil upravičen do plačila, ne glede na vložen trud, če ne bi bil dosežen predviden rezultat.

Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke, da pogodbeno dogovorjeno plačilo, ki je vezano na uspeh stranke v postopku, samo po sebi izključuje dopustnost ugovora tožene stranke iz 3. odstavka 779. člena OZ. S tem, ko sta pravdni stranki določili kaskadni sistem izračuna nagrade, vezan na uspeh zastopanja, sta opredelili določljiv način izračuna nagrade tožeče stranke. Neutemeljena so torej stališča tožeče stranke, da ni šlo za v naprej dogovorjen znesek nagrade. Zgolj iz tega, da je tožeča stranka prevzela nase rizik, da bo nagrada za zastopanje vezana na uspeh stranke v postopku, ni mogoče izključiti upravičenja tožene stranke iz 3. odstavka 779. člena OZ. Ta določba namreč predstavlja kogentno zakonsko določilo, ki omogoča poseg v pogodbeno avtonomijo v posledici očitnega nesorazmerja med dogovorjenim plačilom in opravljeno storitvijo.

Izrek

1. Pritožbama zoper sodbo se ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi v 1., 2. in 4. točki izreka in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožba tožene stranke zoper sklep iz 3. točke izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 61.521,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 04. 2008 ter znesek 8.999,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od poteka izpolnitvenega roka dalje (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da se zavrže zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka kot tožeča stranka po nasprotni tožbi uveljavljala zmanjšanje plačila, dogovorjeno s pogodbo o odvetniškem zastopanju, sklenjeno med tožečo in toženo stranko dne 07. 07. 2005, na 2.745,00 EUR ter pripadajoči DDV (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi sama stroške tega postopka (4. točka izreka).

V pritožbenem roku sta pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) in odločitev o stroških iz 4. točke izreka in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v pritožbi prav tako uveljavljala vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, toženi stranki pa naloži plačilo 2.754,00 EUR s pripadajočim DDV, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbi nasprotne stranke.

Utemeljeni sta pritožbi v delu, s katerim izpodbijata odločitev prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke (1. in 2. točka izreka) ter odločitev o stroških postopka (4. točka izreka). Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju nasprotne tožbe (3. točka izreka).

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na sklenjeni pogodbi o odvetniškem zastopanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 07. 07. 2005 (A18 – v nadaljevanju Pogodba) in sporazumu, ki sta ga istega dne poleg pravdnih strank podpisala tudi minister za gospodarstvo RS in generalni državni pravobranilec (A17). Med pravdnima strankama niso sporna jasna določila Pogodbe v delu, ki se nanaša na prevzem obveznosti tožeče stranke za zastopanje naročnika v sodnih in upravnih postopkih, vezanih na zahtevek družbe W. , d.o.o. (v nadaljevanju W.), s katerim je od tožene stranke in RS s tožbo uveljavljala nerazdelno plačilo v višini 48.854.847.800,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako niso sporna jasna pogodbena določila o tem, da sta pravdni stranki s Pogodbo izključili uporabo odvetniške tarife kot merilo za opredelitev plačila in da je bilo plačilo odvetniške nagrade vezano na uspeh zastopanja. Kot uspeh zastopanja tožeče stranke sta pogodbeni stranki poleg zavrnitve zahtevka tožnika v sporu, v katerem je tožeča stranka zastopala toženo stranko, opredelili tudi umik tega zahtevka ali njegovega dela ali odpoved zahtevku. Med pravdnima strankama je nesporno tudi, da je W. tožbo zoper obe toženi stranki umaknila. Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek tako utemeljuje na določbi 2. odstavka 4. točke Pogodbe.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z naslednjimi ugovori:

do umika tožbe je prišlo v posledici izvensodne poravnave z družbo W., v kateri je bilo dogovorjeno plačilo W., zato umika tožbe ni mogoče šteti kot uspeh tožeče stranke v smislu pogodbe,

dogovorjena nagrada je nesorazmerna z opravljenim delom tožeče stranke (ugovor iz 3. odstavka 779. člena Obligacijskega zakonika),

v edini vlogi, ki jo je sestavila tožeča stranka, to je v odgovoru na tožbo, je v pretežni meri le povzemala gradivo, ki ga je sestavila druga odvetniška družba in ne tožeča stranka,

tožeča stranka je v pretežnem delu že dobila plačilo na drugi pogodbeni podlagi za angažiranje v spornem razmerju družbe W. ter tožene stranke in RS.

