VSL sklep I Cpg 1327/2010

Jedro

Pritožbeno stališče, da tožeča stranka višine civilne kazni po 4. odstavku 168. člena ZASP ne more sama določiti, ampak je dovolj, da predlaga njen izrek, določi pa jo lahko le sodišče tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odstavek 168. člena ZASP, v razponu od 0 do 200%, je napačno.

Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da mora biti naveden določen znesek denarja.

Izrek

Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe (sklep) se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II. izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti tožene stranke, tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati zapadla nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 116,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 01. 2010 do plačila (točka I. izreka). Sodišče prve stopnje pa je zavrglo tožbo v delu, ki se glasi „da je dolžna tožena stranka tožeči stranki za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov v petnajstih dneh plačati civilno kazen v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega za 200%, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka določenega za plačilo civilne kazni, do dne plačila“ (točka II. izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 33,68 EUR v roku petnajstih dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do dne plačila (točka III. izreka).

Zoper točko II. izreka odločbe je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v tem delu, podrejeno pa, da odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki prizna stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo, v delu, v katerem je bila tožba zavržena, od tožene stranke zahtevala plačilo civilne kazni. Tožbeni predlog je oblikovala tako, da je uporabila opisno formulacijo, ki je razvidna iz zgoraj navedenega povzetka izreka točke II. izpodbijane odločbe, ne da bi določila denarni znesek civilne kazni.

Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu zavrglo, ker tožeča stranka ni navedla točnega zneska civilne kazni za vsak mesec javnega priobčevanja fonogramov, ki naj bi jo določilo sodišče. Ob tem pa je zavzelo še stališče, da kumulacija zahtevkov za plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila in civilne kazni po 3. odstavku 168. člena ZASP ni mogoča.

Pritožbeno stališče, da tožeča stranka višine civilne kazni po 4. odstavku 168. člena ZASP ne more sama določiti, ampak je dovolj, da predlaga njen izrek, določi pa jo lahko le sodišče tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa 4. odstavek 168. člena ZASP, v razponu od 0 do 200%, je napačno.

Kakšen mora biti tožbeni zahtevek, da ga je mogoče vsebinsko obravnavati, določajo pravila procesnega prava. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 180. člena ZPP). Vsak tožbeni zahtevek mora torej biti določen glede glavne stvari in stranskih terjatev, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, da naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe; da bo torej sodišče, če bo ugotovilo, da je zahtevek utemeljen, njegovo vsebino dobesedno prepisalo v izrek sodbe (primerjaj: dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijevec, dr. Dragica Vedam Lukič in Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 123). Tožbeni zahtevek mora biti torej konkretno opredeljen, kar pri denarnem zahtevku pomeni, da more biti naveden določen znesek denarja, da gre pri obravnavanem zahtevku za denarni zahtevek pa ni nobenega dvoma (1). Ker tožeča stranka tožbenega zahtevka v delu glede zahtevka za plačilo civilne kazni ni konkretno opredelila, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče obravnavati opisno postavljen in nedoločen zahtevek za plačilo civilne kazni tako, da bi samo določilo njegovo vsebino glede na okoliščine primera. Tožeča stranka bi morala sama predlagati ustrezno višino predlagane civilne kazni, glede na okoliščine primera, šele potem bi sodišče prve stopnje tak zahtevek lahko vsebinsko obravnavalo na podlagi 4. odstavka 168. člena ZASP.

Na druge pritožbene navedbe ni treba odgovarjati, saj glede na dejstvo, da je odločitev o zavrženju tožbe iz zgoraj navedenih razlogov pravilna, ostale pritožbene navedbe na odločitev ne morejo uspešno vplivati (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zoper zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

--------

(1) Primerjaj sklep II Cp 5215/2007.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 457/2011
• VSL sodba in sklep I Cp 1237/2011
• VSC sklep Cp 1140/2008