VSL sklep I Cp 4796/2010

Jedro

Za postopke prisilne hospitalizacije plačilo sodne takse ni predpisano, saj se po 68. členu ZDZdr stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tako vrednosti predmeta v teh postopkih skladno z 21. členom ZodvT ni mogoče določati po določilih ZST-1. Prav tako vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, saj za takšno določitev ni objektivnih meril, in bi bilo določanje vrednosti predmeta po prostem preudarku arbitrarno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da znašajo priznani stroški 348,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo pritožnici stroške zastopanja uvodoma navedene osebe in sicer v znesku 153,00 EUR, ki se izplačajo iz sredstev sodišča.

Proti takšni odločitvi je zagovornica vložila pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji poleg priznanih stroškov v znesku 153,00 EUR prizna še stroške v znesku 348,00 EUR oziroma skupaj 501,00 EUR. Meni, da je treba za vrednost spornega predmeta uporabiti določbe Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ne pa določbe Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Po določbi 2. odstavka ZOdvT se kot vrednost spora vzame znesek 4.000,00 EUR, kar je pri sestavi svojega stroškovnika tudi upoštevala. Poleg tega plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano, zato tudi iz tega razloga ni mogoče določiti vrednosti spornega predmeta za odmero odvetniških stroškov po ZST-1.

Pritožba je delno utemeljena.

ZOdvT v 1. odstavku 21. člena določa, da se v primerih odmerjanja odvetniških nagrad po vrednosti, ta ugotavlja na način, ki je določen v zakonu, ki ureja sodne takse, razen v primeru, ko v ZOdvT ni določeno drugače. V ZST-1 se vrednost predmeta postopka ugotavlja po določbah 19. do 29. člena. V navedenih členih je določen način ugotavljanja vrednosti predmeta postopka v različnih postopkih in sporih. Za postopke prisilne hospitalizacije plačilo sodne takse ni predpisano, saj se po 68. členu Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča. Tako vrednosti predmeta v teh postopkih ni mogoče določati po omenjenih določilih ZST-1. Prav tako vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera (prim. 1. odstavek 30. člena ZST-1 in 1. odstavek 22. člena ZOdvT), saj za takšno določitev ni objektivnih meril, in bi bilo določanje vrednosti predmeta po prostem preudarku arbitrarno. Za takšne primere oba zakona določata podrejeno pravilo, in sicer ZST-1, da znaša vrednost predmeta postopka pred okrajnim sodiščem 700,00 EUR (3. odstavek 30. člena ZST-1), po ZOdvT pa znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR (2. odstavek 22. člena ZOdvT). Glede na že omenjeno pravilo iz 1. odstavka 21. člena ZOdvT iz katerega izhaja primarnost njegove uporabe kot matičnega zakona je treba za določitev osnove za vrednotenje odvetniških storitev in stroškov v postopkih, kot je obravnavani, uporabiti pravilo iz 2. odstavka 22. člena ZOdvT. Ker ni razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti je zato vrednost predmeta 4.000,00 EUR.

V skladu s 36. členom ZOdvT znaša nagrada s količnikom 1,0 pri vrednosti predmeta do 4.000,00 EUR 135,00 EUR. Za ugotovitev nagrade za postopek je treba po 2. točki tar. št. 3101 navedeno nagrado pomnožiti s količnikom 0,8, tako da znaša nagrada za postopek 108,00 EUR. Za ugotovitev nagrade za narok pa je treba po taf. št. 3102 navedeno nagrado pomnožiti s količnikom 1,2, tako da znaša nagrada za narok 162,00 EUR. Pritožnici pa pripada tudi pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj tako znaša odvetniška nagrada in stroški 290,00 EUR, temu znesku pa je treba prišteti še 20% DDV, kar skupaj znaša 348,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je z zgoraj navedenim zneskom nadomestilo znesek, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

Pritožnica je kot strošek pritožbe priglasila zgolj strošek sodne takse, ta strošek pa ji ni nastal in ji glede na določilo že omenjenega 68. člena ZDZdr tudi ni mogel nastati.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 4758/2010
• VSL sklep I Cp 4797/2010
• VSL sklep I Cp 4789/2010