VSK sodba Cpg 78/2008

Jedro

Določba o obvezni delitvi najmanj 4% bilančnega dobička se pri d.o.o. ne uporablja. Sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička bi bil pri d.o.o. lahko po stališču pritožbenega sodišča izpodbojen le, če bi bil sprejet v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo oziroma, če bi bila omejitev razdelitve čistega dobička posledica zlorabe pravic ali če bi zaradi njega prišlo do kršitve enakega obravnavanja družbenikov.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II/2 izreka sodbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se sklep skupščine tožene stranke P. d.o.o., ki je potekala dne 28.05.2004 in sicer sklep, sprejet pod tč. 6 dnevnega reda, ki se nanaša na uporabo bilančnega dobička ter se glasi:

»Bilančni dobiček na dan 31.12.2003 v višini 117.805.367,80 SIT, ki je sestavljen iz prenesenih dobičkov iz preteklih let v višini 89.821.520,28 SIT in čistega dobička poslovnega leta v višini 29.983.847,52 SIT, ostane nerazporejen.« zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 2.856,62 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku navedenega roka.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi 569,48 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku navedenega roka.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje je pod tč I. zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je letno poročilo tožene stranke P. d.o.o., za poslovno leto 2003, ki je bilo predloženo v obravnavo in odločanje na 11. skupščini tožene stranke dne 28.5.2004 nično; pod tč. II/1 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se sklep skupščine tožene stranke P. d.o.o., ki je potekala dne 28.5.2004, sprejet pod 6. točko dnevnega reda razveljavi v delu, ki se nanaša na sprejem letnega poročila za leto 2003 in ki se glasi „skupščina sprejme letno poročilo za leto 2003.“; pod tč. II/2 razveljavilo je sklep skupščine tožene stranke, ki je potekala dne 28.5.2004 in sicer sprejet pod 6. točko dnevnega reda v delu, ki se nanaša na uporabo bilančnega dobička in se glasi: „bilančni dobiček na dan 31.12.2003 v višini 117.805.367,80 SIT, ki je sestavljen iz prenesenih dobičkov iz preteklih let v višini 89.821.520,28 SIT in čistega dobička poslovnega leta v višini 29.983.847,52 SIT, ostane nerazporejen.“ in pod tč. III. tožeči stranki je naložilo, da v roku 15-ih dni povrne toženi stranki 410,38 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izreku petnajstdnevnega roka dalje.

Zoper ugodilni del sodbe (točka II/2) in zoper stroške postopka (točka III) se je po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP, predvsem pa zmotno uporabo materialnega prava in kršitev procesnih predpisov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki na naloži povrnitev stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu. Opozarja, da ji ni jasno, na kakšni osnovi je sodišče samo ocenilo, da dejstvo samega finančno in sicer zahtevnega projekta dnevnega izhajanja ni zadosten razlog za odločitev skupščine o nerazporeditvi bilančnega dobička. Ne strinja pa se tudi z zaključkom sodišča, da bi morala tožena stranka svojo odločitev o tem, da dobiček ostane nerazporejen podpreti s konkretnimi izračuni oz. finančnimi projekcijami, ki bi potrebo po nerazporeditvi dobička utemeljevale. Meni, da je sodišče samo, brez strokovnega znanja in tudi brez trditvene podlaga stranka ustvarilo neko potrebo po tem, da bi tožena stranka konkretneje utemeljila predlagani sklep pod točko 6. skupščine, ki je bil sicer sprejet. Tožeča stranka je tekom postopka trdila zgolj, da tožena stranka ni predloga o nerazporeditvi bilančnega dobička utemeljila, kar pa se je z izvajanjem dokazov izkazalo kot neutemeljeno. Že dejstvo, da so vsi ostali družbeniki tožene stranke razen tožeče utemeljitev sprejeli kot zadostno podlago za odločanje na skupščini kaže, da so bili vsi v zadostni meri informirani. Sodišče je prekoračilo svojo vlogo in se je spustilo v ocenjevanje okoliščin ter nalaganje konkretnih ravnanj, ki bi jih tožena stranka morala storiti.

Tožeča stranka pa se v odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila po svojem pooblaščencu zavzema, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Kot je razvidno iz tožbenih navedb je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek temeljila na trditvah, da je tožena stranka v nasprotju z določbami 1. odst. 368. člena ZGD, ki se smiselno uporablja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo (356. člen ZGD – pravilno bi moralo biti 456. člen ZGD) sprejela skupščinski sklep, da se dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala pri čemer nujnosti nerazporeditve bilančnega dobička ni v ničemer utemeljila.

Po določbah 1.odst.368.čl. ZGD je sklep skupščine delniške družbe o uporabi bilančnega dobička izpodbojen, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.

Za pravilno uporabo materialnega prava v tej zadevi je torej ključnega pomena odgovor na vprašanje ali je glede na določilo o smiselni uporabi določb o izpodbijanju skupščinskih sklepov pri delniški družbi izpodbojen tudi skupščinski sklep družbe z omejeno odgovornostjo o uporabi bilančnega dobička v primeru, če skupščina odloči, da se družbenikom ne deli dobiček najmanj v višini 4%, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.

