VSL sklep I Cp 4758/2010

Jedro

Vrednost predmeta postopka, ki je odločilna za odmero nagrade zagovorniku v postopku po ZDZdr, se določi po ZOdvT in ne po ZST-1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka 3) spremeni tako, da se v 1. točki izreka poleg že priznanih stroškov v znesku 153,00 EUR, priznajo še dodatni stroški v višini 195,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je v nepravdni zadevi zaradi sprejema A. F. na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, s sklepom pridržani osebi postavilo za zagovornico odvetnico T. K. Za njeno delo ji je z izpodbijanim sklepom priznalo 153,00 EUR stroškov, v presežku do zahtevanih 348,00 EUR z upoštevanjem 20 % DDV, pa je predlog odvetnice zavrnilo.

(2.) Zoper odločitev pod točko 3 sklepa vlaga pritožbo odvetnica in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ji poleg že priznanih stroškov zastopanja prizna še dodaten znesek v višini 348,00 EUR. V bistvenem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta upoštevati znesek 4.000,00 EUR. V primeru, da se vrednosti spora po določilih Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne da določiti, je potrebno uporabiti 22. čl. Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in ne 30. čl. ZST-1. Če bi zakonodajalec želel, da se v vsakem primeru, ko se vrednosti spora ne da določiti, uporabi ZST-1, potem bi bila določba 22. čl. ZOdvT popolnoma nesmiselna in nepotrebna. Opozarja tudi na to, da sodna taksa za postopek po Zakonu o duševnem zdravju ni predpisana, saj se stroški v zvezi s tem postopkom krijejo iz sredstev sodišča. Enako stališče je bilo že zavzeto s strani Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah II Cp 2679/2010, II Cp 2535/2010, I Cp 2695/2010, II Cp 4540/2010 in Višjega sodišča v Celju, v zadevi Cp 838/2009.

(3.) Pritožba je delno utemeljena.

(4.) Na podlagi 68. čl. Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) se stroški prisilne hospitalizacije, kar vključuje tudi stroške po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika, krijejo iz sredstev sodišča. To pomeni, da plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano in iz navedenega razloga tudi vrednosti predmeta, ki je podlaga za odmero nagrade postavljenemu zagovorniku, ni mogoče določiti po pravilih ZST-1. Kot pravilno opozarja pritožnica, je to vrednost potrebno določiti po določilih ZOdvT, konkretno na podlagi 2. odst. 22. čl. tega zakona, saj glede na naravo postopka vrednosti predmeta ni mogoče določiti po 21. čl. tega zakona, niti po prostem preudarku, ki ga predvideva 1. odst. 22. člena ZOdvT. Drugi odstavek 22. člena določa, da znaša vrednost predmeta v takem primeru 4.000,00 EUR s tem, da se le ta lahko ustrezno zniža ali zviša. Ker v konkretnem primeru razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti v konkretnem primeru ni, je za izračun višine nagrade odločilna vrednost v višini 4.000,00 EUR.

(5.) Je pa pri odmeri višine nagrade za postopek in nagrade za narok potrebno upoštevati tudi 36. čl. ZOdvT, ki določa nagrade (glede na vrednost predmeta), ki se izplačajo iz državnega proračuna. Tudi v takšnem primeru se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta s tem, da so te nagrade pri vrednosti nad 3.000,00 EUR po višini drugačne od tistih po 12. členu. V konkretnem primeru tako znaša pri vrednosti predmeta 4.000,00 EUR nagrada s količnikom 1,0 135,00 EUR. Pritožnici glede na takšno osnovno nagrado pripada nagrada za postopek v višini 108 EUR (po tar. št. 3101, točka 2 ,količnik 0,8). Pripada ji tudi nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2), kar znaša 162,00 EUR ter pavšal po tar. št. 6101 v višini 20,00 EUR, skupaj torej 290,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še 20 % DDV, to je znesek 58,00 EUR, kar znaša skupaj 348,00 EUR.

(6.) Ker je glede na obrazloženo sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sklep v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se je ob upoštevanju osnove 4.000,00 EUR in zgoraj navedenih tarifnih številk ZOdvT pritožnici priznal še del stroškov v višini kot izhaja iz izreka sklepa (365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

(7.) O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj to ni bilo potrebno. Pritožnica je priglasila le strošek takse, ki pa je v tem postopku ni potrebno plačati in, kot izhaja iz podatkov spisa, tudi ni bila terjana.

Datum zadnje spremembe:

12.04.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4797/2010
• VSL sklep I Cp 4789/2010
• VSL sklep II Cp 4541/2010