Tožena stranka je poleg navedenih ugovorov, s katerimi je nasprotovala zahtevku tožeče stranke, vložila tudi nasprotno tožbo, s katero je uveljavljala oblikovalni zahtevek na znižanje plačila, dogovorjenega s Pogodbo, na 2.754,00 EUR s pripadajočim DDV. Ta zahtevek pa je utemeljevala, sklicujoč se na določbo 3. odstavka 779. člena OZ in pod predpostavko, da bi sodišče navedeno določilo zakona razlagalo v smeri, da mora tožeča stranka takšno materialnopravno upravičenje uveljavljati z oblikovalno tožbo.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zgolj delni ugoditvi tožbenemu zahtevku tožeče stranke utemeljilo na oceni, da naj bi bil v postopku pravde, v zvezi s katero je bila sklenjena Pogodba, realni znesek škode tisti znesek, na katerega se tožena stranka sklicuje, da je bil dosežen v izvensodni poravnavi (2.999.381,57 EUR). Po stališču sodišča prve stopnje naj bi bil to realen znesek škode, do katere naj bi bila W. upravičena. Sodišče je zato nagrado v smislu 2. odstavka 4. točke pogodbe odmerilo v višini 1,5 % od te vrednosti. Od tako obračunanega zneska (44.990,72 EUR) je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo še znesek 20 % DDV. Svojo odločitev pa je utemeljilo še na načelu pravičnosti, upoštevaje navedbe tožeče stranke o opravljenem delu, vpogledu v listinsko dokumentacijo ter ob upoštevanju okoliščine, da ni šlo za običajno pravno zastopanje.

Načelo pravičnosti je sicer eno od osnovnih pravnih načel, ki pa samo ne zadostuje kot podlaga za odločitev o zatrjevanih materialnopravnih upravičenjih, na katerih temelji pravovarstveni zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja s tožbo. Slovenska pravna teorija opredeljuje pravna načela kot vrednostna merila, ki razlagalcu povedo, kako naj napolni vsebinsko votla mesta v posameznih pravnih določilih in za katero izmed več v poštev prihajajočih možnosti naj se odloči (glej Marjan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba 1991, stran 88). Tudi v uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča RS je zavzeto stališče, da so temeljna načela ZOR sicer usmeritve za razlago zakona, vendar samo na njihovi podlagi, brez povezave z določbami v ostalem delu zakona, če te obstajajo, ni mogoče poseči v pravna razmerja med strankami (glej sodba II Ips 66/2002 z dne 24. 10. 2002 in sodba III Ips 3/2008 z dne 21. 12. 2010). Zagotavljanje načela pravičnosti je torej mogoče samo v povezavi s pravnimi pravili, ki jih je potrebno upoštevati v razmerju med pravdnima strankama, iz katerega tožeča stranka uveljavlja pravovarstveni zahtevek. Kot pravna pravila s tem v zvezi pridejo v poštev tako kogentna zakonska določila, kot tudi pravna pravila, oblikovana v okviru pogodbenega prava. Načelo pravičnosti je tako potrebno upoštevati le kot vrednostno merilo pri razlagi konkretnega pravnega pravila in ne kot samozadostno podlago za opredelitev do utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Po svoji pravni naravi Pogodba ustvarja mandatno razmerje, ki tožeči stranki kot mandatarju daje pravico do plačila. Mandatna pogodba ustvarja za mandatarja sicer le obligacijo prizadevanja, če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (3. odst. 766. čl. OZ). Iz določil 1. odstavka 4. točke Pogodbe je razvidno, da sta pravdni stranki plačilo odvetniške nagrade vezali na uspeh zastopanja. Pravica tožeče stranke do nagrade je bila torej pogojevana z rezultatom sodnega postopka, v katerem je tožeča stranka prevzela zastopanje tožene stranke. Pogodbeni stranki sta pravico do plačila odvetniške nagrade vezali na neuspeh družbe W. pri uveljavljanju tožbenega zahtevka zoper toženo stranko in RS, pri čemer sta višino nagrade dogovorili diferencirano v kaskadah v višini od 0,5 % do 1,5 % od vrednosti tožbenega zahtevka na dan pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke deloma ugodilo tako, da je odvetniško nagrado, do katere naj bi bila upravičena, odmerilo glede na znesek, na katerega se je tožena stranka sklicevala, da je bil dosežen v izvensodni poravnavi, ki naj bi jo tožena stranka sklenila z družbo W. Pritožbeno sodišče v tem okviru soglaša s pritožbenimi očitki obeh pritožnikov, s katerimi izpodbijata vsaka svoj del prvostopenjske sodbe v smislu, da v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča (1. in 2. točka izreka izpodbijane sodbe) temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč kot podlago za izračun odvetniške nagrade uporabilo ocenjen realni znesek škode, ki naj bi ga upravičeno uveljavljala družba W. s svojim tožbenim zahtevkom. Takšno sklepanje za izračun nagrade nima podlage v nespornih določilih Pogodbe. Le-ta je namreč nagrado vezala na obratnem principu, to je na okoliščini, da tožeča stranka W. v sodnem postopku zoper toženo stranko ne bo uspela s svojim zahtevkom. Kot rečeno se pravna načela udejanjajo le preko pravnih pravil. Upoštevanje načela pravičnosti, kot enega od osnovnih pravnih načel, zato ne seže tako daleč, da bi sodišče zgolj s sklicevanjem na to načelo poseglo v pravno razmerje med pravdnima strankama tako, da bi ustvarilo novo pravno pravilo, ki bi bilo celo v izrecnem nasprotju s pravilom, ki sta ga pravdni stranki oblikovali znotraj avtonomije pogodbenega prava.

