VSL sklep I Cp 50/2010

Jedro

Ustaljena sodna praksa je, da se odločitev o stroških postopka lahko pridrži za pisni odpravek sklepa. Glede na naravo in potek mejnega postopka odločanje o tem vprašanju, sočasno z določitvijo meje, tudi sicer običajno ni možno. Izvedenec geodetske stroke, katerega stroški so sestavni del skupnih stroškov, namreč le-te priglasi šele ob zaključku svojega dela, to je, ko izdela skico oziroma elaborat. Samo dejstvo, da sodišče prve stopnje v izrek sklepa, ki ga je sprejelo na kraju samem, ni vneslo odločitve, da bo o stroških postopka odločeno s pisnim odpravkom sklepa, pa ne pomeni takšne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sklepa.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

(1.) Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijanim sklepom z dne 14.10.2009 določilo mejo med parc. št. 106, last predlagatelja V. Z. in parc. št. 110, last prvega nasprotnega udeleženca K. G., obe ležeči v k.o. K., in sicer tako, da poteka po točkah A , B in B1, z medsebojnimi razdaljami kot so razvidne iz izreka pod točko 1. S tem sklepom je pod točko 5 in 6 odločilo tudi, da skupni stroški postopka znašajo 1.919,55 EUR in da jih trpita predlagatelj in nasprotni udeleženec K. G., vsak do višine 959,77 EUR, posledično pa je nasprotnemu udeležencu naložilo, da v roku petnajstih dni predlagatelju V. Z. povrne stroške v višini 959,77 EUR, saj jih je doslej v celoti nosil predlagatelj.

(2.) S popravnim sklepom z dne 5.11.2009 je sodišče prve stopnje izrek sklepa z dne 14.10.2009 v točki 5 in 6 popravilo tako, da je ugotovilo, da znašajo skupni stroški postopka 889,73 EUR, pri čemer trpita predlagatelj in nasprotni udeleženec vsak ½ teh stroškov in je zato nasprotni udeleženec K. G. predlagatelju dolžan povrniti 444,86 EUR stroškov v roku petnajstih dni, če pa bi s plačilom zamujal, mu je dolžan povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

(3.) Nasprotni udeleženec K. G. vlaga pritožbo zoper oba zgoraj navedena sklepa. V pritožbi zoper sklep z dne 14.10.2009 (pritožnik kot datum izdaje sklepa napačno navaja datum opravljenega naroka na kraju samem in sicer 2.7.2009) in njeni dopolnitvi (ki jo pritožbeno sodišče šteje za pravočasno) navaja, da izpodbija sklep v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge. V bistvenem navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo izključno na izpoved prič, ki so vse po vrsti izpovedale v korist predlagatelja in sicer to, da naj bi predlagatelj pred več kot dvajsetimi leti na spornem delu posekal nekaj dreves in s tem na tem predelu užival mirno posest. Priča M. je bil neprepričljiv. Sodišče bi moralo slediti dokaznemu predlogu prvega nasprotnega udeleženca, da se zasliši tudi priča H. Z., to je bivša žena predlagatelja, ki bi lahko izpovedala, da predlagatelj v zadnjih dvajsetih letih na sporni parceli ni vršil nobene sečnje. Uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, ker so razlogi v obrazložitvi sklepa, ki se nanašajo na okoliščine lastništva spornega dela parcele v času, ko je l. M. odkazal bukev za posek prvemu nasprotnemu udeležencu, v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v sodnem spisu. Skico izvedenca geodetske stroke je sodišče prejelo šele 6.11.2009 in je v samem poteku meje sklepalo in pisalo obrazložitev brez ustrezne skice, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in kršilo tudi določila postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Iz primerjave skice izvedenca in skice, ki jo je svojemu predlogu za ureditev meje priložil predlagatelj, tudi izhaja, da je sodišče odločilo preko predloga, saj je meja po skici izvedenca potisnjena bistveno globlje v parcelo št. 110, ki je last prvega nasprotnega udeleženca. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje namreč stroškov, ki jih je po poravnavi sklenjeni 2.7.2009 med predlagateljem V. Z. ter drugim nasprotnim udeležencem B. Ž., nase prevzel predlagatelj, ne bi smelo prevaliti tudi v breme prvega nasprotnega udeleženca. Zmotno je v zvezi s tem uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je delilo stroške med predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca na polovico, saj v skladu s 139. členom ZNP sodišče pri odmeri stroškov upošteva tudi krivdo udeležencev za nastanek spora o meji. Predlagatelj bi lahko pravočasno reagiral na ponudbo za prodajo parcele. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je v sklepu z dne 14.10.2009 odločilo o stroških postopka, čeprav na kraju samem v sklepu o stroških postopka sploh ni odločilo, bi pa v skladu z zakonom moralo. V pritožbi zoper popravni sklep pa navaja, da je odločitev kljub popravku napačna, saj bi sodišče moralo upoštevati tudi krivdo udeležencev za nastanek spora. Poleg tega je sodišče prve stopnje s tem sklepom dejansko odločilo o pritožbenih navedbah prvega nasprotnega udeleženca in je torej odločalo o vprašanju iz pristojnosti sodišča druge stopnje. Na podlagi obeh pritožb predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlagateljev predlog za določitev meje v celoti zavrne ter predlagatelju naloži v plačilo tudi stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

(4.) Pritožbi nista utemeljeni.

