VSL sklep I Cp 966/2010

Jedro

Tožnica je svojemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze zadostila že s tem, ko je navedla, da je bila zaradi nezakonitih posegov toženca njena nepremičnina manj vredna, zaradi česar je zanjo dosegla nižjo kupnino. V takšnih trditvah je vsebovano tudi dejstvo, da je kupec po nižji ceni kupil nepremičnino le in zgolj zaradi gradbenih posegov tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 2. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 20.343,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2007 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka s pripadajočimi obrestmi. V 3. točki izreka je zaradi umika zahtevka, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti objekt R. 7a v prejšnje stanje tako, da je dolžna dozidani in nadzidani del objekta porušiti, vzpostaviti prejšnje stanje na vrtu tožeče stranke za objektom R. 5 ter ponovno urediti in utrditi škarpo, v tem delu postopek ustavilo. V 4. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.502,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in posledično zoper odločitev o stroških se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih stroških postopka. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine zaradi nižje vrednosti nepremičnine (da je dosegla pri prodaji nižjo vrednost nepremičnine) in za takšne navedbe ponudila ustrezne dokazne predloge, ki pa jih sodišče ni sprejelo. Tožeča stranka je s predložitvijo prodajne pogodbe z dne 8. 11. 2004 dokazala, da je sporno nepremičnino prodala za prodajno ceno 29.000.000,00 SIT, medtem ko so solastniki iste nepremičnine svoj solastniški delež maja 2004 prodali za višjo ceno. Opozarja, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je s prodajo prejela nižjo kupnino ravno iz razloga njegove nezakonite gradnje. Ker to dejstvo ni bilo prerekano, se na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) šteje za priznano, česar pa sodišče ni upoštevalo. Sodišče napačno zaključuje, da tožeča stranka sploh ni navedla, za koliko je prodala svoj solastniški delež. To dejstvo in dejstvo, da so solastniki iste nepremičnine svoj solastniški delež prodali pred nezakonito gradnjo tožene stranke, je tožnica zatrjevala v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2007. Sodišče se do teh navedb tožnice ni opredelilo, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Sodišče tudi navaja, da tožnica ni dokazala oziroma ni navajala, da je dosežena kupnina nižja ravno zaradi nezakonite gradnje in ne morebiti zaradi drugih razlogov. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila kupnina za nepremičnino nižja zaradi nezakonite gradnje, tožena stranka pa tem trditvam ni izrecno nasprotovala, zato tožnica tudi ni ponudila ostalih dokaznih predlogov. To dejstvo bi se zato moralo šteti kot priznano. Sodišče pa je pri ugotavljanju tega dejstva napravilo bistveno kršitev določb postopka, saj je odločalo izven trditvene podlage tožene stranke. Zaradi vsega navedenega je sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je v dokaz svojih navedb predlagala tudi izvedenca gradbene stroke. Postavljena izvedenka je ugotovila, da bi bila vrednost nepremičnine v času prodaje 135.620,00 EUR, medtem ko iz predloženih dokazov izhaja, da je tožnica nepremičnino prodala za 121.014,85 EUR ravno zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Izvedenka je tudi potrdila, da je bila nepremičnina manj vredna zaradi dejanj tožene stranke. Sodišče mnenja izvedenke sploh ni upoštevalo, obrazložitev sodbe pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenke. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede vzročne zveze. Tožnica je natančno in določno opisala gradbena dela, ki jih je toženec izvedel in ki so tožnici povzročila premoženjsko škodo. Izvedenka gradbene stroške pa je pojasnila, da so opisani posegi in dela vplivala na nepremičnino tožeče stranke. Ni res, da tožnica ni trdila, da je bila prodajna cena nepremičnine nižja zaradi posegov tožene stranke. Tožnica je to dejstvo pravilno in pravočasno zatrjevala, tožena pa tega dejstva ni prerekala, saj je prerekala zgolj zatrjevano nedopustno ravnanje. Sodišče je kljub temu ugotavljalo in obrazlagalo neizkazanost teh priznanih in neprerekanih dejstev, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Presoja, ali je tožba sklepčna, predstavlja presojo materialnega prava – sodišče namreč ugotavlja, ali utemeljenost tožbenega zahtevka (po materialnem pravu) izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožeča stranka mora pravočasno navesti vsa dejstva, ki jih materialno pravo zahteva za takšno posledico, kot jo tožeča stranka zasleduje s tožbenim zahtevkom. Zadošča minimum trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi dosežene nižje kupnine za solastniški delež na nepremičnini. Gre za odškodninsko terjatev, za katero so potrebne naslednje splošne predpostavke: nedopustno škodno ravnanje, škoda, vzorčna zveza med nima in odgovornost odgovorne osebe. Glede prvih treh elementov odškodninskega delikta je trditveno in dokazno breme na strani tistega, ki uveljavlja odškodninsko terjatev. Tožnica je na naroku dne 28. 3. 2007, na katerem je umaknila zahtevek na vzpostavitev v prejšnje stanje, ker je svojo nepremičnino odtujila, pojasnila, da je zaradi gradnje oziroma posegov toženca na njegovi, sosednji nepremičnini, ki niso bili zakoniti (izvajani naj bi bili brez uradnih dovoljenj in kljub izrecni prepovedi tožnice), dosegla nižjo kupnino. Zaradi gradnje tožene stranke je bila njena nepremičnina dejansko manj vredna, zato jo je morala prodati za nižjo ceno. Manjvrednost nepremičnine, ki je vplivala na kupnino, je bila v tem, da je vrt zaradi gradnje toženca neuporaben, višji objekt toženca mu jemlje sonce, prišlo je do poškodovanja škarp, ki so pomembne za samo stabilnost in preprečevanje zdrsa. Iz naslova odškodnine je zato zahtevala plačilo 3.000.000,00 SIT (sedaj 12.518,78 EUR), pri čemer je tožbo z vlogo z dne 18. 12. 2007 spremenila tako, da je zahtevek zvišala na 20.343,00 EUR. Takšna trditvena podlaga po presoji sodišča druge stopnje zadošča, saj iz nje izhajajo vsa pravotvorna dejstva glede nedopustnega ravnanja, škode in vzročne zveze, ki so potrebna za sklep o utemeljenosti obravnavanega tožbenega zahtevka. Stališče sodišča prve stopnje, da navedbe tožeče stranke ne morejo pripeljati do uveljavljane pravne posledice, je zato materialnopravno zmotno.

