VSL sklep I Cpg 1189/2010
| Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
|---|---|
| Oddelek: | Gospodarski oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.1189.2010 |
| Evidenčna številka: | VSL0064351 |
| Datum odločbe: | 21.10.2010 |
| Področje: | CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE |
| Institut: | tožbeni zahtevek - konkretizacija tožbenega zahtevka - zavrženje tožbe - neavtorizirano javno priobčevanje fonogramov |
Jedro
Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe. Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da more biti naveden določen znesek denarja.
Izrek
Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrže tožba tožeče stranke z dne 27. 11. 2009 v 3. točki tožbenega zahtevka, s katerim je od tožene stranke zahtevala, da ji je dolžna „za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v petnajstih dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200%, v višini, ki jo bo določilo sodišče“, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (1. točka izreka sklepa) ter da se sprememba tožbe z dne 24. 06. 2010 ne dovoli (2. točka izreka sklepa).
2. Zoper 1. točko izreka navedenega sklepa je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v tem delu, podrejeno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala, med drugim, plačilo civilne kazni. Pri tem je uporabila opisno formulacijo, ki jo je pritožbeno sodišče že povzelo v obrazložitve te odločbe.
5. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP pravilno pozvalo tožečo stranko, da tožbo v tem delu popravi. Poziv sodišča je bil dovolj določen, saj tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve sklepa izhaja, da mora 3. točka tožbenega zahtevka vsebovati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, mora biti zahtevek formuliran tako, da je izvršljiv. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko tudi opozorilo na pravno posledico, če ne bo ravnala v skladu z zahtevo sodišča (7. v zvezi s 5. odstavkom 108. člena ZPP).
6. Tožeča stranka tudi po pozivu sodišča ni postavila določenega zahtevka za plačilo civilne kazni, saj ni predlagala izreka civilne kazni v določeni višini.
7. Sodišče prve stopnje je nato tožbo v tem delu tožbenega zahtevka zavrglo.
8. Po presoji pritožbenega sodišča je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe (primerjaj: L. Ude et al: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123). Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da more biti naveden določen znesek denarja (primerjaj sklep II Cp 5215/2007). Ker tožeča stranka tudi po pozivu sodišča ni postavila določenega zahtevka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke v delu glede zahtevka za plačilo civilne kazni zavrglo.
9. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 180. člena v zvezi s 108. členom ZPP, tožeči stranki pa z zavrženjem tega dela tožbe tudi ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).
10. Na druge pritožbene navedbe (glede dejanske podlage tožbe) ni treba odgovarjati, saj na odločitev ne morejo uspešno vplivati. S pritožbenima razlogoma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava torej tožeča stranka ne more uspeti.
11. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 1. točko izreka zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
Zveza:
ZASP člen 168.
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 16.05.2011
