<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1053/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CPG.1053.2010
Evidenčna številka:VSL0063523
Datum odločbe:21.10.2010
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:nadaljevanje pravde proti družbenikom po izbrisu družbe brez likvidacije - aktivni družbeniki izbrisane družbe - zavrženje tožbe zaradi izbrisa družbe - singularno pravno nasledstvo za dolgove izbrisanih družb

Jedro

Iz določila 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP ne izhaja univerzalno pravno nasledstvo bivših družbenikov za dolgove izbrisanih družb. Na drugi strani pa aktivni družbeniki izbrisane družbe tudi nimajo možnosti nadaljevati postopka za uveljavitev terjatev izbrisane družbe na svoj račun. Zato na podlagi določila 1. odstavka 208. člena ZPP pravde, ki se je začela proti (kasneje izbrisani) družbi, proti aktivnim družbenikom ni mogoče nadaljevati. Prvostopni očitek o preuranjenem zavrženju tožbe bi bil utemeljen le v primeru, če bi tožeča stranka še pred izdajo izpodbijanega sklepa razširila tožbo na M.S. kot edinega družbenika izbrisane družbe in bi se ta s subjektivno spremembo tožbe na strani tožene stranke strinjal. Če takega pristanka družbenik izbrisane družbe ne da, je treba tožbo proti izbrisani družbi zavreči. Za uveljavitev zahtevkov iz pravd, ki so začele proti družbi pred izbrisom, je torej treba vložiti novo tožbo proti bivšim aktivnim družbenikom te družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 7.6.2010 tožbo tožeče stranke zavrglo (I. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka). V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da je tožena stranka med pravdo dne 8.4.2010 prenehala obstojati. Registrsko sodišče je namreč po izvedenem postopku, predpisanem v 7. poglavju Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/07, 40/09, 59/09 in 52/10 (v nadaljevanju ZFPPIPP), toženo stranko izbrisalo iz sodnega registra brez likvidacije. Ker po ZFPPIPP družbeniki niso pravni nasledniki zbrisane družbe, je presodilo, da je zaradi neobstoja tožene stranke nastopila neodpravljiva procesna ovira za nadaljevanje postopka, zaradi česar je svojo odločitev oprlo na določilo 5. odstavka 81. člena ZPP.

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka dne 18.6.2010 pravočasno pritožila. Menila je, da je sklep prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe preuranjen, rekoč da ima po 442. členu ZFPPIPP upnik po izbrisu dolžne družbe pravico zahtevati izpolnitev obveznosti od aktivnega družbenika še eno leto od izbrisa. Zato je predlagala razveljavitev prvostopnega sklepa in nadaljevanje postopka proti M.S., ki da je bil edini družbenik in zakoniti zastopnik izbrisane družbe.

Sodišče prve stopnje je zato pritožbo vročilo v odgovor M.S. Ta, zastopan po odvetniku dr. K. P. iz Ljubljane, v odgovoru opozarja na neenak položaj družbenikov, ki zanje nastopi po izbrisu družbe iz sodnega registra. Če je družba pred izbrisom nastopala kot tožeča stranka, zakon družbenikom po njegovem onemogoča vplivanje na zagotovitev, da naknadno najdeno premoženje postane stečajna masa, iz katere bi se poplačali upniki, ker družbeniki bivše družbe po 3. odstavku 444. člena ZFPPIPP niso aktivno legitimirani za predlaganje začetka stečajnega postopka. Na drugi strani pa so aktivni družbeniki odgovorni za izpolnitev obveznosti izbrisane družbe (6. odstavek 442. člena ZFPPIPP) in to tudi v primeru, če upniki izbrisane družbe po pozivu, naj predlagajo začetek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem, tega ne storijo. ZFPPIPP nekdanje družbenike gospodarske družbe po njegovem obravnava diskriminatorno, s čemer krši temeljne ustavne pravice po 14. členu Ustave RS, saj jim onemogoča, da bi lahko nadaljevali postopke, v katerih izbrisano podjetje uveljavlja svoje terjatve ali pravice, nalaga pa jim odgovornost za pasivo. S tem je po njegovem kršen tudi poseg v ustavno zagotovljeno pravico do premoženja po 33. členu Ustave RS.

