VSL sklep I Cpg 1151/2010

Jedro

Urejanje obligacijskih razmerij je v načelu svobodno in nobene ovire ni, da njihovi udeleženci do enakih ciljev prihajajo po različnih poteh, z uporabo različnih pravnih institutov, tudi takšnih, ki v osnovi tem ciljem niso namenjeni. Zardi tega uporabljeni pravni instituti niso navidezni ali neobstoječi. S stališčem o navideznosti kupne in najemne pogodbe je zato sodišče prve stopnje brez utemeljenih razlogov odvzelo veljavnost dogovoru strank o zavarovanju (in plačilu) posojila iz sklenjene posojilne pogodbe.

Sodišče po tem, ko se je tožena stranka že spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, nima več pooblastila, da spremembe ne dovoli.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 23.364,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2008 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške 870,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba napada zlasti odločitev sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo oz. dopustilo spremembe tožbe, s katero je tožeča stranka spremenila tako višino kot identiteto tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo najemnine, pa je zavrnilo, ker je pritrdilo stališču tožene stranke, da je bila najemna pogodba le navidezna, pri čemer se je oprlo na v postopku ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka sama lastnica poslovnega prostora, ki naj bi ga z najemno pogodbo vzela v najem.

Pritožbeno sodišče že uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju oz. je njen izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Če sodišče spremembe tožbe ne dovoli, potem o spremenjeni tožbi ne odloča. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje meritorno zavrnilo zahtevek po spremenjeni tožbi, ki jo je štelo za prepozno in je zato ni niti obravnavalo. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti (354. čl. ZPP ). Odločitev prvostopnega sodišča pa je po mnenju pritožbenega sodišča nepravilna tudi iz drugih razlogov.

1. Glede zavrnitve prvotnega zahtevka

Zaključek prvostopnega sodišča, da ni jasno, kaj tožeča stranka od tožene zahteva, vzbuja dvom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bil prvotni tožbeni zahtevek povsem jasen, določen in tudi sklepčen, t.j. skladen s predloženimi dokazi. Tožeča stranka ga je utemeljevala na podlagi najemne pogodbe št. 1/2004 z dne 29. 12. 2004 (A1), ki sta jo podpisali obe pravdni stranki in katere določila med strankama niso bila sporna. Edino dejstvo, ki ni skladno s trditveno podlago tožbe, da je toženka (zemljiškoknjižna) lastnica poslovnega prostora, ki ga je s predmetno najemno pogodbo vzela v najem, je pojasnila sama tožena stranka, ko je navedla, da sta pravdni stranki obenem z najemno sklenili tudi kupoprodajno pogodbo, s katero je tožena stranka poslovni prostor prodala tožeči stranki (prenosa pa v zemljiški knjigi nista izpeljali). Tožena stranka je zatrjevala, da sta bili obe navedeni pogodbi le navidezni, vendar iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, s čim je uspela prepričati sodišče v njuno navideznost, v dejanskih okoliščin primera pa je le malo opornih točk za takšen zaključek.

Navidezna pogodba (50. čl. OZ) predpostavlja strinjanje strank o njeni navideznosti. Pri navidezni pogodbi je pravno poslovna volja obeh strank zaigrana, podana je hotena, zavestna in sporazumna neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in njuno izjavo volje navzven (t.j. izjavo, ki je namenjena vsem drugim). Trditveno in dokazno breme, da sta s tožečo stranko želeli nekaj drugega, kot sta s kupoprodajno in najemno pogodbo zapisali, je bilo na strani tožene stranke. Ta pa je zatrjevala le, da sta bili obe pogodbi sklenjeni z namenom zavarovanja posojila po posojilni pogodbi, s katero je tožeča stranka toženi stranki dala posojilo. Tožena stranka je torej soglašala s tem, da vrnitev posojila zavaruje s prenosom nepremičnine v last tožeče stranke, tožeča stranka pa je takšno zavarovanje tudi sprejela. Tožena stranka je nadalje soglašala, da bo plačevala najemnino za prostor, ki ga zaseda, predvidoma do konca odplačevanja posojila.

Po mnenju pritožbenega sodišča šele vsebina vseh treh pogodb celovito pokaže konkretno vsebino razmerja med pravdnima strankama, ta vsebina pa ne napotuje na zaključek, da sta imeli pravdni stranki s sklenitvijo kupne in hkratne najemne pogodbe prikrivati posojilno pogodbo, ali da z njima celo nista mislili resno. Urejanje obligacijskih razmerij je v načelu svobodno in nobene ovire ni, da njihovi udeleženci do enakih ciljev prihajajo po različnih poteh, z uporabo različnih pravnih institutov, tudi takšnih, ki v osnovi tem ciljem niso namenjeni. Zaradi tega uporabljeni pravni instituti niso navidezni ali neobstoječi.

S stališčem o navideznosti kupne in najemne pogodbe je zato sodišče prve stopnje brez utemeljenih razlogov odvzelo veljavnost dogovoru strank o zavarovanju (in plačilu) posojila iz sklenjene posojilne pogodbe.

2. Glede nedopustne spremembe tožbe

Tožeča stranka je (po oceni sodišča prve stopnje prepozno) spremenila tožbo tako, da je namesto plačila zneska 15.072,00 EUR s pp na podlagi najemne pogodbe zahtevala plačilo zneska 23.364,29 EUR s pp na podlagi posojilne pogodbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka sicer vlogo z modifikacijo tožbenega zahtevka res vložila po zaključku glavne obravnave, vendar pa je tožbo spremenila že na naroku dne 21. 04. 2010. Četudi spremenjenega zahtevka na naroku ni procesuirala, pa je že v celoti spremenila njegovo identiteto (namesto iz najemne je uveljavljala zahtevek iz posojilne pogodbe) in višino. Tako tožena stranka kot sodišče sta se spustila v obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi, saj so se na naroku obravnavala in pretresala le še sporna vprašanja po spremenjeni tožbi. Sodišče je ne nazadnje obe pravdni stranki pozvalo k predložitvi dokazov po spremenjeni tožbi. Odločitev o nedovolitvi spremembe pomeni zato v takšni procesni situaciji „sodbo presenečenja“ za pravdni stranki. Poleg tega sodišče po tem, ko se je tožena stranka že spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, nima več pooblastila, da spremembe ne dovoli (185. čl. ZPP) in se je bilo torej tudi iz tega razloga dolžno z zahtevkom po spremenjeni tožbi ukvarjati.

Na podlagi navedenega je višje sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki za nadaljnje postopanje sodišča so razvidni iz gornje obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2011

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 108/2004
• VSL sodba II Cp 3611/2010
• VSL sodba II Cp 2507/2015