VSL sklep I Cpg 1020/2010

Jedro

Zgolj obstoj objektivne nevarnosti, torej možnosti, da tožena stranka proda svoje premičnine, ne zadostuje za poseg v njeno lastninsko pravico na teh premičninah s prepovedjo razpolaganja z njimi. Izdaja začasne odredbe je izreden ukrep, ki posega v pravice dolžnika, zaradi česar so predpisani strogi pogoji za odreditev takšnega posega. Zato je tudi z določbo 2. odst. 270. člena ZIZ predpisano, da mora upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, izkazati nevarnost, da bo zaradi določenega subjektivnega ravnanja dolžnika uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 150269/2009, z dne 19.10.2009 za glavnico v višini 16.957,62 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 182,48 EUR ter naložilo toženi stranki, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (I. točka izreka). S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev njej lastnih sedem različnih vozil (II. točka izreka)

Zoper sklep (II. točka izreka) se je tožeče stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve do tožene stranke onemogočena.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prav stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 16.957,62 EUR. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati ta znesek z zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je hkrati sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja nevarnosti, da bo zaradi v postopku na prvi stopnji zatrjevanega ravnanja tožene stranke z njenim premoženjem, uveljavitev s sodbo ugotovljene terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato je pravilno zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev določenih njej lastnih premičnin. Pravilno je namreč tudi zavrnilo zatrjevanje tožeče stranke, da bo s predlagano začasno odredbo toženi stranki nastala le neznatna škoda.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj obstoj objektivne nevarnosti, torej možnosti, da tožena stranka proda svoje premičnine, ne zadostuje za poseg v njeno lastninsko pravico na teh premičninah s prepovedjo razpolaganja z njimi. Izdaja začasne odredbe je namreč izreden ukrep, ki posega v pravice dolžnika, zaradi česar so predpisani strogi pogoji za odreditev takšnega posega. Zato je tudi z določbo 2. odst. 270. člena ZIZ predpisano, da mora upnik, ki predlaga izdajo začasne odredbe, izkazati nevarnost, da bo zaradi določenega subjektivnega ravnanja dolžnika, uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Pri tem pa je pravilno ocenilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala takšnih trditev, ki bi izkazovale kakšno posebno subjektivno ravnanje tožene stranke, ki bi merilo v onemogočanje uveljavitve predmetne terjatve. Drugačno pritožbeno stališče ne drži. Zato so tudi neupoštevne pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka ponavlja svoje trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji.

Zmotne so tudi pritožbene trditve, s katerimi izpodbija pravilne razloge sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni izkazala, da bo tožena stranka z predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. V tem primeru je namreč tožeča stranka predlagala poseg v lastninsko pravico tožene stranke na njenih premičninah, s katerimi opravlja svojo dejavnost. Zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zgolj dejstvo, da bi te predmete tožena stranka kljub prepovedi odtujitve in obremenitve lahko še naprej uporabljala, ne pomeni, da toženi stranki večja škoda zaradi te prepovedi ne bi nastala.

Ker tožena stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje, kot rečeno, pravilno zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s preostalimi pritožbenimi trditvami, saj za odločitev v tej zadevi niso bile pomembne.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v v zvezi s 15. členom ZIZ).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.01.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 244/94
• VSL sklep IV Cp 20/2014
• VSC Sklep I Cp 220/2022