VSL sklep I Cp 4455/2010

Jedro

Tožena stranka namreč v nobenem primeru ni upravičena v svojo korist in v breme tožečih strank brezplačno uporabljati solastnino tožečih strank.

Ker se je solastninska pravica pridobivala avtomatično na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, je treba pravico do uporabnine presojati tudi skozi prizmo 3. odstavka 66. člena SPZ, po kateri vsak solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. To pa pomeni, da je sam aktivno legitimiran tudi za uveljavljanje denarnih zahtevkov, kolikor se ti nanašajo na uporabo stvari, ki je v njegovi solasti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneskov 5.779,41 EUR D. D. in 11.558,83 EUR N. T., vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7.7.2010 dalje v 15 dneh. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožečima strankama povrne znesek 796,90 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, vse pa v 15 dneh.

Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožečima strankama pa v plačilo naloži vse pravdne in pritožbene stroške tožene stranke v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da tožnika nista pravna naslednika Skupnosti stanovalcev v smislu določbe 77. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu, ki je kot najemodajalec sklenil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij, temveč so pravni nasledniki kvečjemu vsi lastniki nepremičnine, vpisane v vl. št. 86 k.o. A., po delitvi parc. z odločbo GURS št. 4513/17-1/96-58N, z dne 19.3.1997 pa parc. št. 2877, 2878, 2879 in tudi 2880 k.o. A.. Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 86 k.o. A. z dne 17.5.2010, so lastniki parc. št. 288 k.o. A. vsi lastniki podvložkov 86/1 do 86/13, torej tudi tožena stranka. Zgolj zaradi poznejše delitve prej enotne parcele z odločbo GURS ni prišlo do spremembe najemodajalca po sklenjeni in veljavni pogodbi. Morebitni zahtevki iz naslova pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij uveljavljajo kvečjemu vsi lastniki kot nasledniki Skupnosti stanovalcev skupaj oziroma posamezno pod pogoji iz 2. odstavka 416. člena OZ, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni niti ne s strani tožeče stranke zatrjevani. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pravilni uporabi materialnega prava, bi moralo sodišče ugotoviti, da tožnika nista aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka zoper toženo stranko po pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij, katero kot podlago za uporabo nepremičnine navaja prvostopenjsko sodišče in zato na tej podlagi zoper toženo stranko ne moreta uveljavljati nobenih zahtevkov. Tožbeni zahtevek bi zato moralo sodišče prve stopnje zavrniti v celoti že zaradi neizkazanosti aktivne legitimacije. V sodbi ni razlogov glede dejstev, da sporna nepremičnina predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe Ž. 2 in je tako s tem tudi solastnina vseh solastnikov stavbe, niti ne glede dejstva, da iz z.k. izpiska za vl. št. 86, k.o. A., z dne 17.5.2010 izhaja, da so lastniki parc. št. 2880 k.o. A. vsi lastniki podvložkov 86/1 do 86/13, med njimi tudi tožena stranka, čeprav je bilo s strani pritožbenega sodišča resno opozorjeno, da mora upoštevati stanje ob zaključku glavne obravnave. Izpodbijane sodbe zaradi izostanka razlogov v zvezi z zgoraj navedenimi za odločitev relevantnimi razlogi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev je nepravilna tudi zato, ker sodišče prve stopnje, ko navaja, da naj bi tožnika na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ III D 913/97, z dne 15.11.2007 postala lastnika sporne nepremičnine in s tem vstopila kot najemodajalca v najemno razmerje skladno z določbo 591. člena ZOR, napačno ne upošteva, kdaj naj bi na takšni podlagi tožnika lastnika postala. Tudi če bi se štelo, da sta postala lastnika na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju, je treba ugotoviti, da se je to zgodilo z izdajo dodatnega sklepa o dedovanju dne 15.11.2007, medtem ko jima je sodišče pravično denarno odmerjeno napačno priznalo od 20.10.2003 dalje, ko sploh še nista bila lastnika sporne nepremičnine niti ni bila sporna nepremičnina vrnjena pokojni upravičenki v denacionalizacijskem postopku. Tožnika tudi po stanju zadnje obravnave nista bila v zemljiško knjigo vpisana kot solastnika nepremičnine parc. št. 2880 v zatrjevanih solastnih deležih, kar narekuje zavrnitev zahtevka v celoti. Pred datumom pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji z dne 29.9.2007 (2. odstavek 78. člena ZDen) oziroma pred izdajo dodatnega sklepa o dedovanju dne 15.11.2007 o vstopu tožnikov kot lastnikov v obstoječe najemno razmerje v nobenem primeru ni mogoče govoriti niti jim ni mogoče iz tega naslova ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava priznati, kakršnihkoli zahtevkov zoper toženo stranko. Tožnikoma tudi ni mogoče priznavati zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve po 210. členu ZOR, saj ne gre za uporabo stvari oziroma posledično odločitev brez pravnega temelja. Upnikom iz naslova veljavnosti sklenjene pogodbe je mogoče priznati kvečjemu izpolnitvene zahtevke, ki jih tožnika v predmetnem sporu nista uveljavljala niti nista za to aktivno legitimirana, ne pa zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve. Razlogi prvostopnega sodišča so glede na navedeno tudi v celoti protislovni, saj po eni strani ugotavlja, da podlago za uporabo spornega vrta predstavlja sklenjena pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, v nadaljevanju pa tožečima strankama priznava zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve brez pravnega temelja. V nobenem primeru pa tožnikoma tudi ni mogoče priznavati zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve za čas pred pravnomočnostjo delne odločbe o denacionalizaciji, z dne 29.9.2007 oziroma dodatnega sklepa o dedovanju, z dne 15.11.2007, saj pri tem nista bila ne lastnika niti ne imetnika spornih nepremičnin. