VSL sodba I Cpg 972/2010

Jedro

Če je tožena stranka odgovor na tožbo vložila pri sodišču v Minsku, ga ni vložila pri pristojnem sodišču. Z vložitvijo vloge pri nepristojnem sodišču pa si stranka ne zavaruje roka. Zato je pravilna ugotovitev, da tožena stranka v predpisanem roku ni odgovorila na tožbo.

Iz tožbenih trditev sicer res izhaja, da se vtoževani računi glasijo na ameriške dolarje, kar pomeni, da gre za pristno valutno terjatev, katere izpolnitev bi tožeča stranka lahko zahtevala tudi v tuji valuti. Vendar pa to ne odvzema tožeči stranki pravice pred slovenskim sodiščem zahtevati plačilo v tolarjih, ki je bila v času vložitve tožbe uradna valuta Republike Slovenije. Drugačno stališče bi namreč pomenilo zanikanje statusa tolarja kot tedaj zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka navaja, da je v vsakem primeru tožbeni zahtevek zastaral, saj je pretekel 4-letni zastaralni rok iz Konvencije, ki je začel teči z dnem, ko je bilo mogoče sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka ni pravočasno podala trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok za posamezno terjatev in kdaj se je ta rok iztekel oziroma kdaj je bila vložena tožba, zato tudi v pritožbi ne more uveljavljati ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da na tek zastaralnega roka tudi v skladu s Konvencijo sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj iz določbe njenega 24. člena izhaja, da se zastaralni rok upošteva le, če se stranka postopka nanj sklicuje. Uveljavljanje ugovora zastaranja pa je, vezano na trditve o teku zastaralnega roka, ki pa jih tožena stranka ni (pravočasno) podala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako, da

se zavrne tožbeni zahtevek:

1. za zakonske zamudne obresti, ki presegajo višino sledečih glavničnih terjatev

12.663.954,50 SIT (52.845,74 EUR)

3.707.351,88 SIT (15.470,50 EUR)

6.305.168,58 SIT (26.311,00 EUR)

9.588.011,19 SIT (40.010,06 EUR)

13.596.399,30 SIT (56.736,77 EUR)

111.220,60 SIT (464,11 EUR)

12.402.889,45 SIT (51.756,34 EUR)

242.103,51 SIT (1.010,28 EUR)

233.273,00 SIT (973,43 EUR)

11.645.534,69 SIT (48.595,95 EUR)

81.658,40 SIT (340,75 EUR)

723.542,92 SIT (3.019,29 EUR)

118.132,49 SIT (492,96 EUR) in

2. za zakonske zamudne obresti od zneska 298.027,18 EUR za čas od 01. 01. 2007 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 563.777,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor izhajajo iz 1. točke izreka sodbe. Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 4.148,29 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka brez navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrže, podrejeno temu pa, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi zamudno sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Po poteku pritožbenega roka je pooblaščenec tožene stranke vložil vlogo, ki jo je naslovil z »dopolnitev pritožbe zoper zamudno sodbo«. Ker je bila ta dopolnitev pritožbe prepozna, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožba je delno utemeljena.

O dopustnosti pritožbe

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka pritožbo vložila po preteku 15-dnevnega prekluzivnega roka. Navaja, da iz pritožbe izhaja, da je tožena stranka pritožbo napisala 23. 09. 2009, priporočeno na pošto pa jo je oddala 30. 12. 2009. Zato tožeča stranka primarno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nepravočasno zavrže.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke pravočasna. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje toženi stranki vročena 16. septembra 2009 (potrdilo o vročitvi dokumentov na list. št. 74), pritožbo pa je tožena stranka priporočeno na pošto oddala 28. septembra 2009 (dohodni žig Okrožnega sodišča v Ljubljani na list. št. 61), kar je znotraj 15-dnevnega prekluzivnega roka.