4. Pritožba ni utemeljena.

Z izbrisom iz sodnega registra družba kot pravna oseba preneha (440. člen ZFPPIPP, primerjaj tudi 1. odstavek 5. člena ZGD-1). Po določilu 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP pa aktivni družbeniki izbrisane gospodarske družbe (po postopku brez likvidacije) upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev obveznosti, ki jih je do upnikov imela izbrisana družba.

Sedanja ureditev se razlikuje od ureditve po prej veljavnem Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS št. 54/99, 110/99, 97/00 – odločba US, 50/02 – sklep US, 93/02 – odločba US, 31/07 ZFPPod-B in 58/07 – odločba US, v nadaljevanju ZFPPod). Predmet te obrazložitve je le ureditev, ki se nanaša na družbo z omejeno odgovornostjo. Po ZFPPod se je z izbrisom družbe iz sodnega registra štelo, da so vsi takratni družbeniki podali izjavo, da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih dolgov družbe (4. odstavek 27. člena). Upniki so tako imeli pravico uveljavljati terjatve do vsakega od družbenikov, ki so bili solidarno odgovorni za obveznost družbe še eno leto od objave izbrisa družbe iz sodnega registra (5. odstavek 27. člena ZFPPod). Izbris je imel torej za posledico neomejeno solidarno odgovornost vseh družbenikov za obveznosti izbrisane družbe. Taka ureditev je veljala do odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS, št. 93/02), s katero sta bila (med drugim) razveljavljena 4. in 5. odstavek 27. člena ZFFPod, kolikor sta se nanašali na pasivne družbenike. Odtlej dalje naj bi bilo nesporno, da so bili le aktivni družbeni izbrisanih družb (prim. 49., 50., 61., 75. in 76. točko obrazložitve ustavne odločbe) univerzalni pravni nasledniki le-teh na aktivni in pasivni strani. „Naj bi bilo“ zato, ker so bili posamezni pravni teoretiki in posamezni sodniki še vedno zadržani do take ureditve, torej do ureditve, da so družbeniki sploh univerzalni pravni nasledniki. Ta ureditev je bila z B novelo ZFPPod spremenjena, kot je pojasnjeno v 9. točki te obrazložitve.

Od začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/2000 z dne 9.10.2002 so sodišča morala ugotavljati (prim. 76. točko obrazložitve te ustavne odločbe), kdo je bil aktivni in kdo pasivni družbenik, saj slednji za dolgove izbrisanih družb niso odgovarjali. Razlikovanje med eno in drugo vrsto družbenikov so sodišča reševala na podlagi presoje dejanskih vprašanj in sicer (1) kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo poslovanje pri tem, (2) kakšna je bila njegova stopnja vključenosti v gospodarjenje družbe, (3) koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe, (4) kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v družbi, (5) ali so obveznosti družbe nastale še za časa, ko je oseba bila družbenica te družbe ali kasneje, itd. (prim. 74. točko obrazložitve). Za odprte pravde je taka ureditev pomenila, da je z izbrisom družbe prišlo do prekinitve postopka (3. točka 205. člena ZPP), kar je sodišče moralo ugotoviti s sklepom. Prekinjeni postopek se je nadaljeval na podlagi 1. odstavka 208. člena ZPP, ko so aktivni družbeniki izbrisane družbe prevzeli pravdo. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da možnost, ki jo daje 1. odstavek 208. člena ZPP sodišču, da lahko to brez predloga nasprotne stranke pozove pravne naslednike prvotne pravdne stranke k prevzemu postopka, v primeru prenehanja stranke po ZFPPod ne more priti v poštev. ZFPPod je upnike izbrisanih družb pri uveljavljanju terjatev proti družbenikom izbrisanih družb omejeval z enoletnim prekluzivnim rokom (II Ips 653/07).

