VSL sklep I Cpg 1173/2010

Jedro

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in se zato o njih tudi ni mogla izjaviti, nasprotno pa glede tistih dejstev, ki so bila zatrjevana, ni izvedlo predlaganih dokazov, kršilo pravico do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek v višini 28.673.77 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 129,54 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do izpolnitve obveznosti.

(2) Smiselno se je zoper sodbo (ne pa tudi zoper sklep) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami – v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(6) Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v trditveni podlagi tožeče stranke ni nobenih navedb o tem, kakšno naj bi bilo, glede na pričakovano skrbnost povprečnega voznika, dolžno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Iz takšnega prepričanja je namreč moč zaključiti, da po oceni sodišča prve stopnje tožba ni sklepčna. Vendar pa temu ni tako, saj je tožeča stranka veliko malomarnost zavarovanca tožene stranke utemeljevala z opustitvijo dolžne skrbi oz. pazljivosti, ki se pričakuje od vsakega povprečnega voznika motornega vozila, ker je voznik vozil preblizu desnemu robu cestišča, zaradi česar mu je bil na licu mesta izdan tudi plačilni nalog na podlagi 3. odst. 21. čl. takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (UL RS, št. 30/98, s kasnejšimi spremembami – v nadaljevanju ZVCP). Ob slabih razmerah na cesti (poledenelo in spolzko vozišče) bi po trditvah tožeče stranke voznik moral ravnati še bolj pazljivo in se kot povprečni voznik zavedati, da bo vozišče v jutranjih urah najhladnejšega meseca v letu (prometna nesreča se je zgodila 30. 01. 2002) poledenelo, zasneženo oziroma spolzko, temu primerno pa bi vožnjo moral prilagoditi razmeram na cesti. V skladu z ZVCP bi moral voziti na takšni razdalji od desnega roba cestišča, da bi se promet lahko varno in tekoče odvijal. Posledično je vožnja preblizu desnega roba cestišča v danih razmerah po prepričanju tožeče stranke pomenila veliko malomarnost in skrajno nepazljivost zavarovanca tožene stranke.

(7) Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da zavarovancu tožene stranke v danih razmerah ni mogoče očitati velike malomarnosti, oprlo na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Ugotovilo je namreč, da se je voznik le za trenutek preveč približal desnemu robu cestišča, posledično pa je, kot utemeljeno opozarja pritožnik, z obrazložitvijo, da vsak nekaj časa vozi bližje in nekaj časa dlje od roba cestišča, zavzelo stališče, ki ni z ničemer izkazano. Prav tako je brez trditvene podlage ugotovilo, da se je prometna nesreča 30. 01. 2002 dejansko zgodila na zasneženem cestišču in zaključilo, da se v takšnih okoliščinah, kjer rob cestišča velikokrat ni jasno razviden, lahko še hitreje zgodi, da voznik kljub skrbni vožnji zapelje preblizu desnemu robu, čeprav je tožeča stranka zatrjevala le, da bi se voznik moral zavedati, da bo cestišče v jutranjih urah najhladnejšega meseca v letu poledenelo, zasneženo oziroma spolzko. Po drugi strani pa se izkaže, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj navedenih trditev tožeče stranke (6) in tudi ni izvedlo s strani tožeče in tožene stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem obeh udeležencev prometne nesreče. Kljub nerazčiščenemu temelju tožbenega zahtevka pa je v tej fazi postopka preuranjeno angažiralo izvedenca medicinske stroke in ga na naroku za glavno obravnavo 10. 03. 2010 tudi zaslišalo.

(8) Izkaže se torej, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Tako je s kršenjem pravice do izjavljanja zagrešilo smiselno očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl ZPP, saj je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in se zato o njih tudi ni mogla izjaviti, nasprotno pa glede tistih dejstev, ki so bila zatrjevana, ni izvedlo predlaganih dokazov.

(9) Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v skladu s 1. odst. 354. čl. ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, saj je ocenilo, da ugotovljene kršitve določb postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju moralo glede na podane trditve pravdnih strank izvesti predlagane dokaze in šele nato bo možen zaključek, ali je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zavarovancu tožene stranke veliko malomarnost mogoče očitati ali ne.

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP. Ker je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 781/2007
• VDSS sklep Pdp 3/2015
• Sodba VIII Ips 331/2006