VSL sklep I Cp 93/2010

Jedro

Posestno varstvo na javnem dobru je izključeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec motil tožnika v posesti njegovih nepremičnin, parc. št. 57/6, k.o. P. s tem, ko je med 25.4.2008 in 27.4.2008 po teh zemljiščih sam ali po izpolnitvenih pomočnikih vozil z vozili in povozil ter zvil postavljene železne palice in premaknil inox posodo, zato je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje, prepovedano pa mu je v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegati v posest tožnika. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu stroške pravdnega postopka v znesku 1.159,74 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366 ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku oziroma podrejeno sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je odločitev prvostopnega sodišča napačna, saj temelji na povsem napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, odločitev je nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj. Sodišče prve stopnje namreč po eni strani ugotavlja, da ne more z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali so bili ravno toženec oziroma po njegovem naročilu prevozniki materiala tisti, ki naj bi zatrjevano motitveno dejanje izvršili, po drugi strani pa ugotavlja, da sodišče motenja posesti ni ugotovilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so si v nasprotju, zato je potrebno že iz tega razloga sklep razveljaviti. Po mnenju pritožnika pa je nesprejemljiva tudi dokazana ocena prvostopnega sodišča o tem, da ni dokazano, da bi toženec oziroma njegovi izpolnitveni pomočniki storili očitana motitvena ravnanja, saj so prav oni vozili v spornem času gradbeni material na toženčevo parcelo zaradi gradnje objekta. V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da je bilo motitveno ravnanje izvršeno na tožnikovem zemljišču, zato so se tudi ugovori toženca, da so bili stebrički in inox posoda postavljeni na javnem dobru, izkazali za povsem neutemeljene. Ker je bilo ugotovljeno, da so bili zaviti železni količki zviti, inox posoda pa premaknjena, na zemljišču pa je bilo tudi opaziti sledove gum tovornih vozil, ki so dovažala gradbeni material do vikenda toženca, ne more biti dvoma o tem, da je za očitano motilno dejanje odgovoren prav toženec. Drugačni zaključki prvostopnega sodišča so napačni. Tožnik sicer osebno ni videl voženj, saj ne živi na zemljišču, kjer je prišlo do motilnih dejanj, toženec pa je vseskozi manipulativno izkoriščal prilike, da se je vozilo po tožnikovem, ko le-tega ni bilo na vikendu oziroma vinogradu. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, ker ni s potrebno stopnjo gotovosti izkazano, da bi prevozniki, ki so po njegovem naročilu vozili gradbeni material na toženčevo parcelo, premaknili ob rob asfalta postavljeno inox posodo in zvili v zemljo zapičene železne palice. Takšna presoja izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, zato so pritožbeni očitki o nejasnosti razlogov, neutemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča pa okoliščine o tem, ali so pritožniki tovornih vozil storili očitano motilno ravnanje ali ne, sploh niso odločilne v tem postopku. Iz odločbe OGU S. št. 02112-465/2009-2 z dne 9.4.2009 izhaja, da je OGU S. – G. p. K. na podlagi elaborata, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje G. b. d.o.o. B. ugotovilo, da se kot urejena evidentira meja med parcelno št. 1470, ki je javna pot in sosednjimi parcelami, med drugim tudi tožnikovo parcelo št. 57/2 k.o. P.. Iz grafičnega prikaza, ki je sestavni del citirane odločbe, kot tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje ob ogledu na kraju samem, izhaja, da je trasa javne poti v naravi potekala drugje kot po podatkih katastra, zato je bila v predpisanem postopku upoštevana dejanska trasa poti, ki se v naravi uporablja in glede na takšen potek trase določena meja med javno potjo in sosednjimi parcelami. Ugotovljeno je bilo, da trasa poti poteka po delu tožnikove parcele št. 57/2, zato je bila izvedena parcelacija te parcele in je del te parcele, ki je po ugotovitvah geometra predstavljal del trase javne poti, dobil parcelo št. 57/6. Iz grafičnega prikaza kot priloge k odločbi z dne 9.4.2009 kot tudi ugotovitev in skice izmere sodnega izvedenca I. I., podanih v tem postopku, izhaja, da parc. št. 57/6 predstavlja del javne poti, upoštevaje mejo, urejeno v navedenem upravnem postopku. Parcela št. 57/6 k.o. P. je sicer v zemljiški knjigi še vedno vpisana pri vl. št. 39 na tožnikovo ime, vendar pa ob upoštevanju dejstva, da v naravi nedvomno predstavlja grajeno javno dobro, ta okoliščina ni bistvena za presojo, saj niti Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), niti Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) ne določata, da je vpis v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena za nastanek javnega dobra. Tožnik je v upravnem postopku soglašal s potekom meje med javno potjo in njegovim zemljiščem, zato ne more biti dvoma, da parc. št. 57/6 predstavlja del grajenega javnega dobra. Ob upoštevanju določb 1. in 2. odstavka 19. člena SPZ je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo. Da so javne ceste javno dobro in izven pravnega prometa, določa 2. člen ZJC. Med javne ceste pa sodi tudi javna pot kot občinska cesta, kar izhaja iz določbe 3. člena ZJC, čemur nobena od strank niti ne ugovarja.

Ob upoštevanju navedenih pomembnih dejstev, ki izhajajo iz listinske dokumentacije v spisu in ugotovitev prvostopnega sodišča, pa tožnik na javni poti ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic, tudi ne posesti, zato ni upravičen do posestnega varstva. Železne palice, ki naj bi bile zvite, so bile postavljene na delu javne poti, prav tako tudi del inox posode, kar izhaja iz ugotovitev sodnega izvedenca Ilca. Tožnik zatrjuje motenje posesti na parc. št. 57/6 k.o., P., ki je del javne poti, zato njegov zahtevek na ugotovitev motenja posesti ne more biti utemeljen, saj posest javnega dobra ni mogoča, zato je tudi posestno varstvo izključeno.

Glede na povedano pritožbeno sodišče sodi, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, vendar iz razlogov, navedenih v tej odločbi. Ker je po presoji pritožbenega sodišča odločitev pravilna iz drugih razlogov kot jih je navedlo prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče v tej odločbi ne izjasnjuje do ostalih pritožbenih navedb tožnika, ki graja zlasti dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj za to ni potrebe. Ker je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da ni podana nobena kršitev postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika po povrnitvi pritožbenih stroškov. Te stroške pritožnik nosi sam, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3015/2009
• VSL Sklep II Cp 818/2021
• VSL sklep I Cp 3384/2013