Trditvena podlage glede škode, za katero je sodišče prve stopnje posebej navedlo, da je splošna, pomanjkljiva in ne utemeljuje uveljavljenega zahtevka, vsebuje trditve o bistvenih pravotvornih dejstvih. Opredeljena je vrsta škode (tožnica uveljavlja premoženjsko škodo, ki je v tem, da je tožnica prejela nižjo kupnino, kot bi jo, če ne bi bilo toženčevih nedopustnih posegov, ki so vplivali na vrednost nepremičnine) in višina škode. Ob tem velja še dodati, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, kot pravilno opozarja pritožba, da tožnica ni pojasnila, za koliko je prodala svoj solastniški delež na nepremičnini, saj je tožnica v vlogi z dne 22. 5. 2007 navedla, da je kupnina znašala 29.000.000,00 SIT. Kolikšna je bila (po mnenju tožnice) tržna cena njenega deleža na nepremičnini pred gradbenimi posegi tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje tudi štelo kot pravno relevantno dejstvo, ki bi ga morala tožnica zatrjevati, pa je mogoče ugotoviti s pomočjo preproste računske operacije (navedeno tržno ceno dobimo tako, da seštejemo znesek prejete kupnine in znesek zatrjevane škode).

Napačna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je izostala ustrezna trditvena in dokazna podlaga tožnice glede vzorčne zveze. Tožnica je svojemu trditvenemu bremenu glede te predpostavke odškodninske odgovornosti zadostila že s tem, ko je navedla, da je bila zaradi nezakonitih posegov toženca njena nepremičnina manj vredna, zaradi česar je zanjo dosegla nižjo kupnino. V takšnih trditvah je vsebovano tudi dejstvo, da je kupec po nižji ceni kupil nepremičnino le in zgolj zaradi gradbenih posegov tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica navedeno dejstvo morala posebej zatrjevati, je zato napačno. V zvezi s tožničino dokazno ponudbo glede vzročne zveze se sodišče druge stopnje sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da bi bilo mogoče dokazovati, da je kupec kupil solastniški delež po nižji ceni izključno zaradi posegov tožene stranke, z zaslišanjem kupca ter nepremičninske posrednice, česar tožnica ni predlagala. Vendar je slednja kljub temu svojemu dokaznemu bremenu zadostila, saj je predlagala svoje zaslišanje in izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, kar sta povsem primerna dokaza za dokazovanje vzročne zveze v tej zadevi, še zlasti upoštevaje dejstvo, da tožena stranka ni (konkretno) zatrjevala drugih vzrokov, ki naj bi vplivali na prejeto kupnino.

Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da tožba ni sklepčna, odločilnih dejstev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke ni ugotavljalo in je zato posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče v takšnem primeru, glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v konkretnem primeru moralo, da bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva - pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano odločitev v 2. in 4. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovitvi vsa pravnorelevantna dejstva in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se v presojo očitkov o procesnih kršitvah ni bilo treba spuščati.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2011

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 427/2018
• VSL sodba I Cpg 1024/2009
• VDSS sodba Pdp 399/2007