VSL sklep I Cpg 1137/2010

Jedro

S tožnikovo trditvijo, da je sam nosilec upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico, je izkazana njegova procesna legitimacija. Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja namreč zadošča že zatrjevanje stvarne legitimacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, izdanim hkrati z zamudno sodbo, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.“

Proti sklepu vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da bo tožbenemu zahtevku v tem delu ugodeno, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v vsakem primeru pa naložitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v plačilo toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

Iz tožbenih trditev izhaja, da tožena stranka ni izpolnjevala svoje dolžnosti po določilu 4. odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in tožeče stranke ni obveščala o obsegu uporabe komercialnih fonogramov (prim. list. št. 1, tč. II tožbe). Na tej podlagi tožeča stranka zahteva, naj sodišče do sklenitve ustrezne pogodbe naloži toženi stranki dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (1. tč. tožbenega zahtevka). S tožnikovo trditvijo, da je sam nosilec upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico, je izkazana njegova procesna legitimacija. Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja namreč zadošča že zatrjevanje stvarne legitimacije (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 9/2003). Upoštevaje razloženo, ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo v tem delu zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, češ da tožeča stranka skuša s tožbo doseči nekaj, kar je že urejeno (4. odst. 159. čl. ZASP) in sankcionirano (2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP) v samem zakonu, se vsebinsko nanašajo na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in s pravnim interesom nimajo nobene zveze; obstoj pravnega interesa se namreč pri dajatveni tožbi, o kakršni se odloča tudi v obravnavanem primeru, domneva, saj ga izkazuje že vsebina zahtevanega pravnega varstva.

Iz zgornje obrazložitve sledi, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, s tem ko tožbe v 1. točki tožbenega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dopustilo. Ker je s tem zmotno uporabilo določilo 1. odstavka 274. člena ZPP in je tožbo zavrglo, namesto da bi jo vsebinsko obravnavalo, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnih določb procesnega prava izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Ko bo sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka v tem delu, naj najprej preizkusi tožbene navedbe z vidika sklepčnosti zahtevka; s tem v zvezi se bo treba postaviti na stališče, ali je tožeča stranka na podlagi določila 4. odst. 159. čl. ZASP v postopku pred sodiščem upravičena zahtevati izpolnitev z zakonom naložene dolžnosti uporabnikom varovanih del; pri presoji tega vprašanja bi kazalo upoštevati določila 4. odst. 159. člena ZASP, 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP in 311. člena ZPP. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da se zakonsko besedilo v 2. tč. 1. odst. 185. čl. ZASP izrecno sklicuje na določilo 4. odst. 159. čl. ZASP, zato ni pravilno stališče pritožbe, češ da se določilo 185. člena ne bi moglo uporabiti v konkretnem primeru, ko gre obveznost mesečnega poročanja (ne pa pošiljanja sporedov).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP (2. točka tega sklepa).

Datum zadnje spremembe:

10.03.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 684/2011
• VSL sodba in sklep I Cp 158/2012
• VSL sodba in sklep I Cpg 99/2002