VSL sklep I Cpg 1241/2010

Jedro

Izvajanje dokazov z izvedenci v postopkih za izdajo začasne odredbe naj bo omejeno zgolj na tiste izjemne primere, ko se sodišče zaradi pomanjkanja ustreznih znanj ne bo moglo opredeliti niti do vprašanja, ali je predlagatelj začasne odredbe glede na podano trditveno podlago in ponujene druge dokaze in ob upoštevanju trditvene podlage in ponujene dokaze s strani dolžnika, s stopnjo verjetnosti uspel izkazati obstoj pravice predlagatelja in kršenje te pravice s strani dolžnika. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da o verjetnem obstoju relevantnih dejstev lahko sklepa že na podlagi drugih manj prepričljivih dokaznih sredstev.

Produktna zaščita snovi ne seže tako daleč, da bi pokrivala tudi druge snovi, ki s sprožanjem naravnih reakcij povzročijo nastajanje zaščitene snovi, četudi se druga snov proizvaja in daje na trg z namenom povzročanja naravne reakcije, preko katere v človeškem telesu nastaja zaščitena snov kot metabolit prve substance.

Razlaga obsega varstva evropskega patenta po eni strani ni omejena zgolj z dobesednim pomenom besedila patentnih zahtevkov, po drugi strani pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati le kot smernice, ki bi jih bilo mogoče razširiti na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve opisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Razlaga se mora torej gibati znotraj teh dveh skrajnosti, ki zagotavlja po eni strani primerno varstvo za imetnika patenta in razumno stopnjo pravne zanesljivosti za tretje osebe.

Do kod lahko seže odstopanje od besedne razlage patentnega zahtevka je mogoče odgovoriti le z upoštevanjem dodatnega elementa za razlago patentnih zahtevkov, to je opisa in skice, ki jih je imetnik patenta predložil ob uveljavljanju patentne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog upnikov za izdajo začasne odredbe, s katerim naj bi se dolžniku prepovedala izdelava, prodaja, ponujanje v prodajo, trženje in uvoz zdravila E. ter naložilo umik iz prometa tega zdravila v vseh lekarnah v Republiki Sloveniji.

Zoper sklep sta v pritožbenem roku pritožbo vložila upnika zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne in nepopolne uporabe določbe 123. čl. in 2. odst. 18. čl. Zakona o industrijski lastnini ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Dolžnik je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Upnika sta predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala na predpostavkah iz 123. čl. Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS št. 45/2001 – 20/2006 – v nadaljevanju ZIL-1), ki ureja pogoje, pod katerimi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov imetnikov pravic po tem zakonu. Upnika sta zatrjevala kršitev dveh patentov evropskega patentnega urada, veljavnih v Republiki Sloveniji, in sicer patenta št. EP 1 347 987 z dne 13. 10. 2004 in patenta EP 1 353 696 z dne 20. 12. 2006. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe utemeljilo na neizkazani verjetnosti kršitve patentov upnikov s strani dolžnika.

Sodišče v postopku odločanja o utemeljenosti predlagane začasne odredbe odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Takšen dokazni standard je podan takrat, kadar je podan večji sklop argumentov za sklepanje o relevantnem dejstvu od tistih, ki kažejo nasprotno. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da bi določila 123. čl. ZIL-1, ki urejajo pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov iz ZIL-1, glede izkazovanja verjetnosti kršenja pravic v postopkih varstva intelektualne lastnine, terjala bolj benevolenten pristop sodišč napram imetnikom pravic intelektualne lastnine. V kolikor je tovrstne navedbe razumeti kot zatrjevanje nižjega dokaznega standarda od stopnje verjetnosti za izkazovanje kršitve pravic intelektualne lastnine, za takšno izhodišče ni najti podlage v določbi 1. odst. 123. čl. ZIL-1.