Z novelo ZFPPod-B (Ur. l. RS, št. 31/07) so bila med drugim razveljavljena tista določila zakona samega, ki so predvidevala odgovornost družbenikov izbrisanih družb za dolgove družbe, to je 4. in 5. odstavek 27. člena. Od uveljavitve B novele torej družbeniki za dolgove družbe niso več odgovarjali. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-117/07 med drugim najprej zadržalo izvajanje B novele ZFFPod in odločilo, da „so prekinjeni vsi upravni in sodni postopki, začeti zoper družbenike na podlagi 4. in 5. odstavka 27. člena ZFFPod, novih postopkov pa ni mogoče začeti“. Odločilo je tudi, da od začetka učinkovanje te odločitve (21.4.2007) zastaranje ne teče. Nato pa je z odločbo z dne 21.6.2007 med drugim ugotovilo neskladnost nove ureditve (da bivši družbeniki niso odgovorni za dolgove izbrisanih družb) z Ustavo (Ur. l. RS, št. 38/07 in 58/07). Poudarilo je, da ima ukinitev neomejene solidarne odgovornosti aktivnih družbenikov za posledico, da ob prenehanju takšnih gospodarskih družb ni predviden niti postopek, ki bi zagotovil vsaj uresničitev običajne odgovornosti kapitalskih družb, to je poplačilo iz sredstev oz. premoženja družbe ob zagotovitvi enakopravnega položaja upnikov. V 12. točki obrazložtive je opozorilo, da je namen likvidacijskega postopka, da se v njem uredijo po eni strani pravna razmerja med pravno osebo, pri kateri so se stekli pogoji za njeno prenehanje ter okoljem, v katerem je delovala (zlasti z upniki), po drugi strani pa tudi pravna razmerja med člani družbe kot pravne osebe (med družbeniki oz. delničarji). Z izbrisom iz sodnega registra gospodarska družba izgubi pravno sposobnost, torej izgubi sposobnost biti subjekt pravic in obveznosti. Če pred tem ne bi bila urejena (likvidirana) vsa pravna razmerja, in sicer zlasti obligacijsko pravna razmerja družbe do njenih upnikov, korporacijsko pravna razmerja do njenih družbenikov oz. delničarjev in stvarnopravna razmerja družbe na svojem premoženju, bi s prenehanjem družbe prenehala tudi ta razmerja. Zavzelo je stališče (13. točka obrazložitve), da mora zakonodajalec s tem, ko uredi prenehanje (nedelujočih) družb, na ustrezen način zagotoviti tudi varstvo upnikov in preprečiti zlorabe. Državnemu zboru je naložilo, naj to neskladje odpravi v šestih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu.

Tej odločbi Ustavnega sodišča je sledil ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 125/07, 40/09, 59/09 in 52/10). Ta je za primer izbrisa družbe brez likvidacije v 6. odstavku 442. člena ZFPPIPP predvidel solidarno odgovornost vseh aktivnih družbenikov izbrisane družbe, če je družba ob prenehanju imela neplačane obveznosti. Kdo je, oz. kdo se šteje za aktivnega družbenika, je predpisano oz. pojasnjeno v 7. in 8. odstavku istega člena. Da so torej aktivni družbeniki solidarno odgovorni za izpolnitev obveznosti izbrisane družbe, predpisuje zakon sam. Pred izbrisom družbe za njene obveznosti ne odgovarjajo, pač pa odgovarja družba (472. člen ZGD-1). Družbeniki izbrisanih družb brez likvidacije torej postanejo odgovorni za obveznosti izbrisane družbe šele po tem, ko družba umre, ko preneha obstojati, po izbrisu iz sodnega registra. Pred tem za te obveznosti jamči le družba. Zahtevek proti njim pred izbrisom družbe (za obveznosti družbe) je torej neutemeljen. Oni postanejo pasivno legitimirani šele z izbrisom. Šele tedaj na podlagi določila 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP postanejo samostojno odgovorni za tuj dolg. Njihova odgovornost za tuj dolg se rodi šele naknadno, po izbrisu družbe. Zato se v odprtih pravdah, to je v pravdah, kjer je izbrisana družba nastopala na aktivni ali pa na pasivni strani, pojavi vprašanje, kako skozi procesna določila Zakona o pravdnem postopku doseči uveljavitev materialnopravne pravice iz 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP (da aktivni družbeniki odgovarjajo za obveznosti izbrisane družbe).