S stališčem sodišča prve stopnje, da je v takem primeru izpodbojen tudi skupščinski sklep družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur.l. RS št.15/05 – uradno prečiščeno besedilo), ki se uporablja v tem postopku (glede na določilo 705.čl. ZGD-1), pravice družbenikov do razdelitve čistega dobička podrobneje ni urejal. V 429.čl. je le konstituiral to pravico in določil zakonsko podlago za razdelitev dobička, če družbena pogodba ne določi drugače. Po tej določbi imajo družbeniki pravico do deleža pri dobičku in sicer na podlagi dobička, ugotovljenega v letni bilanci (1.odst.429.čl.). Družbena pogodba lahko določa drugačen način delitve. Glede razdelitve dobička med posamezne družbenike v okviru dela dobička, ki se deli mednje pa zakon vsebuje zgolj načelo o sorazmerni razdelitvi dobička glede na višino poslovnih deležev (tudi v tem primeru subsidiarno, če družbena pogodba ne določa drugače, 2.odst.429.čl.). O razdelitvi dobička glede na prvo alineo 1. odst. 439. člena ZGD odločajo družbeniki na skupščini. Vendar pa družbeniki na skupščini družbe z omejeno odgovornostjo, na kateri o tem vprašanju odločajo z navadno večino, lahko sprejmejo tudi sklep, da se dobiček uporabi za rezerve, ali da se prenese v prihodnje leto. Tako je z izpodbijanim sklepom odločila tudi tožena stranka.

Pravica do udeležbe v dobičku pri družbi z omejeno odgovornostjo je ena temeljnih pravic družbenikov in je po vsebini enaka pravici delničarja do dividende pri delniški družbi. Med delniško družbo (d.d.) in družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) pa so bistvene razlike zlasti v tem, da je delniška družba v pravem pomenu besede kapitalska družba, ki ni v nobenem pogledu formalno vezana na aktivno udeležbo svojih delničarjev. Za razliko od nje, pa je družba z omejeno odgovornostjo kapitalska družba malega kapitala, kjer gre praviloma za majhno število družbenikov, ki ima tudi personalistični značaj. V družbi z omejeno odgovornostjo se izkazuje močnejša horizontalna povezanost med družbeniki kot v delniški družbi. Pri d.d., ki ima praviloma tudi veliko število delničarjev, mora zakon računati na to, da družba funkcionira tudi, če delničarji ne bi bili zainteresirani za sodelovanje pri upravljanju. Računati pa mora tudi na njihove interese, ki so lahko bistveno različni npr. le udeležba pri dobičku ali pa aktivna udeležba pri upravljanju in trajnost udeležbe. Zato je zakon pri urejanju notranjih razmerij d.d. strožji in bolj formalen ter vsebuje več kogentnih določb, ki naj bi zagotovile avtomatizem pri urejanju teh razmerij. Manjše število družbenikov pri d.o.o. in njihova tesna povezanost pa dopuščajo, da je zakon manj strog, da prepušča družbenikom več svobode in da zato vsebuje mnogo dispozitivnih določb. Tako je za delniške družbe zlasti tiste katerih delnice kotirajo na borzi značilno, da predstavlja pogosto nakup njihovih delnic dejansko investicijska vlaganja fizičnih in pravnih oseb, medtem, ko pri nakupu poslovnega deleža v osnovnem kapitalu takih motivov družbeniki praviloma nimajo. Vse to pa so tudi razlogi, ki pri d.d. narekujejo strožjo in s tem zakonsko regulativo številnih vprašanj, med njimi tudi vprašanja delitve najmanjšega zneska bilančnega dobička, za kar pa pri d.o.o. ni potrebe. Ti razlogi pa po mnenju pritožbenega sodišča narekujejo, da se določba o obvezni delitvi najmanj 4% bilančnega dobička pri d.o.o. ne uporablja. Sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička bi bil pri d.o.o. lahko po stališču pritožbenega sodišča izpodbojen le, če bi bil sprejet v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo oziroma, če bi bila omejitev razdelitve čistega dobička posledica zlorabe pravic (glej Veliki komentar ZGD-1, str. 127) ali bi če bi zaradi njega prišlo do kršitve enakega obravnavanja družbenikov (2.odst.429.čl. ZGD), kot je to urejeno v nam primerljivi nemški korporacijski zakonodaji. Ker pa v obravnavanem primeru tožeča stranka teh podlag ni zatrjevala in dokazovala, je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna, zaradi česar je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tudi ta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

V posledici gornje odločitve pa je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, saj tožeča stranka s svojimi zahtevki v ničemer ni uspela. Zato ji je v skladu z določili 154.čl. ZPP naložilo, da povrne toženi stranki vse njene stroške postopka, ki pa znašajo 2.856,62 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku navedenega roka. Prav tako pa je dolžna toženi stranki povrniti tudi 569,48 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku navedenega roka. Glede na gornjo odločitev pritožbeno sodišče tožeči stranki tudi ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

13.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 23/2019-9
• VSRS Sodba III Ips 34/2019
• VSC Sklep III Cpg 127/2017