V nadaljevanju tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja tudi, da pooblaščenec tožene stranke, T.h.S., ni predložila pooblastila za zastopanje tožene stranke, zaradi česar pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot nepopolno zavrže. Tudi glede te navedbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena. T.h.S., ki je vložila pritožbo, namreč ne nastopa v vlogi pooblaščenca tožene stranke, temveč kot njen pravni naslednik. To izhaja iz potrdila o vročitvi dokumentov na list. št. 74.

Končno tožeča stranka opozarja tudi, da je tožena stranka vložila pritožbo v ruskem jeziku oziroma v nerazumljivem prevodu ruskega jezika, kar po njenem tudi narekuje zavrženje pritožbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožene stranke v sodišču razumljivem prevodu iz ruskega jezika, zato so navedbe tožeče stranke o nepopolnosti pritožbe neutemeljene.

O pritožbi

Tožena stranka v pritožbi smiselno navaja, da iz njenega priloženega pisma, št. 01-4/849, z dne 04. 11. 20006 izhaja, da je pravočasno preko sodišča Oktobarskega okrožja v Minsku prerekala terjatev tožeče stranke. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v predpisanem roku ni odzvala na tožbo. Ta pritožbena navedba ni utemeljena. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi odgovor na tožbo tožene stranke sploh prispel na Okrožno sodišče v Ljubljani. Če je tožena stranka odgovor na tožbo vložila pri sodišču v Minsku, ga ni vložila pri pristojnem sodišču. Z vložitvijo vloge pri nepristojnem sodišču pa si stranka ne zavaruje roka. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka v predpisanem roku ni odgovorila na tožbo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da T.h.S. ni bila obveščena o datumu in času postopka. Iz pritožbenih trditev tožene stranke, da je preko sodišča v Minsku prerekala terjatev tožeče stranke, izhaja, da je tožena stranka prejela tožbo v odgovor, s tem pa je bila tudi obveščena o samem postopku.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da v odločbi ni navedlo številk računov, datuma odpreme, podatkov o prejemniku in valuti pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot resnično štelo dejstvo, da tožena stranka tožeči stranki dolguje plačilo za blago, dobavljeno toženi stranki ali tretjim osebam po računih, kakor izhajajo iz tožbe. Posledično datumi odpreme za odločitev sodišča niso relevantni. Prav tako za odločitev sodišča niso relevantni podatki o prejemniku, saj iz tožbenih trditev izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačati tako blago, ki je bilo dobavljeno njej, kot tudi blago, ki je bilo po njenem naročilu dobavljeno tretjim osebam. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, ki se nanaša na valuto pogodbe. Iz tožbenih trditev sicer res izhaja, da se vtoževani računi glasijo na ameriške dolarje, kar pomeni, da gre za pristno valutno terjatev, katere izpolnitev bi tožeča stranka lahko zahtevala tudi v tuji valuti. Vendar pa to ne odvzema tožeči stranki pravice pred slovenskim sodiščem zahtevati plačilo v tolarjih, ki je bila v času vložitve tožbe uradna valuta Republike Slovenije. Drugačno stališče bi namreč pomenilo zanikanje statusa tolarja kot tedaj zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 34/2005 z dne 13. 11. 2007).

Kot neresnične v nadaljevanju tožena stranka označuje trditve tožeče stranke glede dobave blaga v obdobju med 07. 11. 2000 in 29. 10. 2002 in navaja, da je bilo v skladu s pogodbe z dne 30. 08. 2002 dostavljeno blago vrnjeno nazaj. S to pritožbeno navedbo tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker gre za nedopustni pritožbeni razlog, ga pritožbeno sodišče ni presojalo.