Tudi po prejšnji ureditvi so bivši (aktivni) družbeniki postali odgovorni za dolgove izbrisanih družbe šele z izbrisom. Vendar ker so bili ti njeni univerzalni pravni nasledniki, se je po izbrisu družbe prekinjeni postopek proti njim nadaljeval na podlagi določila 1. odstavka 208. člena ZPP. Nadaljevanje prekinjenega postopka na podlagi tega določila velja le za univerzalne pravne naslednike. To sedaj ne pride več v poštev. Iz določila 6. odstavka 442. člena ZFPPIPP namreč ne izhaja univerzalno pravno nasledstvo bivših družbenikov za dolgove izbrisanih družb. Na drugi strani pa aktivni družbeniki izbrisane družbe tudi nima možnosti nadaljevati postopka za uveljavitev terjatev izbrisane družbe na svoj račun (prim. 444. člen ZFPPIPP). Zato na podlagi določila 1. odstavka 208. člena ZPP pravde, ki se je začela proti (kasneje izbrisani) družbi, proti aktivnim družbenikom ni mogoče nadaljevati. Samo za tiste primere, v katerih je tožeča stranka zaradi zaključka stečajnega postopka med pravdo prenehala obstojati, vtoževana terjatev pa je bila s sklepom stečajnega senata prenesena na drug subjekt (1. in 5. odstavek takrat veljavnega 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 37/93 in 39/97, ZPPSL), je VS RS sprejelo načelno pravno mnenje, da se pravdni postopek, ki je bil prekinjen po 4. točki 212. člena ZPP (205. člen ZPP/77) nadaljuje na podlagi 1. odstavka 215. člena ZPP (208. člena ZPP/77) s prevzemnikom terjatve, ki ima po 1. odstavku 215. člena ZPP položaj pravnega naslednika prvotne tožeče stranke (Pravna mnenja št. I/1999, stran 35).

Iz gornje obrazložitve sledi, da bi bil prvostopni očitek o preuranjenem zavrženju tožbe utemeljen le v primeru, če bi tožeča stranka še pred izdajo izpodbijanega sklepa razširila tožbo na M.S. kot edinega družbenika izbrisane družbe in bi se ta s subjektivno spremembo tožbe na strani tožene stranke strinjal (3. odstavek 191. člena ZPP). Če takega pristanka družbenik izbrisane družbe ne da, je treba tožbo proti izbrisani družbi zavreči. Za uveljavitev zahtevkov iz pravd, ki so začele proti družbi pred izbrisom, je torej treba vložiti novo tožbo proti bivšim aktivnim družbenikom te družbe.

12. Po izbrisu družbe iz sodnega registra na podlagi določil 7. poglavja ZFPPIPP pritožbeno sodišče torej ne najde podlage za nadaljevanje postopka proti družbeniku izbrisane družbe v 208. členu ZPP. Za upnika bo zaradi eventualnega zastaranja terjatev po izbrisu družbe taka ureditev velikokrat pomenila izgubo pravice. Vendar ne gre spregledati, da lahko po začetku postopka izbrisa vsak upnik in vsak družbenik, če predlaga začetek postopka nad družbo (3. odstavek 435. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka istega člena ZFPPIPP), prepreči izbris družbe brez likvidacije. Iz tega sledi, da ZFPPIPP daje prednost stečajnemu postopku pred postopkom izbrisa brez likvidacije. Izbris družbe brez likvidacije je v zakonu torej očitno predviden kot skrajni ukrep, namenjen odvrnitvi nevarnosti, da bi se nedelujoča družba zlorabila za oškodovanje upnikov, kot je pojasnjeno v 73. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/2000 z dne 2.10.2002.

913. Pritožba torej ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 366. člena ZPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 442, 442/6, 444.
ZPP člen 191, 191/3, 208.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxNDYx