VSL sklep I Cpg 1436/2010

Jedro

Pravila o seznanjanju udeležencev postopka (delničarjev) z vsem zbranim procesnim gradivom v postopku za določitev primerne denarne odpravnine je treba uskladiti z vsebino korporacijske pravice delničarja do obveščenosti. Nedvomno mora biti udeležencem vročeno končno mnenje poravnalnega odbora. Ostali listinski dokazi, ki so služili poravnalnemu odboru kot podlaga za sprejem mnenja, pa se drugim udeležencem v postopku ne vročajo. Ni pa ovire, da se udeležencu na izrecen predlog ne bi omogočil vpogled v konkretno določeno listino, pri čemer bi bilo smotrno, da o tem zavzame stališče tudi poravnalni odbor izvedencev.

Načelo uspeha tako v določeni meri velja le za stroške pravnih pooblaščencev predlagatelja, sicer pa je osnovni princip, da stroške sodnega preizkusa odpravnine ne glede na končni izid postopka trpi družba, predlagatelj pa le izjemoma in ob kumulativno določenih pogojih, od katerih pa že prvi (predlog družbe) v danem primeru ni bil izpolnjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je odpravnina v višini 6,26 EUR, ki jo je nasprotni udeleženec ob izglasovanju sklepa, da se nanj kot glavnega delničarja prenese 5.740.046 delnic preostalih manjšinskih delničarjev in je bila plačana predlagatelju, primerna. Predlagateljev predlog je zato zavrnilo in mu še naložilo, da je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 17.400,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ker da mu ni bilo vročeno mnenje poravnalnega odbora izvedencev, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu, in da mu prav tako ni bil omogočen vpogled v listinsko dokumentacijo nasprotnega udeleženca, na podlagi katere bi lahko sam preveril ustreznost določene odpravnine.

Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje mnenje poravnalnega odbora izvedencev vročilo predlagatelju po pooblaščencu odvetniku A. R. Dne 23. 02. 2010 (glej vročilnico, pripeto k list. št. 58). Vendar pa je pooblaščenec odvetnik A. R. z dopisom z dne 22. 01. 2010 (list. št. 73) obvestil sodišče, da je pooblastilno razmerje med njim in predlagateljem prenehalo in izrecno predlagal, da naj se v nadaljevanju vsa pisanja vročajo direktno tožeči stranki (predlagatelju).

V skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetem na občni seji dne 09. 12. 1999 (objavljenem v Pravnih mnenjih št. II/1999), učinkuje odpoved pravdnega pooblastila za sodišče od trenutka, ko je o tem obveščeno, in je sodišče dolžno od tedaj dalje opravljati procesna dejanja neposredno nasproti stranki. Obveznost pooblaščenca iz 4. odstavka 99. člena ZPP pa velja le v notranjem razmerju med pooblaščencem in pooblastiteljem.

Ker se na podlagi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), bi moralo sodišče prve stopnje po prejemu obvestila o odpovedi pooblastila dne 25. 01. 2010, vsa pisanja vročati neposredno predlagatelju. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v katerem naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno kršitev in v zadevi ponovno odloči.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da predlagatelju ni bil omogočen vpogled v listinsko dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko sam preveril ustreznost odpravnine. Pritožbeno sodišče domneva, da ima pri tem v mislih dokumentacijo, ki jo je v dokaz predlagal sam (revizorjevo poročilo družbe B. d.o.o. z dne 04. 07. 2007, cenitev družbe, ki jo je opravila izvedenka A. Č., poročilo skupščini z dne 26. 09. 2007).

