VSL sodba II Cp 2627/2010

Jedro

Že zaradi pravne varnosti ni mogoče dopustiti, da bi se nujni dedič, ki bi sodeloval v zapuščinskem postopku, pa nujnega dednega deleža tam ne bi uveljavljal, lahko kadarkoli odločil svojo dedno pravico uveljavljati v pravdi. Pravdni postopek ima namreč zgolj korektivno funkcijo, redna pot za uveljavljanje dedne pravice pa je zapuščinski postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti znesek 351,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da so bili nujni deleži tožnikov v zapuščinskem postopku po pokojnem S. S. prikrajšani. Zavrnilo pa je toženi zahtevek, da je tožena stranka dolžna v zapuščino po pokojnem S. S. vrniti vrednost zapustnikovega deleža na prejetem darilu, to je stanovanju na naslovu Š., vpisanem v zemljiškoknjižnem vložku št. 2689/8 k.o. K. v vrednosti 9.500.000,00 SIT in sicer v deležu za vsakega tožnika do 1/8, kolikor znaša prikrajšanje nujnega deleža tožečih strank. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.712,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do prenehanja obveznosti.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpostavlja, da je bila tožba vložena že leta 2005, ko je bilo postavljanje in preciziranje tožbenih zahtevkov kot tudi izjavljanje volje posameznih udeležencev sodnih postopkov manj formalno. Sedanja praksa in teorija sta izoblikovali izpodbojno tožbo, ki mora poleg dajatvenega zahtevka vsebovati tudi oblikovalni zahtevek. Sodišče tožeče stranke ni pozvalo k popravi tožbenega zahtevka, čeprav bi slednja lahko zahtevek popravila vse do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Sodišče tožeče stranke tudi ni pozvalo k spremembi tožbenega zahtevka, preden je zgolj na podlagi listin v spisu zadevo zaključilo, tako da tožeča stranka ni imela možnosti pritožbeni zahtevek prilagoditi najnovejši sodni praksi, podprti s pravno teorijo. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka in sicer načelo kontradiktornosti, saj tožnikom ni dalo možnosti, da bi izpovedali kot stranke glede trditvene podlage, ki so jo podali v postopku. Ker sodišče ni izvedlo ključnih dokazov, je prikrajšalo tožečo stranko v njeni pravici do pravnega varstva. Zmotno oziroma nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Ne drži zaključek sodišča, da je prva tožnica zatrjevala, da v zapuščino sodi tudi polovica stanovanja, ki je bila predmet darilne pogodbe, ker je med njo in tožencem nastal spor o obsegu zapuščine. Sodišče ni raziskalo ključnega vprašanja, ali je izjavo tožnice F. S. v zapuščinskem postopku šteti kot izjavo o uveljavljanju nujnega dednega deleža ali tako, kot jo je razložilo sodišče. Dejstvo je, da je bilo stanovanje z darilno pogodbo podarjeno tožencu, kar pomeni, da bi učinkovito lahko prišla v poštev le izjava o prikrajšanju nujnega deleža. Le glede takšne izjave bi sodišče tudi izdalo napotitveni sklep. Tožniki so laiki in prava nevešče stranke, ki so se v zapuščinskem postopku sami zastopali, sodišče pa je v posledici tega njihovo izjavo pomanjkljivo zapisalo. Z zaslišanjem strank bi se dejansko stanje lahko razčistilo. Tožeče stranke so nujne deleže zahtevale zato, ker toženec ne skrbi za tožnico F. S., čeprav se je to zavezal z darilno pogodbo. Prav tako se je zavezal tožnici nuditi stanovanje, česar pa ni izpolnil. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Prva tožnica ni sprožila pravde med zapuščinskim postopkom in zaradi zamude 30 dnevnega roka v svoji pravici ni bila prekludirana. Druge tožnice in tretjega tožnika sodišče na pravdo sploh ni napotilo, čeprav bi ju v zvezi z njuno zahtevo po uveljavitvi nujnega dednega deleža moralo, zaradi česar sta prav tako aktivno legitimirana v tem postopku. Za pravdo je aktivno legitimiran nujni dedič, katerega nujni delež je prikrajšan, pasivno pa tisti, v čigar korist je zapustnik razpolagal z oporoko. Tožniki so kot nujni dediči uveljavljali svojo zakonito pravico do nujnega dednega deleža v pravdi, glede na to, da je zapuščinsko sodišče izdalo glede prve tožnice napotitveni sklep, glede ostalih pa ga sploh ni, čeprav bi ga moralo.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdne stranke so dediči po pokojnem S. S., ki je z darilno pogodbo z dne 11. 06. 