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede ugovora tožene stranke zoper višino uporabnine. Tožena stranka je že v pripombah na izvedensko mnenje izrecno ugovarjala, da so glede višine uporabnine uporabljeni napačni kriteriji, izvedenec pa ni navedel, na podlagi katerih podatkov oziroma dokazov naj bi ugotavljal primerljive najemnine M., v posledici česar tožena stranka izvedenskega mnenja ni mogla preizkusiti, niti se glede tega izjaviti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Čeprav je tožena stranka kršitev pravočasno ugovarjala, je sodišče ni odpravilo, kar bi moralo storiti bodisi s pozivom izvedencu na predložitev listin, po dopolnitvi mnenja, najmanj pa z zaslišanjem izvedenca (kršitev 254. člena ZPP). V posledici pa je napačno ugotovilo dejansko stanje. Uporaba dohodkovne metode je neprimerna, ker zemljišče nima samostojne prometne vrednosti. Tožena stranka je tudi že opozorila, da iz poizvedb, ki jih je opravila tožena stranka pri M. izhaja, da se uporablja cena ene kave za gostinsko mizo na dan, kar pomeni, da bi uporabnina kvečjemu znašala 385,00 EUR mesečno za celotno uporabljeno površino za poletne mesece. Napačen je tudi izračun sodišča v prvostopenjski sodbi; ker je sodišče pravilno upoštevalo, da dostop čez dvorišče uporabljajo vse stranke v hiši in gre torej za skupen dostop, bi moralo kvadraturo vhoda na dvorišče (31,35 m2) v celoti odšteti od celotne kvadrature dela dvorišča za občasno uporabo z opremo (102,22 m2), kar znaša 70,87 m2 in ne 87,62 m2, kot je nepravilno navedeno in upoštevano v prvostopenjski sodbi. Prav tako sodišče napačno ni upoštevalo niti navedlo nobenih razlogov v zvezi s trditvijo tožene stranke, da del zemljišča ob vhodu levo uporabljajo izključno stanovalci Ž. 2 za parkiranje svojih koles, ki so tam namestili držala za parkiranje koles in velike lončnice in ga tožena stranka ne uporablja (kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni pravilno upoštevalo dejstev, da tožena stranka pokriti del dvorišča uporablja samo v letni sezoni, preostali čas pa je prost in dostopen vsem stanovalcem, ki ga tudi uporabljajo. To izhaja nenazadnje tudi iz navedb tožeče stranke, ki je navedla, da je na dvorišču parkirala tudi vozila. Prvostopenjsko sodišče je tudi prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek. Z zadnjo spremembo tožbe z vlogo z dne 31.5.2010 je namreč tožeča stranka izrecno navedla, da zahteva plačilo do dneva 31.5.2010, medtem ko je sodišče v izpodbijani sodbi razsodilo o odmeni do 7.7.2010. Nepravilno je odločeno tudi o ugovoru zastaranja. Tožeča stranka je namreč že na naroku z dne 10.7.2010 na vprašanje sodišča izrecno navedla, da zahtevek zoper toženo stranko vtožuje na podlagi 72. člena ZDen. Neutemeljenost takšnega zahtevka iz razloga, ker tožena stranka ni zavezanec za vračilo spornih nepremičnin, sta že ugotovila tako prvostopenjsko sodišče v sodbi P 1536/2000 z dne 10.7.2009, kakor tudi pozneje v obrazložitvi sklepa pritožbeno sodišče v odločbi opr. št. I Cp 3960/2009 z dne 17.2.2010. Navzlic takšni izrecni navedbi na zapisniku, da zahtevek vtožuje na podlagi 72. člen ZDen je tožeča stranka pozneje v pritožbi kot podlago nedopustno pričela zatrjevati tudi določbe OZ. Nedopustno je, da tožeča stranka, ki bi morala zahtevke uveljavljati zoper pravilno toženo stranko po 72. členu ZDen, pa tega ni storila, poskuša navedeno zaobiti z uveljavljanjem neutemeljenih zahtevkov zoper toženo stranko. Pri tem tudi ne gre zgolj za spremembo pravne podlage oziroma za vprašanje poimenovanja, kot to neutemeljeno zaključuje sodišče, temveč za spremembo identitete zahtevkov in s tem spremembo tožbe (2. odstavek 184. člena ZPP). Kljub nedovoljenosti takšne spremembe tožbe v pritožbenem postopku glede na prejšnje izrecne navedbe glede podlage zahtevka, je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Ne glede na očitno nedovoljenost takšne spremembe pa je v vsakem primeru treba šteti, tudi v kolikor bi bila takšna sprememba dopustna, da je bil takšen spremenjeni zahtevek po ZOR-u vložen šele s pritožbo, saj je pri tem še na naroku dne 10.7.2009 tožeča stranka izrecno zatrjevala, da vtožuje zahtevek na podlagi 72. člena ZDen. Upoštevajoč navedeno bi tako prvostopenjsko sodišče moralo kot datum vložitve zahtevka upoštevati vložitev pritožbe z dne 31.8.2009, ne pa pripravljalne vloge z dne 20.10.2008 in glede na navedeno presojati ugovor zastaranja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče upoštevaje pritožbene navedbe poudarja, da vztraja pri svojih pravnih izhodiščih, ki jih je navedlo v sklepu, z dne 17.2.2010, opr. št. I Cp 3960/2009 in sicer: bistveno v spornem primeru je, ali tožena stranka posega v solastne deleže tožečih strank na predmetni parceli. V skladu z določbo 219. člena ZOR (sedaj 198. člen OZ) namreč v primeru, če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Res je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka sporno nepremičnino uporablja na podlagi pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, pri čemer pa iz te pogodbe izhaja, da stranke pogodbe določajo višino najemnine letno. Iz podatkov spisa pa ne izhaja, da naj bi pogodbene stranke določile najemnino za sporno obdobje. To pa nadalje pomeni, da je treba višino najemnine oziroma pravilneje – uporabnine določiti v tem postopku na podlagi omenjenih pravil. Tožena stranka namreč v nobenem primeru ni upravičena v svojo korist in v breme tožečih strank brezplačno uporabljati solastnino tožečih strank tudi upoštevaje navedeno zakonsko določilo.