Četudi se pravica stranke do izjavljanja v postopku, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, načeloma uresničuje tako, da ji sodišče predhodno s pravilnim vročanjem omogoči vpogled v celotno procesno gradivo, ki je podlaga za odločitev, pa pritožbeno sodišče meni, da se navedena pravica v postopku preizkušanja primerne denarne odpravnine iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, uresničuje na drugačen način. Predvsem je treba upoštevati, da gre v tem postopku za odločanje o vprašanjih, ki zahtevajo specializirano strokovno znanje, s katerim običajno ne razpolaga niti sodišče niti stranke niti druge osebe, na katere se odločitev nanaša (manjšinski delničarji). Zato je zakon v postopek sodnega nadzora nad primernostjo višine odpravnine (oz. menjalnega razmerja v skladu s 607. čl. ZGD-1) pritegnil subjekte, preko katerih udeleženci lahko tvorno sodelujejo v postopku. Določil je skupnega zastopnika delničarjev (608. čl. ZGD-1) in poravnalni odbor izvedencev (609. čl. ZGD-1), oba pa imata v tem postopku širša pooblastila od primerljivih pooblastil zastopnikov oz. izvedencev v rednih (pravdnih in nepravdnih) postopkih. Poravnalni odbor izvedencev ima tako deloma celo sodno funkcijo, saj sam pridobiva in izvaja dokaze, odloča o vseh pravnopomembnih dejstvih, ki jih je treba ugotoviti in o načinu, na katerega se bodo ugotavljala, lahko razpiše in izvede narok, sam pa tudi vsebinsko pretresa vprašanja, ki so pomembna za sprejem strokovne odločitve o primernosti denarne odpravnine. Način pridobivanja in obravnavanja „procesnega gradiva“ je torej bistveno manj formaliziran kot v rednem postopku, razpravljanje o njem pa v glavnem omejeno na člane poravnalnega odbora.

Upoštevati je nadalje, da vsebina tega gradiva nedvomno razkriva ekonomsko finančni položaj nasprotnega udeleženca v večji meri, kot je gospodarskemu subjektu v običajnih okoliščinah ljubo in kot sam šteje za primerno. Četudi so trditve nasprotnega udeleženca o škodi, ki naj bi mu nastajala z razkrivanjem podatkov o vrednotenju naložb, presplošne in pavšalne, pa je treba priznati, da v zadevnem postopku lahko pride do razkrivanja zanj občutljivih podatkov, in da je zato njegov položaj na splošno bolj ranljiv, ker vsako razkritje že objektivno odpira možnosti tudi za morebitne zlorabe ali nastanek škode. Zato je treba navedenim okoliščinam prilagoditi tudi pravila o seznanjanju udeležencev postopka (delničarjev) z vsem zbranim procesnim gradivom tako, da se jih uskladi z vsebino korporacijske pravice delničarja do obveščenosti.

Predlagatelj kot delničar je bil oz. bi moral biti seznanjen z gradivom, ki ga je nasprotni udeleženec pripravil za odločanje na skupščini, zato je obremenjevanje tega postopka z vročanjem listin iz tretjega odst. 386. čl. ZGD-1 nepotrebno (razen, če predlagatelju na skupščini ni bil omogočen vpogled vanje, česar pa ni zatrjeval). Nedvomno mora biti udeležencem vročeno končno mnenje poravnalnega odbora. Ostali listinski dokazi, ki so služili poravnalnemu odboru kot podlaga za sprejem mnenja, pa se z ozirom na povedano drugim udeležencem v postopku ne vročajo. Ni pa ovire, da se udeležencu na izrecen predlog ne bi omogočil vpogled v konkretno določeno listino, pri čemer bi bilo smotrno, da o tem zavzame stališče tudi poravnalni odbor izvedencev.

Pritožba pa še utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava pri odločitvi o stroških, pri kateri bi bilo treba upoštevati določilo 614. člena ZGD-1, ki je specialno tako v razmerju z določili ZPP kot ZNP. Obrazložitev odločitve o stroških prvostopnega sodišča je ne nazadnje tudi sama s seboj v nasprotju, saj določbi 35. čl. ZNP in 154. čl. ZPP, na katerega se sklicuje, urejata dva različna in med seboj nezdružljiva principa odločanja o stroških.

Pravica do določitve primerne denarne odpravnine je posebna manjšinska pravica delničarja; zakon, ki jo je določil, je bil tudi dolžan poskrbeti za njeno dejansko dostopnost. Ker je postopek, v katerem se uveljavlja, razmeroma drag, v njem pa (običajno) nastopata po moči in materialnem položaju neenakovredna nasprotnika, bi implementacija te pravice v praksi ob upoštevanju rednih pravil o povrnitvi procesnih stroškov hitro zvodenela le v pravico na papirju. Načelo uspeha tako v določeni meri velja le za stroške pravnih pooblaščencev predlagatelja (3. in 4. odstavek 614. čl. ZGD-1), sicer pa je osnovni princip, da stroške sodnega preizkusa odpravnine ne glede na končni izid postopka trpi družba, predlagatelj pa le izjemoma in ob kumulativno določenih pogojih (1. odstavek 614. čl ZGD-1), od katerih pa že prvi (predlog družbe) v danem primeru ni bil izpolnjen.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2011

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 67/2013
• UPRS Sodba II U 421/2017-10
• Sodba II Ips 2/2006