VSL sklep I Cpg 1097/2010

Jedro

V okviru sodnega varstva pravic po 37. členu ZIL-1 tožeča stranka ne more doseči sodne prepovedi ravnanj, ki jih ni mogoče opredeliti kot konkretne kršitve pravic iz tega člena. Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj je treba najprej izkazati njihov obstoj, kar terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 37. člena ZIL-1. Tako bi morala tožeča stranka konkretizirano navesti vsebinske značilnostne prvine, ki opredeljujejo videz modela oziroma izdelka, ki je zaščiten ter v tožbenem zahtevku navesti konkretna kršitvena dejanja, to pomeni vsebinske značilnostne prvine videza rokavic, ki jih izdeluje oziroma prodaja vsaka od toženih strank, ki kršijo njen zaščiteni model. Abstraktna prepoved po opustitvi vsakršne nepooblaščene prodaje, proizvodnje ali drugačne uporabe zaščitenega modela ter bodoča prepoved vsake proizvodnje, distribucije, skladiščenja, nepooblaščene uporabe ali poseganja v model, zaradi nekonkretiziranosti, ne omogoča presoje o predpostavkah kršitvenih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek kot se glasi:

„Tožena stranka je dolžna nemudoma opustiti vsakršno nepooblaščeno prodajo, proizvodnjo ali kakršnokoli drugačno uporabo po odločbi Urada RS za intelektualno lastnino št. 650-68/98-MŠ zaščitenega modela zaščitne rokavice št. 9850068, v bodoče pa se ji prepove vsaka proizvodnja, distribucija, skladiščenje ali kakršnakoli nepooblaščena uporaba ali poseganje vanj“.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ob ustreznih navodilih za pravilno delo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je 23. 05. 2003 vložila tožbo zoper osemnajst toženih strank zaradi prepovedi uporabe modela ter plačila 12.000.000,00 SIT. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka oblikovala tako, da je zoper vse tožene stranke postavila prepovedni zahtevek, kot je naveden v izreku izpodbijanega sklepa ter od toženih strank zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine v višini 12.000.000,00 SIT, kar predstavlja izgubljeni dobiček tožeče stranke. Plačilo tega zahteva na podlagi 3. odstavka 186. člena OZ od toženih strank kot solidarnih dolžnikov, rekoč da ni možno ugotoviti višine škode, ki naj bi jo povzročila posamezna tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom IV Pg 46/2003 z dne 13. 03. 2009 odločilo, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe zoper vsako od toženih strank. Z istim sklepom je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, naj 1. točko tožbenega predloga, ki se glasi na prepoved uporabe zaščitenega modela, dopolni tako, da bo tožbeni zahtevek v zadostni meri določen zoper posamezno toženo stranko. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko opozorilo, da v kolikor v postavljenem roku tožbe ne bo popravila oziroma dopolnila kot ji je naloženo, bo tožbo zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP). Ker tožeča stranka tožbe ni dopolnila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na prepovedni zahtevek.

Glede razdružitve postopka

Zahtevki tožeče stranke zoper posamezne tožene stranke so iste vrste in se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Kar se tiče prepovednih zahtevkov zoper vsako od toženih strank, gre za subjektivno in objektivno kumulacijo zahtevkov do posameznih toženih strank, ki naj bi vsaka posebej in neodvisno druga od druge kršile pravice tožeče stranke iz modela tako, da so bodisi proizvajale, bodisi prodajale enake rokavice, kot so zaščitene z njenim modelom. Tožene stranke so prodajale oziroma proizvajale različne modele rokavic, ob različnem času in na različnih krajih, vsaka posebej in med seboj neodvisno. Nobenega dvoma ni, da je proti vsaki od njih mogoče izdati različno odločbo, vsaka od njih ima proti tožeči stranki možnost uveljavljati svoje ugovore, sodišče pa ima možnost, da o vsakem zahtevku različno odloči. Za solidarne dolžnike velja, da v pravdi niso enotna pravdna stranka in je spor mogoče rešiti za vsakega solidarnega dolžnika različno.

Navadno sosporništvo po 191. členu ZPP je upravičeno v tistih primerih, ko to narekujejo razlogi ekonomičnosti in pravne varnosti (glej dr. Siniša Triva, Građansko procesno pravo I, Narodne novine Z. 1972, str. 356, dr. Lojze Ude, Civilno procesno pravo Ur. l., Ljubljana 2002, str 231). Tožeča stranka je vložila eno tožbo zoper več toženih strank, vendar je stvar sodišča, da v okviru priprav na glavno obravnavo oceni ali razlogi ekonomičnosti in smotrnosti opravičujejo vodenje enotnega postopka. Na podlagi 3. odstavka 300. člena ZPP sodišče postopek lahko razdruži in odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe. Razdružitev postopka po 3. odstavku 300. člena ZPP je eden od ukrepov, katerih cilj je smotrnost postopka, to je pospešitev postopka in zmanjšanje stroškov postopka in je stvar formalnega procesnega vodstva. Tak sklep lahko sodišče sprejme kadarkoli do konca glavne obravnave. Glede na navedeno je povsem zmotno stališče tožeče stranke, da 3. odstavek 300. člena ne obravnava primera sosporništva, kakršen je predmetni, temveč obravnava le primere, ko je vloženih pri sodišču več tožb, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožencev.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru glede na naravo posameznih tožbenih zahtevkov bolj smotrno postopek razdružiti glede posameznih toženih strank, ker je treba posebej ugotavljati konkretne okoliščine kršitve zaščitenega modela za posamezno toženo stranko, enotno obravnavanje vseh kršitev skupaj, pa bi gotovo pomenilo zavlačevanje postopka in nastanek višjih stroškov postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje o razdružitvi postopka je glede na navedeno pravilna in zatrjevana kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo določila 3. odstavka 300. člena ZPP in 191. člena ZPP ni podana.