Iz pogodbenega določila, ki plačilo odvetniških storitev pogojuje z uspehom stranke v postopku, izhaja, da takšna pogodbena klavzula vsebuje tudi element tveganja predvsem za tožečo stranko kot mandatarja, saj ne bi bil upravičen do plačila, ne glede na vložen trud, če ne bi bil dosežen predviden rezultat. Takšen dogovor pa ni v nasprotju niti z določilom 3. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur.l. RS št. 18/93 s spremembami). V skladu z navedenim določilom je tudi pogodbena klavzula, ki določa pavšalno višino nagrade za zastopanje. Tudi Odvetniška tarifa, veljavna v času sklenitve Pogodbe (Ur. l. RS št 67/2003), je v 1. odstavku 18. člena dopuščala pisni dogovor o pavšalnem znesku plačila storitev zastopanja. Če je tako dogovorjeno plačilo v pavšalnem znesku pogojevano tudi z uspehom naročnika, se bo le-ta s tem izognil tveganju naraščanja stroškov, ki bi bili sicer ob uporabi odvetniške tarife pogojevani s trajanjem postopka. Hkrati pa s tem prevzema rizik, da bo pavšalno dogovorjeni znesek presegel stroške, ki bi jih bil odvetnik upravičen zaračunati po odvetniški tarifi, v kolikor ne bi bila uporaba odvetniške tarife pogodbeno izključena. Za stranko, ki pristane na tovrsten rizik, pa to hkrati pomeni, da tudi v primeru uspeha v postopku teh stroškov ne bo mogla (v celoti) prevaliti na nasprotno stranko (1. odstavek 20. člena Zakona o odvetništvu in 1. odstavek 17. člena Odvetniške tarife.)

Iz trditvenih navedb pravdnih strank v postopku izhaja, da Pogodba ni bila razdrta, niti se ne zatrjuje, da bi pred umikom tožbe W., na podlagi katerega je bil končan pravdni postopek zoper toženo stranko, pogodbene obveznosti iz te pogodbe prenehale na kakšni drugi podlagi. Ključen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je zato odgovor na vprašanje ali ob tako porazdeljenih tveganjih na podlagi pogodbe z dne 07. 07. 2005 toženi stranki priznati ugovor v smislu 3. odstavka 779. člena OZ, to je na znižanje v naprej dogovorjenega plačila.

