VSL sodba I Cp 2489/2010

Jedro

Sprva stvarno nepristojno okrajno sodišče je vročilo tožbo v odgovor toženi stranki, po 01. 01. 2010, ko je postalo stvarno pristojno, pa izvedlo dokazni postopek in izdalo sodbo, zato ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (očitek, da je v zadevi odločilo stvarno nepristojno sodišče).

Zgolj s plačevanjem najemnine ter vzdrževalnih in obratovalnih stroškov za stanovanje ni še ustno sklenjena najemna pogodba za stanovanje v smislu določila 58. člena OZ. Teorijo realizacije je mogoče uporabiti, če se stranki ustno dogovorita (izrazita voljo) o sklenitvi pogodbe s sestavinami iz 91. člena SZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje (odločitev pod I., III. in IV. Izreka sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi deli sodbe razsodilo:

da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje št. 803, v VIII. nadstropju stanovanjske stavbe v L.,v izmeri 62,72 m2, vpisanega v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, vl. št. 2717/58 k.o. D. in ga izročiti tožeči stranki M., praznega vseh oseb in stvari v posest, v roku petnajst dni;

zavrnilo je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe tožene stranke in sicer, da je tožeča stranka dolžna v roku, ki ga določi sodišče, s toženo stranko skleniti pogodbo za najem stanovanja v L.;

da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.023,00 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedene dele sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga – bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Poudarja, da so upoštevaje določbo 132. člena ZPP-D okrajna sodišča stvarno pristojna za sojenje sporov z vrednostjo spora do 2.000.000,00 SIT vse do 01. 01. 2010, znesek 20.000,00 EUR kot razmejitev za stvarno pristojnost med okrajnimi in okrožnimi sodišči se začne uporabljati od 01. 01. 2010 dalje. Tožba na izpraznitev iz izročitev stanovanja v tej pravdi je lastninska tožba in je za ugotovitev stvarno pristojnega sodišča navedena vrednost spora v tožbi odločilna. Vrednost spora je bila označena z 8.350,00 EUR, kar je 2.994.000,00 SIT in ne 2.994.100,00 SIT, kot je pomotoma zapisano v zapisniku, z dne 02. 04. 2010. To pomeni, da je bilo glede na navedeno določbo ZPP-D za reševanje izpraznitvenega spora po tožbi s 15. 05. 2009 stvarno pristojno tukajšnje okrožno sodišče vse do 01. 01. 2010, ne bi pa šlo za kršitev določb ZPP, če bi tukajšnje okrožno sodišče ob vložitvi tožbe kot stvarno in krajevno pristojno sodišče v tem sporu dokončno odločilo tudi po 01. 01. 2010. Do 01. 01. 2010 je tukajšnje okrajno sodišče v tej izpraznitveni zadevi poslovalo brez zakonske podlage (vročitev tožbe toženki, sklep o odstopu zadeve glede uporabnine z dne 07. 08. 2009 je nepotreben, saj je bilo okrožno sodišče pristojno tudi za izpraznitveno tožbo, sprejemanje vlog pravdnih strank). V vsakem primeru je postopek pri naslovnem okrajnem sodišču do 01. 01. 2010 nezakonit in je tako podan pritožbeni razlog iz 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP, v zvezi s 4. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z izrekom izpodbijane sodbe pod II. točko pritožnica izrecno poudarja, da v tem delu ne vlaga pritožbe. Nadalje navaja, da tožena stranka trdi, da gre za konvalidacijo razmerja med strankama iz 58. člena v zvezi z 18. členom OZ. Toženka je z listinami, predloženimi na razpravi 02. 04. 2010 dokazala, da je plačevala obratovalne in vzdrževalne stroške za sporno stanovanje za obdobje od leta 2005 do vključno 31. 03. 2010. Te stroške je toženka plačevala tudi vse od materine smrti 28. 12. 2004 in še prej, ko je z njo živela v ekonomski skupnosti. Meni, da že obdobje plačevanja, ki ga je z listinami na gornji razpravi dokazala, zadostuje za ugotovitev, da je med strankama dejansko nastopilo najemno razmerje za sporno stanovanje. Tožnica je namreč plačilo vseh teh stroškov preko svojega upravnika D. d.o.o. sprejemala, to sprejemanje pa kaže na tožničino ravnanje, da najemno razmerje med strankama obstaja. Če bi tožnica plačilo teh stroškov zavrnila, pa kaj takega ne bi mogli trditi. Zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek na izpraznitev zavrniti, toženkinemu zahtevku za sklenitev najemnega razmerja pa ugoditi. Iz previdnosti se toženka pritožuje zoper sklep o pravdnih stroških, ki jih je sodišče odmerilo na znesek 1.023,00 EUR. Nagrada za postopek bi morala znašati 378,30 EUR, za narok 349,00 EUR, skupaj 727,50 EUR, z DDV pa 873,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Novela ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) je s spremembo določbe 1. odstavka 30. člena določila, da so okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR (glej 2. člen ZPP-D). Uveljavitev te določbe je bila odložena do 01. 01. 2010 (glej določbo 132. člena ZPP-D). V konkretnem primeru, ko je bila tožba vložena že dne 15. 05. 2009 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, torej pred uveljavitvijo navedene procesne določbe, tedaj okrajno sodišče ni bilo še pristojno za obravnavanje tožbenega zahtevka iz tožbe, katerega vrednost je znašala oziroma znaša 8.350,00 EUR, saj je tedaj veljala še prejšnja določba 1. odstavka 30. člena, po katerem je bil mejni znesek za določitev oziroma razmejitev pristojnosti med okrajnimi in okrožnimi sodišči – 2.000.000,00 tolarjev. Tako sicer pritožba pravilno opozarja, da je bila vrednost spornega predmeta tedaj 2.994.000,00 SIT, in je tako presegala vrednost, za katero je bilo še pristojno okrajno sodišče. Vendar pa je s 01. 01. 2010 Okrajno sodišče v Ljubljani upoštevaje zgoraj citirano zakonsko določbo, spremenjeno z ZPP-D, postalo stvarno pristojno za reševanje predmetne tožbe. Pregled spisovnih podatkov pa nadalje pokaže, da je stvarno nepristojno okrajno sodišče zgolj vročilo tožbo toženi stranki v odgovor, po 01. 01. 2010 pa kot stvarno pristojno opravilo vsa druga pomembna procesna dejanja, vključno z izvedbo dokaznega postopka ter izdajo izpodbijane sodbe. Zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila izkazana zgolj v primeru, če bi okrajno sodišče kot stvarno nepristojno tudi odločilo o tožbenem zahtevku. Izpodbijana sodba pa kot že rečeno, izhaja iz obdobja po 01. 01. 2010, ko je prvostopno sodišče postalo tudi stvarno pristojno za odločanje o predmetnem tožbenem zahtevku.

Pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na institut realizacije najemne pogodbe. Ponavlja svoje trditve, da je z listinami predloženimi v prvostopnem postopku dokazala, da je plačevala obratovalne in vzdrževalne stroške za sporno stanovanje in sicer v obdobju od leta 2005 do vključno 31. 03. 2010, te stroške pa je sicer plačevala tudi že pred 28. 12. 2004, ko je umrla njena mati. Materialnopravno zmotno meni, da naj bi se že zgolj na podlagi teh okoliščin vzpostavilo najemno razmerje za sporno stanovanje. Pravno odločilno okoliščino za takšen zaključek najde tudi v dejstvu, da je sicer tožeča stranka sprejemala plačila. Vendar pa z zatrjevanim opisanim dolgoletnim plačevanjem stroškov ni prišlo do konvalidacije najemne pogodbe. Določba sedaj veljavnega 91. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) namreč ne določa najemnine ter obratovalnih in vzdrževalnih stroškov kot edinega elementa oziroma edine sestavine najemne pogodbe za stanovanje (prej enako določba 41. člena prej veljavnega zakona – SZ). Da pa bi bila najemna pogodba sklenjena, bi moralo obstajati soglasje volj pogodbenih strank o vseh bistvenih sestavinah takšne pogodbe. Kot pa ugotavlja sodišče prve stopnje, tožena stranka niti ni dokazala tega, da je najemnino za sporno stanovanje poravnala; celo nasprotno na podlagi njenih navedb je ugotovilo, da zneskov ni plačevala zato, ker ni bila sklenjena najemna pogodba. Smiselno enako je tudi na strani tožeče stranke prvostopno sodišče ugotovilo, da si je ta ves čas prizadevala realizirati selitev toženkine matere iz spornega stanovanja. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje torej ni obstajalo soglasje volj pravdnih strank, da je sklenjena ustna najemna pogodba. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da med pravdnima strankama že temeljnega dogovora o najemu stanovanja ni bilo, nesklenjena pogodba pa ne more biti realizirana. Zato v konkretnem primeru ni uporabljiva teorija o realizaciji pogodbe (določba 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 58. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1)).

Pravilna je tudi izpodbijana stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje je odmerilo odvetniške stroške in sicer – nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 443,30 EUR in nagrado za narok v višini 409,20 EUR. K temu je dodalo še 20% DDV v skupni višini 170,50 EUR ter izračunalo, da znašajo skupni potrebni pravdni stroški tožeče stranke 1.023,00 EUR. Kontrolni izračun pa celo pokaže, da upoštevaje vrednost spornega predmeta iz tožbe – 8.350,00 EUR in na drugi strani vrednost spornega predmeta na podlagi nasprotne tožbe – 2.400,00 EUR, bi bila tožeča stranka celo upravičena do odmere višjih stroškov, kot pa jih je priglasila in sicer za nagrado za postopek v višini 514,80 EUR ter za nagrado za narok v višini 475,20 EUR, brez obračunanega DDV (glej tarifni številki 3100 in 3102 Odvetniške tarife).

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti in potrditi v celoti izpodbijane dele sodbe (353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Glej v ustaljeni sodni praksi tudi sodbo VS RS II Ips 30/2008, z dne 22. 10. 2009.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 856/2007
• Sodba II Ips 384/98
• Sodba II Ips 30/2008