Pritožnica tudi nima prav, da naj bi bilo pomembno, da tožnika nista pravna naslednika skupnosti stanovalcev (v smislu določbe 77. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu), ki je kot najemodajalec sklenil navedeno pogodbo, temveč da so pravni nasledniki kvečjemu vsi lastniki nepremičnine. Tožeči stranki sta pridobili lastninsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji torej brez vpisa v zemljiško knjigo (glej 2. odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDEN, po katerem pokojnikova zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji), njuna pravna prednica – denacionalizacijska upravičenka pa je prav tako pridobila lastninsko pravico že na podlagi omenjene pravnomočne odločbe državnega organa (glej določbo 42. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). V konkretnem primeru torej za pridobitev lastninske pravice v korist tožečih strank oziroma njune pravne prednice ni bil potreben vpis v zemljiško knjigo. To pa pomeni, da se je solastninska pravica pridobivala avtomatično na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Zato je treba pravico do uporabnine presojati tudi skozi prizmo 3. odstavka 66. člena SPZ, po kateri vsak solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. To pa pomeni, da je sam aktivno legitimiran tudi za uveljavljanje denarnih zahtevkov, kolikor se ti nanašajo na uporabo stvari, ki je v njegovi solasti. Tožeči stranki sta tako vsekakor aktivno legitimirani za uveljavitev predmetnih zahtevkov v okviru svojih lastninskih deležev.

Pritožnica tudi nima prav, ko meni, da gre v konkretnem primeru za spremembo tožbe. Zgolj z navajanjem različnih pravnih podlag za uveljavljane zahtevke, se namreč tožba ni spremenila. V skladu z določbo 3. odstavka 184. člena ZPP namreč tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni zgolj pravno podlago tožbenega zahtevka. Tožeči stranki ves čas zahtevata s tožbo uporabnino iz razloga, ker tožena stranka neupravičeno brezplačno uporablja predmetno parcelo. To pa pomeni, da ne spreminjata trditvene podlage tožbe. Ker torej sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, tožbene trditve pa se niso spremenile, so navedbe pritožnikov, da gre za spremembo tožbe, neutemeljene. Zato so posledično neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo ugovora zastaranja tožbenih zahtevkov oziroma, da ga je presojalo v škodo tožene stranke.