Pravica naročnika do znižanja plačila iz 3. odstavka 779. člena OZ predstavlja enega od zakonskih posegov v avtonomijo pogodbenih strank, s čimer se zagotavlja načelo pravičnosti in načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev (1. odstavek 8. člena OZ). Takšne posege v pogodbeno avtonomijo zaradi zavarovanja načela enakovrednosti dajatev zakon dopušča na različne načine (npr. čezmerno prikrajšanje – 118. člen OZ, zmanjšanje pogodbene kazni – 252. člen OZ ali zahtevek na znižanje kupnine oziroma plačila zaradi napake – 2. točka 1. odstavka 468. člena in 3. odstavek 637. člena OZ). Zakon pa uveljavljanje teh posegov v pogodbeno avtonomijo včasih pogojuje z uveljavljanjem oblikovalnih zahtevkov, ki so časovno omejeni (2. odstavek 118. člena, 1. odstavek 480. člena, 487. člen in 1. odstavek 635. člena OZ), v drugih primerih takšen poseg dopušča že v obliki ugovora zoper zahtevek za plačilo s strani nasprotne stranke (2. odstavek 480. člena in 2. odstavek 635. člena OZ), lahko pa ima nesorazmerje za posledico tudi ničnost pogodbe (oderuška pogodba po 1.odst. 119. člena OZ). V primeru iz 3. odst. 779. člena OZ gre za dopusten poseg naročnika v primeru nesorazmerja, ki se izkaže v izpolnitveni fazi pogodbe.

Po mnenju pritožbenega sodišča je materialnopravno zmotno stališče tožeče stranke, da pogodbeno dogovorjeno plačilo, ki je vezano na uspeh stranke v postopku, samo po sebi izključuje dopustnost ugovora tožene stranke iz 3. odstavka 779. člena OZ. S tem, ko sta pravdni stranki določili kaskadni sistem izračuna nagrade, vezan na uspeh zastopanja, sta opredelili določljiv način izračuna nagrade tožeče stranke. Neutemeljena so torej stališča tožeče stranke, da ni šlo za v naprej dogovorjen znesek nagrade. Zgolj iz tega, da je tožeča stranka prevzela nase rizik, da bo nagrada za zastopanje vezana na uspeh stranke v postopku, ni mogoče izključiti upravičenja tožene stranke iz 3. odstavka 779. člena OZ. Ta določba namreč predstavlja kogentno zakonsko določilo, ki omogoča poseg v pogodbeno avtonomijo v posledici očitnega nesorazmerja med dogovorjenim plačilom in opravljeno storitvijo. Nenazadnje se tudi Odvetniška tarifa v 2. odstavku 18. člena izrecno sklicuje na uporabo določil Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi. Izključitev upravičenja iz 3. odstavka 779. člena OZ tudi ni mogoče utemeljevati zgolj na prevzemu tveganj s strani tožene stranke ob sklenitvi dogovora o pavšalnem znesku odvetniške nagrade. Kot rečeno s takšnim dogovorom pogodbeni stranki prevzemata rizik, da fiksirata višino nagrade, kljub temu, da natančno še ni jasen obseg storitev in poslov, ki jih bo moral opraviti mandatar. Uveljavljanje zmanjšanja plačila v smislu 3. odst. 779. člena OZ bo zato potrebno dopustiti v primeru dokazanega neskladja med obsegom storitev, ki jih je dejansko opravil mandatar in obsegom storitev in angažiranja, ki sta ga pogodbeni stranki predvidevali ob podpisu pogodbe kot podlago za določitev pavšalne nagrade. Tožeča stranka se je v tem delu sklicevala na zapis v prvem odstavku 4. točke pogodbe, v katerem sta stranki navedli zahtevnost zadeve in pomen zadeve za naročnika (toženo stranko) ter zahtevnost in odgovornost zastopanja kot razlog za izključitev uporabe odvetniške tarife. Te okoliščine sta pogodbeni stranki opredelili kot pogodbeno kavzo za določitev višine nagrade. Da bi se sodišče lahko pravilno opredelilo do zahteve tožene stranke na znižanje plačila, bi bilo zato potrebno v smislu dejanskih ugotovitev izčrpati trditveno podlago tožeče stranke v smislu teh okoliščin iz 1. odstavka 4. točke Pogodbe. Če je tožeča stranka utemeljevala, da so bili razlogi za pogodbeno določitev tako visoke pavšalne nagrade, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, v predvidenem obsegu storitev in procesnih dejanj, ki bi jih predvidoma morala opraviti tožena stranka, ne bo mogoče izključiti toženi stranki upravičenja iz 3. odst. 779. člena OZ, v kolikor bi se izkazalo, da je bil uspeh tožene stranke, na katerega je bila vezana pravica do nagrade, dosežen brez angažiranja tožeče stranke v predvidenem obsegu ob sklenitvi pogodbe. Kakšna okoliščine sta pogodbeni stranki ob tem dejansko upoštevale ob sklenitvi pogodbe, je mogoče ugotoviti le ob izvedbi dokaza z zaslišanjem tistih prič, ki so sodelovale v imenu pravdnih strank pri sklepanju Pogodbe. Ker se sodišče prve stopnje zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni opredelilo do relevantnih navedb pravdnih strank v postopku, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, saj te pomanjkljivosti ne more odpraviti samo pritožbeno sodišče.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo dopolniti dokazni postopek tako, da se bo v okviru ponujenih dokazov pravdnih strank lahko opredelilo do trditev tožeče stranke, ki se tičejo okoliščin, ki sta jih pravdni stranki upoštevali ob sklenitvi dogovora o višini nagrade za zastopanje tožene stranke. Prav tako pa se bo moralo opredeliti tudi do s strani tožene stranke zatrjevanih okoliščin, da naj bi tožeča stranka pretežni del storitev, na katere naj bi se sklicevala tožeča stranka, že dobila plačana, oziroma da se je pri svojem delu v pretežnem delu naslanjala na dela, ki jih je za toženo stranko pred tem že izdelal drug izvajalec.

Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje stališču tožene stranke, da ima ugovor tožene stranke, ko se sklicuje na nesorazmerje iz 3. odstavka 779. člena OZ značaj materialnopravnega ugovora, ki ga upravičenec lahko uveljavlja kot ugovor zoper zahtevek na izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti. V konkretnem primeru bo prvostopenjsko sodišče o utemeljenosti tovrstnega ugovora lahko sklepalo šele na podlagi primerjave med predvidenim obsegom angažiranja tožeče stranke pri zastopanju tožene stranke, ki je predstavljalo pogodbeno kavzo za utemeljitev višine nagrade v smislu 4. točke Pogodbe in dejanskim obsegom angažiranja in opravljenih storitev tožeče stranke od podpisa pogodbe do umika tožbe s strani W. kot predpostavke za nastanek obveznosti plačila nagrade v skladu s Pogodbo.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala oblikovalni zahtevek na znižanje nagrade, sklicujoč se na 3. odstavek 779. člena OZ. Na podlagi zgoraj podanega materialnopravnega izhodišča predstavlja zahteva tožene stranke na znižanje pogodbeno dogovorjeno nagrade materialnopravni ugovor, ki ga je tožena stranka izrecno uveljavljala zoper zahtevek tožeče stranke. Zahtevek, ki ga je tožena stranka uveljavljala v okviru nasprotne tožbe, pomeni uveljavljanje enakega pravovarstvenega upravičenja, to je zmanjšanje pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Potem, ko je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti, v katerem je tožena stranka uveljavljala svoj materialnopravni ugovor zmanjšanja te obveznosti, gre torej pri nasprotni tožbi za uveljavljanje istega zahtevka, v posledici česar je podana litispendenca med tožbo tožeče stranke in nasprotno tožbo. Tako se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je nasprotno tožbo zavrglo (3. odstavek 189. člena ZPP). Čeprav je izrek, ki ima v tem delu naravo sklepa (3. točka izreka) terminološko nedosleden, saj govori o zavrženju zahtevka po nasprotni tožbi, pa gre v tem smislu za pomanjkljivost, ki je kadarkoli odpravljiva v smislu 1. odstavka 328. člena v zvezi z 332. členom ZPP. Ker pritožbeno sodišče v tem delu odločitve prvostopenjskega sodišča ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je upoštevaje zgoraj navedene materialnopravne razloge pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. O stroških postopka bo prvostopenjsko sodišče ponovno odločalo potem, ko bo na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V tem okviru bo moralo odločiti tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka kot nadaljnjih pravdnih stroških (4. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 227/2010
• VSL sodba I Cp 1380/2009
• VSL sodba I Cpg 895/2015