2001 svojo polovico stanovanja na naslovu Š. podaril tožencu J. S. Tožniki v tej pravdi zatrjujejo prikrajšanje nujnega deleža in zahtevajo, da je toženec dolžan v zapuščino vrniti vrednost darila in sicer v deležu za vsakega tožnika do 1/8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da dediči nujnega deleža niso zahtevali v zapuščinskem postopku po pokojnem S. S., čeprav so v njem sodelovali, zato jih veže pravnomočni sklep o dedovanju. Takšno stališče je prvostopno sodišče sprejelo po vpogledu v sklep o dedovanju D 196/2004 (iz katerega izhaja, da je prva tožnica v zapuščinskem postopku zatrjevala zgolj, da v zapuščino spada tudi polovico stanovanja na naslovu Š., torej je bil med dediči spor o obsegu zapuščine, glede katerega je bila napotena na pravdo), po vpogledu v sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka (iz katerega izhaja, da je bil med dediči spor o obsegu zapuščine), pa tudi glede na trditve samih tožnikov v pripravljalni vlogi z dne 23. 07. 2009, da je zapuščinsko sodišče tožnico napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapustnikovo premoženje spada tudi polovica stanovanja na naslovu Š. Ne drži tako pritožbena navedba, da zaključek sodišča o tem, da tožniki v zapuščinskem postopku niso uveljavljali nujnega deleža, nima podlage v predloženih listinah. Iz vseh listin namreč izhaja, da je bil spor med dediči o obsegu zapuščine, ne pa o pravici do uveljavljanja nujnega dednega deleža. Dokazno breme, da so tožniki pravočasno uveljavljali nujni delež v zapuščinskem postopku, pa je na samih tožnikih, ki temu bremenu niso zadostili. Sodišče sicer ni zaslišalo tožečih strank, vendar pa njihovo zaslišanje ni bilo predlagano v zvezi z okoliščino, ali so v zapuščinskem postopku uveljavljali nujni dedni delež, ki jo je sodišče upoštevalo kot pravno relevantno pri zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tožniki pa se tudi ne morejo sklicevati na procesno kršitev pravice do sodelovanja v postopku, saj te kršitve niso grajali na zadnjem naroku, ko je sodišče zavrnilo ostale neizvedene dokazne predloge, med drugim tudi dokaz z zaslišanjem strank (286.b člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je na 4. in 5. strani sodbe natančno obrazložilo, kdaj lahko stranke nujni dedni delež uveljavljajo v pravdnem postopku in se pri tem sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Že zaradi pravne varnosti namreč ni mogoče dopustiti, da bi se nujni dedič, ki bi sodeloval v zapuščinskem postopku, pa nujnega dednega deleža tam ne bi uveljavljal, lahko kadarkoli odločil svojo dedno pravico uveljavljati v pravdi. Pravdni postopek ima namreč zgolj korektivno funkcijo, redna pot za uveljavljanje dedne pravice pa je zapuščinski postopek. Že omenjeni razlog neuveljavljanja nujnega dednega deleža v zapuščinskem postopku je bil torej zadosten za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi utemeljeno opozorilo na nesklepčnost tožbe. Že v letu 2000 je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 23/2000 zavzelo stališče, da tožba s tožbenim zahtevkom na vrnitev daril v zapuščinski postopek, ki je že pravnomočno končan, ni sklepčna, saj zapuščinske obravnave ni mogoče ponovno otvoriti. Gre torej za stališče sodne prakse, izoblikovano že pred vložitvijo tožbe, zato so pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče tožečo stranko moralo pozvati na popravo tožbe, neutemeljene. Njena tožba namreč ni bila nesklepčna zgolj zaradi izpustitve oblikovalnega dela zahtevka, temveč je bil nesklepčen tudi sam dajatveni zahtevek. Poleg tega je materialno procesno vodstvo namenjeno navajanju vseh odločilnih dejstev in dopolnitvi dokazov, torej dopolnitvi navedb strank, ki bi lahko sanirale morebitno nesklepčnost tožbe, ne pa oblikovanju samih tožbenih zahtevkov. Če stranka v tožbi navede odločilna dejstva in popolno opiše življenjski dogodek, tožba pa je kljub temu nesklepčna, materialno procesno vodstvo ne bi moglo sanirati vsebinske pomanjkljivosti tožbe (primerjaj Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, komentar k 285. členu ZPP). Sklicevanje tožnikov, ki so celo imeli kvalificiranega pooblaščenca, da bi jih sodišče moralo opozoriti, naj spremenijo tožbeni zahtevek oziroma ga na novo izoblikujejo, zato ni utemeljeno, stranki pa bi bili s takšnim ravnanjem sodišča tudi v neenakopravnem položaju. Oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč stvar strank in ne sodišča.

Glede na navedeno v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je slednje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške. Te pravdne stroške je tožeča stranka toženi dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1831/2018
• VSL sklep II Cp 737/2010
• Sodba II Ips 753/2006