Pač pa ima pritožnica prav, ko očita naprej navedene procesne kršitve. Sodišče prve stopnje se najprej ni opredelilo do spornih trditev, ki so lahko pravno relevantne. Tožena stranka je zatrjevala, da ne more uporabljati tistega dela predmetne parcele, kjer naj bi se nahajala kolesa stanovalcev hiše in cvetlični lonci. Ta okoliščina bi bila lahko pomembna v zvezi s presojo višine tožbenega zahtevka. Prav tako se izpodbijana sodba ne dotika spornega vprašanja, ali je tudi tožena stranka lahko morebiti pridobila solastninski delež na predmetni parceli. Ta okoliščina bi bila lahko pomembna v delu, kolikor tožena stranka zatrjuje, da ima enako kot drugi solastniki pravico uporabljati tudi vstopni del na predmetno parcelo in da torej v tem delu tožeči stranki ne moreta zahtevati uporabnine, nadalje pa bi vplivala na sorazmerno zmanjšanje višine uporabnine in sicer v obsegu morebitnega solastnega deleža tožene stranke na spornem zemljišču v preostalem delu. Ker o teh pravno relevantnih okoliščinah izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov in se je zato ne da preizkusiti, je storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica pa nadalje utemeljeno opozarja tudi na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo pripomb na izvedeniško mnenje, ki jih je tožena stranka podala v vlogi, z dne 14.5.2009. Tožena stranka je v tej vlogi navedla več pripomb in sicer da izvedenec ni navedel, na podlagi katerih podatkov oziroma dokazov naj bi ugotavljal primerljive najemnine M., da je neprimerna uporaba dohodkovne metode, ker zemljišče nima samostojne prometne vrednosti, da iz poizvedb, ki jih je opravila tožena stranka pri M. izhaja, da se uporablja cena ene kave za gostinsko mizo na dan, kar pomeni, da bi uporabnina kvečjemu znašala 385,00 EUR mesečno za celotno uporabljeno površino za poletne mesece, da je napačen izračun površine, ki jo uporablja tožena stranka. Ker gre za okoliščine, ki bi lahko bile pravno relevantne, bi moralo sodišče obravnavati te pripombe in sicer tako, da bi pozvalo izvedenca na dopolnitev mnenja oziroma ga zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Ker do sedaj tega ni storilo, je toženi stranki neupravičeno odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Utemeljeno je tudi opozorilo pritožnice, da je tožeča stranka izrecno navedla, da zahteva plačilo do dneva 31.5.2010 (glej pripravljalni spis tožeče stranke z dne 31.5.2010, stran 3), sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo razsodilo o uporabnini do 7.7.2010 in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

Pritožnica ima končno tudi prav, da pravica do uporabnine tožečima strankama ne pripada tudi za obdobje, ko tako onadva kot tudi ne njuna pravna prednica še niso pridobili nobenih pravic na predmetnem zemljišču. V tem delu je zato prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (že citirani določbi ZOR oziroma OZ), posledično pa ni bilo ugotavljano, s katerim časovnim trenutkom je pravna prednica tožečih strank pridobila solastninsko pravico na predmetni nepremičnini, kar pomeni, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in sicer v delu, ko sodišče prve stopnje nerazumljivo oziroma napačno izračunava višino uporabnine (glej 2. odstavek na strani 14. izpodbijane sodbe). Zmnožek in seštevek zneskov (torej računska operacija, ki jo napravi sodišče prve stopnje), namreč ne izkazuje zneskov 5.779,41 EUR oziroma 11.558,83 EUR. V tem delu so razlogi torej nejasni in se sodba zato ne da preizkusiti.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, izpodbijani del sodbe razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo, da dopolni postopek na pritožbeni obravnavi predvsem zato, ker je ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, teh kršitev pa ne bi moglo samo odpraviti, ne da bi poseglo v pravico pravdnih strank do dvostopenjskega sojenja oziroma v pravico do pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi še zgoraj nanizane okoliščine oziroma v tej smeri izvesti oziroma dopolniti dokazni postopek, predvsem pa bo moralo tudi dodatno zaslišati izvedenca oziroma mu vsaj naročiti, naj najprej pisno odgovori na pripombe tožene stranke na njegovo mnenje. Na podlagi predložene listinske dokumentacije (predvsem zemljiškoknjižnih izpiskov) pa bo moralo ugotavljati ali ima tudi tožena stranka stvarnopravni delež na predmetni parceli.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2008/99
• VSL sodba II Cp 494/94
• VSL sodba II Cp 4487/2009