Glede delnega zavrženja tožbe

Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče v sklepu opr. št. IV Pg 46/2003 z dne 13. 03. 2009 zavzelo stališče, da je bila tožba v obravnavanem primeru nejasna oziroma nerazumljiva, samo zato, ker je bila vložena zoper več oseb. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko pozvalo, naj določno navede zahtevek zoper posamezno toženo stranko. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek zoper tožene stranke, kot ga je postavila tožeča stranka, objektivno ni bil dovolj določen.

Model se registrira za videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo. Videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela, ki izhaja iz značilnosti zlasti linij, obrisov, barv, oblike, teksture ali ornamentov izdelka (1. in 2. odstavek 33. člena ZIL-1). V 2. odstavku 37. člena ZIL-1 je določeno, da obseg varstva modela vključuje vsak videz izdelka, ki pri seznanjenem uporabniku ne ustvari drugačnega celotnega vtisa. V okviru takega sodnega varstva tožeča stranka ne more doseči sodne prepovedi ravnanj, ki jih ni mogoče opredeliti kot konkretne kršitve pravic iz 37. člena ZIL-1. Za dosego prepovedi kršitvenih dejanj je treba najprej izkazati njihov obstoj, kar terja navedbo konkretnega dejanskega stanu, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 37. člena ZIL-1. Tako bi morala tožeča stranka konkretizirano navesti vsebinske značilnostne prvine, ki opredeljujejo videz modela oziroma izdelka, ki je zaščiten ter v tožbenem zahtevku navesti konkretna kršitvena dejanja, to pomeni vsebinske značilnostne prvine videza rokavic, ki jih izdeluje oziroma prodaja vsaka od toženih strank, ki kršijo njen zaščiteni model. Abstraktna prepoved po opustitvi vsakršne nepooblaščene prodaje, proizvodnje ali drugačne uporabe zaščitenega modela ter bodoča prepoved vsake proizvodnje, distribucije, skladiščenja, nepooblaščene uporabe ali poseganja v model, zaradi nekonkretiziranosti, ne omogoča presoje o predpostavkah kršitvenih dejanj. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da je v pripravljalnih vlogah za vsako toženo stranko posebej navedla kršitve, glede na povedano ne more uspeti. Zatrjevane kršitve iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijani sklep vseboval pomanjkljivosti, zaradi katerih ga vsebinsko ni mogoče preizkusiti ter naj bi bilo podano nasprotje med razlogi in vsebino listin v spisu, torej niso podane.

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo po določbah 108. člena ZPP ter tožbo tožeči stranki vrnilo v popravo oziroma dopolnitev, saj je določitev tožbenega predloga za meritorno obravnavanje tožbe nujna. Sodišče popravo tožbe od tožeče stranke lahko zahteva kadarkoli, saj sicer niso podane procesne predpostavke za meritorno odločanje, zato ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko k popravi tožbe pozvalo prepozno. Tožeča stranka zaradi pasivnosti sodišča ni utrpela nobene škode, saj je bila pozvana, naj tožbo popravi. Tožbo, ki vsebuje nedoločen tožbeni zahtevek pa je treba v okviru predhodnega preizkusa tožbe zavreči (5. odstavek 108. člena ZPP).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na kršitev 2. člena ZPP. Tožeča stranka povsem napačno razume objektivno vezanost sodišča na tožbeni zahtevek. Pravilo vezanosti na zahtevek iz 2. člena ZPP sodišču preprečuje, da bi odločilo o kaj več ali o nečem drugem kot je tožnik zahteval. Ni pa ovire, da sodišče delno zavrže tožbo, če ta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prepovednim delom zahtevka ugotovilo, da obstojijo razlogi za zavrženje tožbe, ker tožeča stranka pomanjkljivosti glede prepovednega zahtevka ni odpravila. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na navedeno utemeljena.

Ker je formalna pomanjkljivost tožbe preprečevala njeno vsebinsko obravnavanje, zatrjevana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava v zvezi s kršitvijo varstva pravic tožeče stranke iz zaščitenega modela nista podana, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

O zahtevku za plačilo odškodnine pa bo sodišče prve stopnje moralo še posebej odločiti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.05.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 569/2010
• VSL sodba I Cpg 1090/2008
• Sodba III Ips 8/95