Končno tožena stranka navaja, da je v vsakem primeru tožbeni zahtevek zastaral, saj je pretekel 4-letni zastaralni rok iz Konvencije o zastaranju terjatev na področju mednarodne prodaje blaga (v nadaljevanju: Konvencija). Iz določbe 1. odstavka 10. člena v zvezi z določbo 8. člena Konvencije izhaja, da začne 4-letni zastaralni rok teči z dnem, ko je mogoče sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka ni pravočasno podala trditev o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok za posamezno terjatev in kdaj se je ta rok iztekel oziroma kdaj je bila vložena tožba, zato tudi v pritožbi ne more uveljavljati ugovora zastaranja. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da na tek zastaralnega roka tudi v skladu s Konvencijo sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj iz določbe njenega 24. člena izhaja, da se zastaralni rok upošteva le, če se stranka postopka nanj sklicuje. Uveljavljanje ugovora zastaranja pa je, kot rečeno, vezano na trditve o teku zastaralnega roka, ki pa jih tožena stranka ni (pravočasno) podala.

S pritožbeno navedbo, da dokumenti ne nalagajo nobenih obveznosti T.h.S. v razmerju do tožeče stranke, tožena stranka smiselno uveljavlja nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Glede na to, da se je T.h.S. opredelila kot pravni naslednik T.h.D., zoper katero je bila vložena tožba, ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niso utemeljeni. Vendar pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se glede zamudnih obresti uporablja slovensko pravo. Sporno razmerje med pravdnima strankama je namreč treba presojati po določbah Konvencije o pogodbah o mednarodni prodaji blaga z dne 11. 04. 1980 (Dunajska konvencija), saj ima tožeča stranka sedež v Sloveniji, tožena stranka pa v B., obe državi pa sta pogodbenici te konvencije (točka a 1. odstavka 1. člena Dunajske konvencije). Iz določbe 78. člena Dunajske konvencije izhaja pravica prodajalca do zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom. Vendar pa Dunajska konvencija obrestnih pravil ne ureja, zato je treba vprašanje, do kakšnih obresti je upravičena tožeča stranka, rešiti po pravilih mednarodnega zasebnega prava slovenskega foruma (2. odstavek 7. člena Dunajske konvencije). V skladu z določbo 20. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) se za rešitev tega vprašanja uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano, pri čemer se domneva, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima sedež stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev. V primeru prodajne pogodbe je značilna izpolnitev izročitev stvari. To storitev je opravila tožeča stranka, ki ima sedež v Sloveniji, zato se glede obrestnih pravil v konkretnem primeru uporabi slovensko pravo.

V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-300/2004, z dne 02. 03. 2006 obresti od terjatev, ki so nastale pred 01. 01. 2002, prenehajo teči, ko le-te dosežejo višino glavnice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zakonske zamudne obresti od terjatev, zapadlih med 07. 11. 2000 in 11. 11. 2001, dosegle višino glavnice pred 22. 05. 2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A, ki teka zakonskih zamudnih obresti ne omejuje (glej priložene izračune zakonskih zamudnih obresti). Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano 1. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti, ki presegajo višino glavnične terjatve z naslednjimi zneski:

- 12.663.954,50 SIT

- 3.707.351,88 SIT

- 6.305.168,58 SIT

- 9.588.011,19 SIT

- 13.596.399,30 SIT

- 111.220,60 SIT

- 12.402.889,45 SIT

- 242.103,51 SIT

- 233.273,00 SIT

- 11.645.534,69 SIT

- 81.658,40 SIT

- 723.542,92 SIT in

- 118.132,49 SIT.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da zavrnitev obrestnega dela zahtevka nad višino glavnice za zgoraj navedene zneske posledično pomeni, da tečejo obresti od 01. 01. 2007 do plačila le od zneska 265.749,82 EUR (563.777,00 EUR – 298.027,18 EUR, kolikor znaša seštevek glavnic, glede katerih se obrestovanje ustavi, ko doseže višino glavnice), zato je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 298.027,18 EUR za čas od 01. 01. 2007 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, saj ta v ničemer ni pripomogel k rešitvi v zadevi.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 752/2012
• Sklep II Ips 192/2003
• VSL sklep I Cp 3041/2012