Glede v pritožbi izrecno izpostavljenega izhodišča, da bi se sodišče moralo glede strokovnih vprašanj, na katera ne more samo odgovoriti, tudi v postopku odločanja o začasni odredbi na predlog posameznih strank posluževati ustreznih sodnih izvedencev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nižji dokazni standard kot podlaga za odločanje v postopku izdaje začasne odredbe sicer izrecno ne izključuje nobenega od možnih dokaznih sredstev, ki so sicer dopustni v okviru pravdnega postopka. Vendar narava samega odločanja v postopku o predlagani začasni odredbi zahteva ustrezno hitro odločitev prvostopenjskega sodišča. Zato izvajanje dokazov z izvedenci, ki praviloma terja daljše časovno obdobje za pridobitev relevantnega mnenja, ne zasleduje omenjenega cilja. Zato naj bo izvajanje takih dokazov v postopkih za izdajo začasne odredbe omejeno zgolj na tiste izjemne primere, ko se sodišče zaradi pomanjkanja ustreznih znanj ne bo moglo opredeliti niti do vprašanja, ali je predlagatelj začasne odredbe glede na podano trditveno podlago in ponujene druge dokaze in ob upoštevanju trditvene podlage in ponujene dokaze s strani dolžnika, s stopnjo verjetnosti uspel izkazati obstoj pravice predlagatelja in kršenje te pravice s strani dolžnika. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da o verjetnem obstoju relevantnih dejstev lahko sklepa že na podlagi drugih manj prepričljivih dokaznih sredstev. Tudi ko gre za vprašanje, za katero je potrebno strokovno znanje, bo sodišče lahko sklepalo s stopnjo verjetnosti na obstoj relevantnih dejstev že na podlagi strokovnih mnenj in analiz, ki sta jih v toku postopka ponudili obe stranki. Tovrstna mnenja so sicer v pravdnem postopku upoštevna le v smislu trditvene podlage pravdne stranke, kar pa ne pomeni, da v postopku izdaje začasne odredbe ne bi mogla biti poleg drugih razpoložljivih dokazov podlaga za presojo prepričljivosti trditvenih navedb strank v tem postopku. Napačno je zato stališče upnikov v pritožbi, da bi sodišče o verjetnem obstoju dejstev z relevantnega področja tehnike lahko sklepalo le na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ustrezne stroke. Takšen dokaz bo nujno potrebno izvesti le takrat, ko bo sodišče moralo o teh relevantnih dejstvih sklepati na podlagi višjega dokaznega standarda, to je s stopnjo prepričanja, k čemur pa je zavezano le v meritornem pravdnem postopku.

Glede verjetnosti kršitve patenta EP 1 347 987:

Upnika sta kršitev patenta utemeljevala s tem, da naj bi kršitveno ravnanje dolžnika predstavljalo nastopanje na trgu z zdravilom z imenom E., katerega aktivna substanca je snov ezetimib, ki naj bi ob vnosu v človeško telo v naravnem postopku metabolizma povzročilo tvorjenje snovi, ki je predmet zaščite patenta tožeče stranke. Ta snov je navedena v patentnem zahtevku št. 10 navedenega patenta (stran 9 prevoda zahtevkov Evropskega patenta v prilogi A4). Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča, da zatrjevano nastopanje dolžnika na trgu z zdravilom E. glede na podano trditveno podlago upnikov ne pomeni kršitve patenta EP 1 347 – 987. Določilo 18. čl. ZIL-1 ne daje podlage upnikoma, da bi na podlagi produktne zaščite snovi, opredeljene v 10. patentnem zahtevku, dolžniku lahko preprečila uporabo snovi v spornem zdravilu dolžnika, za katero že sama upnika navajata, da se razlikuje od snovi, navedene v 10. patentnem zahtevku. Povezava med aktivno substanco zdravila tožene stranke in zaščiteno spojino upnikov naj bi bila le v tem, da prva snov sproža v metabolizmu človeškega telesa nastajanje druge snovi, ki je predmet patentne zaščite s strani upnikov. Res je, kar zatrjujeta dolžnika v pritožbi, da sam metabolizem človeškega telesa kot naravno pogojen postopek za opredelitev produktne zaščite ni relevanten. Zato je pravno zmotno sklepanje upnikov, da naj bi kršitev zaščitenega produkta predstavljalo že nastopanje na trgu s snovjo ezitimib. Produktna zaščita snovi ne seže tako daleč, da bi pokrivala tudi druge snovi, ki s sprožanjem naravnih reakcij povzročijo nastajanje zaščitene snovi, četudi se druga snov proizvaja in daje na trg z namenom povzročanja naravne reakcije, preko katere v človeškem telesu nastaja zaščitena snov kot metabolit prve substance.

