VSL sklep I Cpg 1410/2010

Jedro

Iz abstraktne narave obveznosti iz menice izhaja nevarnost, da bi dobroverna tretja oseba kljub izdani začasni odredbi v neizpodbijanem delu prvostopenjskega sklepa pridobila podlago za vnovčenje menice v razmerju do upnika. Zagrožena sankcija v obliki denarne terjatve v primeru kršitve te prepovedi s strani dolžnika z vidika upnika ne zagotavlja enakega zavarovanja, kot bi bilo zagotovljeno v primeru odrejene hrambe navedenih listin, v kolikor ima dolžnik le-te še vedno v posesti.

Narava postopka za izdajo začasne odredbe terja, da ima v primeru izdane začasne odredbe dolžnik v ugovornem postopku možnost podajanja ustrezne trditvene podlage, s katero lahko izpodbija dejansko podlago za izdajo začasne odredbe. Takšen postopek pa lahko poteka le pred prvostopenjskim sodiščem, saj bi bilo v nasprotnem primeru dolžniku odvzeta možnost uveljavljanja ustavne pravice do pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Do izdaje začasne odredbe je namreč tovrsten postopek načeloma enostranski postopek na predlog upnika, zato ima dolžnik, če pred tem ni bil pozvan na izjavo, možnost podajanja trditvenih navedb šele v ugovornem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sklepa prvostopenjskega sodišča razveljavi in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu upnika in izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo izpolnitev bianco menice, katero je upnik dne 30. 09. 2004 izročil dolžniku v zavarovanje obveznosti iz korporacijske garancije z dne 30. 09. 2008, kakor tudi predložitev izpolnjene menice v plačilo, njeno indosiranje ali kakršnokoli drugo razpolaganje z njo, oziroma njeno uporabo. Dolžnikovim dolžnikom (bankam) pa je prepovedalo kakršnokoli izplačilo v breme upnikovega računa ali drugih njegovih sredstev na podlagi menic, ki bi jim jih predložil v plačilo dolžnik, oziroma po njegovi odredbi tretja oseba in katerih izdajatelj oziroma trasant je upnik (točka I. izreka izpodbijanega sklepa). Zavrnilo pa je predlagano začasno odredbo v delu, s katerim je predlagatelj predlagal, da sodišče odredi hrambo meničnega blanketa oziroma menice, glede katere je bila izdana začasna odredba, pri čemer naj se za hrambo določi izvršitelj M. H. iz K. (točka II izreka izpodbijanega sklepa).

V pritožbenem roku je pritožbo vložil upnik in sicer zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o delni zavrnitvi predlagane začasne odredb (točka II. izreka izpodbijanega sklepa). Uveljavljal je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, torej tudi v delu, s katerim je bila predlagana odreditev hrambe meničnega blanketa pri izvršitelju, dolžniku pa naloži v plačilo stroške pritožbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Upnik je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeval v zavarovanje nedenarne terjatve na ugotovitev ničnosti korporacijske garancije z dne 30. 09. 2008 in zahtevka na vrnitev bianco menice ter menične izjave in naloge za plačilo menice št. 01 do 08 nazaj v posest upniku (1. odstavek točke IV. predloga za izdajo začasne odredbe). Predlagano začasno odredbo je torej utemeljeval kot nujno potrebno za zavarovanje svoje nedenarne terjatve. Po naravi stvari takšne zavarovalne odredbe ni mogoče izdati v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka, zato bi bila začasna odredba lahko utemeljena zgolj v zavarovanje zatrjevane terjatve na vrnitev bianco menice ter menične izjave in naloga za plačilo menice v posest upniku. V tem okviru je potrebno tudi presojati potrebnost izdane začasne odredbe v smislu zavarovanja terjatve.

Sodišče prve stopnje je v delu, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, svojo odločitev utemeljilo na izpolnjenih predpostavkah za izdajo začasne odredbe iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe v delu, s katerim je bila predlagana hramba meničnega blanketa in upnikove menične izjave ter naloga za plačilo menice, pa je utemeljilo s tem, da naj bi za zagotovitev realizacije zavarovanja upnikove terjatve zadostovala že izdana začasna odredba v točki I. izreka sklepa. Pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na svojo trditveno podlago v predlogu, s katero je utemeljeval predlagano začasno odredbo. Pri tem je navajal, da bi morebitno vnovčenje menice v posledici ravnanja dolžnika uveljavljanje sodnega varstva (na vrnitev menice) izgubilo svoj namen. Takšna trditvena podlaga pa daje predlagani začasni odredbi tudi drugačen pomen, to je začasne ureditve razmerja med strankama, ki naj prepreči morebitno težko ali nenadomestljivo škodo. Pravni interes upnika ni zgolj v vrnitvi citiranih listin v smislu premičnih stvari temveč tudi v preprečitvi ravnanj, s katerimi bi dolžnik lahko ob upoštevanju narave navedenih listin posegel v premoženjski položaj upnika. Upnik utemeljeno opozarja na abstraktno naravo obveznosti iz menice, iz katere izhaja nevarnost, da bi dobroverna tretja oseba kljub izdani začasni odredbi v neizpodbijanem delu prvostopenjskega sklepa pridobila podlago za vnovčenje menice v razmerju do upnika. Zagrožena sankcija v obliki denarne kazni v primeru kršitve te prepovedi s strani dolžnika z vidika upnika ne zagotavlja enakega zavarovanja, kot bi bilo zagotovljeno v primeru odrejene hrambe navedenih listin, v kolikor ima dolžnik le-te še vedno v posesti. Ker torej zgolj odrejena prepoved dolžniku razpolaganja z menico še ne izključuje možnega nastanka težko nadomestljivih posledic na strani upnika, zaradi katerih bi bil izgubljen smisel uveljavljanja terjatve na vrnitev menice, je zato zmotno sklepanj prvostopenjskega sodišča o zadostnosti zavarovanja zgolj z začasno odredbo, glede katere je ugodilo predlogu upnika.

Pritožbeno sodišče pa kljub navedenim materialnopravnim razlogom ni sledilo predlogu upnika v pritožbi v smeri, da bi pritožbeno sodišče samo izdalo začasno odredbo tudi v tistem delu, v katerem jo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Narava postopka za izdajo začasne odredbe terja, da ima v primeru izdane začasne odredbe dolžnik v ugovornem postopku možnost podajanja ustrezne trditvene podlage, s katero lahko izpodbija dejansko podlago za izdajo začasne odredbe. Takšen postopek pa lahko poteka le pred prvostopenjskim sodiščem, saj bi bilo v nasprotnem primeru dolžniku odvzeta možnost uveljavljanja ustavne pravice do pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Do izdaje začasne odredbe je namreč tovrsten postopek načeloma enostranski postopek na predlog upnika, zato ima dolžnik, če pred tem ni bil pozvan na izjavo, možnost podajanja trditvenih navedb šele v ugovornem postopku.

Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjskega sklepa razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2011

Podobni dokumenti:

• VSK sklep CDn 281/2015
• VSC sklep Cp 919/2010
• VSC sklep Cpg 251/2013