Ob takšnem izhodišču se izkažejo kot pravno nerelevantni pritožbeni očitki, s katerimi pritožnika izpodbijata ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede količine „spojine III“, ki naj bi nastajala v človeškem telesu v posledici zaužitja spornega zdravila dolžnika.

Glede kršitve patenta EP 1 353 696:

S tem patentom je prvi upnik uspel zaščititi kombinacijsko strukturo, navedeno v 1. tč. patentnega zahtevka, razvidnega iz prevoda zahtevkov evropskega patenta SI/EP 1 353 696 (priloga A6). Upnika sta kršitev navedenega patenta utemeljevala s trditvijo, da dolžnikovo zdravila E. vsebuje istovrstne sestavine z enakimi procenti, kot jih je zaščitil prvi upnik s citiranim patentom. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o neizkazani kršitvi patenta utemeljilo s tem, da je sledilo trditvam dolžnika o razlikah med zavarovano strukturo zdravila upnikov in strukturo zdravila, ki ga izdeluje dolžnik.

Upnika v pritožbi kot glavni očitek prvostopenjskemu sodišču poudarjata, da je pri interpretaciji obsega patentnega varstva patenta upnikov uporabilo zgolj dobesedno razlago patentnih zahtevkov, s čimer ni uporabilo tudi 1. čl. zavezujočega Protokola o razlagi 69. čl. Evropske patentne konvencije. Na ta način upnika prvostopenjskemu sodišču očitata nepravilno uporabo materialnega prava pri ugotavljanju kršitve patenta upnikov.

Vprašanje ugotavljanja obsega patentnega varstva je pravne narave. Kriteriji so določeni v 2. odst. 18. čl. ZIL-1. Res je, da 1. čl. Protokola o razlagi 69. čl. konvencije izključuje zgolj dobesedno razlago besedila iz patentnih zahtevkov za ugotavljanje obsega patentnega varstva, vendar hkrati daje omejitve tovrstne razlage v obe smeri. Razlaga obsega varstva evropskega patenta po eni strani ni omejena zgolj z dobesednim pomenom besedila patentnih zahtevkov, po drugi strani pa patentnih zahtevkov ni mogoče razlagati le kot smernice, ki bi jih bilo mogoče razširiti na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve opisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Razlaga se mora torej gibati znotraj teh dveh skrajnosti, ki zagotavlja po eni strani primerno varstvo za imetnika patenta in razumno stopnjo pravne zanesljivosti za tretje osebe.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da naj bi prvostopenjsko sodišče po eni strani strogo dobesedno razlagalo patentne zahtevke, po drugi strani pa se ukvarjalo s primerjanjem razlik med strukturo formulacije snovi v zdravilu dolžnika v primerjavi z zaščiteno kombinacijo upnikov. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da patent EP 1 353 696 ščiti točno določeno kvantitativno in kvalitativno sestavo gotovega zdravila, je mogoče razumeti le v smislu, da takšen način opredelitve patentnega zahtevka zožuje možnost razlage obsega varstva izven besednega pomena patentnega zahtevka. Dolžnik je v svojih trditvenih navedbah izpostavljal pomen v razlikah med obema formulacijama, upnika pa sta se s tem v zvezi sklicevala na nebistvenost razlik v teh formulacijah. Do kod lahko seže odstopanje od besedne razlage patentnega zahtevka pa je mogoče odgovoriti le z upoštevanjem dodatnega elementa za razlago patentnih zahtevkov, to je opisa in skice, ki jih je imetnik patenta predložil ob uveljavljanju patentne zaščite. Zgolj ob upoštevanju le-teh bi bilo mogoče obseg patentne zaščite razlagati izven besedne razlage patentnega zahtevka. Če je upnik s patentnim zahtevkom zaščitil sestavo formulacije kombinacije različnih snovi s točno kemijsko individualiziranimi sestavinami in določeno procentualno sestavo teh sestavin, bi moral opis patenta dati odgovor v smeri, ali je sploh dopustno kakršnokoli odstopanje od tako določene strukture formulacije, ki je predmet zaščite. S strani upnikov ponujana razlaga v smeri neupoštevnosti razlik zaradi minimalnih odstopanj v procentualni sestavi oziroma zaradi zamenljivosti posameznih sestavin, ki temeljijo na neinventivni ravni, pomeni razlago patentnih zahtevkov ravno v smeri, ki jo izrecno izključuje z njene strani citirani protokol o razlagi 69. čl. konvencije, to je, da bi besedni pomen zahtevka služil le kot smernica, ki je prepuščena interpretaciji strokovnjaka o namenu zavarovanja imetnika patenta. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da upnika nista uspela zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izumiteljskega koncepta patenta. To ugotovitev je lahko razumeti le v smeri, da upnici nista uspeli ustrezno utemeljiti in izkazati širšega obsega patentnega varstva, kot izhaja iz besedne razlage patentnih zahtevkov. Odgovor na vprašanje, ali odstopanje dolžnika pri uporabljeni kombinaciji sestavin spornega zdravila dolžnika ne odstopa bistveno od zaščitene kombinacije upnikov s patentom, iz česar bi bilo sklepati na neutemeljen poseg v pravice upnikov, bi bil mogoč le na podlagi utemeljitve patenta upnika v postopku pridobitve patenta. To dokumentacijo je v postopku sodišču sicer predložil dolžnik, vendar brez prevoda v slovenski jezik, zato sodišče nanj ni dolžno opirati svoje odločitve. Dolžnik je v postopku s tem v zvezi tudi izrecno opozarjal na trditveno in dokazno breme na strani upnika (pripravljalna vloga z dne 13. 01. 2010). Upnika sta v zvezi z utemeljitvijo obsega patentnega varstva v postopku pridobitve patenta št. EP 1 353 696 predložila zgolj prevod zahtevkov evropskega patenta (priloga A6) in listino z nazivom „E. p. s.“ (priloga A5), ki pa je sestavljena v tujem jeziku. Upnika na ta način nista ponudila nobenih relevantnih dokazov, iz katerih bi bilo moč sklepati, da odstopanja v strukturi sestave zdravila dolžnika od zaščitene kombinacije upnikov ni bistveno. Upnika torej nista uspela dokazati obsega patentnega varstva, ki bi bil širši od besedne razlage patentnih zahtevkov, ki izhaja iz predložnega prevoda zahtevkov. Ker gre pri razlagi patentnih zahtevkov za pravno vprašanje, je tudi v tej smeri neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče za razrešitev tega vprašanja moralo angažirati sodnega izvedenca. V okviru ponujenih dokazov upnikov, je prvostopenjsko sodišče zato pravilno sklepalo, da upnika nista uspela s stopnjo verjetnosti dokazati, da dolžnik s svojim zdravilom neupravičeno posega v zaščiten položaj upnikov po patentu št. EP 1 353 696.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), je odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2011

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 351/2019
• VSL sklep I Cpg 227/2013
• Sklep III DoR 41/2010