(5.) Po 3. odstavku 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sodišče v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata. Po 4. odstavku istega določila pa v primeru, če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, uredi mejo po zadnji mirni posesti. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč navedena zakonska določila, mejo med parcelo 106, k.o. K., in parcelo 110, k.o. K., pravilno določalo na podlagi kriterija zadnje mirne posesti, saj je nasprotni udeleženec zatrjeval, da znaša vrednost sporne mejne površine 4.500,00 EUR in tudi ni dal soglasja za določanje meje na podlagi močnejše pravice.

(6.) V postopku, ki je potekal na kraju samem, so bile v zvezi z ugotavljanjem zadnje mirne posesti zaslišane številne priče, tudi priče, ki jih je predlagal pritožnik (B. M., S. R., T. G., M. P.). Priče so skladno izpovedovale o uporabi spornega mejnega prostora do trenutka, ko je med mejašema v zvezi z mejo prišlo do spora in pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je predlagatelj v postopku dokazal zadnjo mirno posest na mejni liniji, ki jo je v tem postopku zatrjeval, to je po točkah A, B in B1. Pri tem priče, pa tudi sam predlagatelj, niso izpovedovale le o sečnji nekaj dreves pred dvajsetimi leti, kot neutemeljeno očita pritožnik, ampak o različnih dejstvih, ki kažejo na dolgoletno mirno uporabo sporne mejne površine. Tako je predlagatelj, zaslišan kot udeleženec, pojasnil, da mu je zatrjevano mejo pokazal še oče in da v zvezi z njo z lastniki sosednjih parcel nikoli ni bilo nobenega spora. V spornem delu mu je sekal še sosed Š. iz Š., vozil pa A. K.. Posek dreves mu je dovolil gozdar G. iz C., ki je na deblo bukve (točka A ) napisal tudi številko 106. On je tudi označil dve vodoravni črti v točki B na smreki. Sečnja se je izvajala tudi v letu 1980, ko je brat S. delal hišo. Tudi takrat je vozil les A. K.. Njegove trditve v zvezi z uporabo sporne mejne površine in tudi samo izpovedbo, so zaslišane priče potrdile in nobenega razumnega razloga ni, da jim sodišče ne bi verjelo. Tako je A. K., ki je opravljal vožnje tako za predlagatelja oziroma njegovega pravnega prednika, kot za pravnega prednika nasprotnega udeleženca, povedal, da je vozil les samo iz delov, ki so bili njihova last, pri čemer se je ves čas spoštovala meja na bukvi (točka A). Tudi I. Z. je potrdil označitev meje s strani gozdarja, posebej tudi v točki A. Meja med obema nepremičninama je bila v točkah A in B, sekali so vsak v svojem in nikoli v zvezi s tem ni bilo sporov. Poseben poudarek je sodišče prve stopnje dalo priči M. B., saj je bil slednji od leta 1967 do 1985 revirni gozdar, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča natančno in prepričljivo izpovedal o označitvi meje in uporabi oziroma sečnji na sporni mejni površini. Pritožbenemu sodišču se v zvezi s tem ne vzbujajo nikakršni dvomi in so zato pritožbeni očitki o neprepričljivosti te priče neutemeljeni. Nenazadnje je izpoved priče potrjena tudi z izpovedbami ostalih zaslišanih prič, vse skupaj pa tudi z ugotovitvami sodišča na kraju samem (oznake na drevesih, panji posekanih dreves.

(7.) Sodišče prve stopnje je na naroku, ki je bil opravljen 2.7.2009, zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca, da se narok na kraju samem preloži zaradi zaslišanja priče H. Z., ki jo je sodišče sicer vabilo na narok, vendar pa nanj ni pristopila. Po 2. odstavku 287. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP sodišče lahko zavrne predlagani dokaz za katerega misli, da ni pomemben za odločbo. Tako mu ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ,ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. V konkretnem primeru je sodišče, glede na to, da je bila zadnja mirna posest na podlagi izpovedb prič, ki so bile zaslišane (pri čemer je šlo tudi za priče, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec) in drugih dejanskih ugotovitev na kraju samem (oznake na drevesih, posekani panji dreves in njihova lokacija) z gotovostjo ugotovljena, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko predlaganega dokaza ni izvedlo in je tak predlog zavrnilo. Pritožniku je ob tem potrebno pojasniti tudi to, da pojem zadnje mirne posesti ne pomeni, da bi moral predlagatelj izkazati, da je opravljal poseke vse do začetka spora, ampak zadnja mirna posest pomeni tudi to, da tega ni počel kdo drug ( lastnik sosednje parcele) in da je imel predlagatelj možnost kadarkoli to posest tudi izraziti navzven, ne da bi s tem prišel z mejašem v spor. Dokazni postopek, ki ga je sodišče izvedlo, je tako pokazal ne samo to, da je zadnjo mirno posest nad sporno mejno površino imel predlagatelj, ampak tudi to, da pravni predniki nasprotnega udeleženca na tem delu nikoli niso izvajali sečnje, niti česa drugega, kar bi kazalo na izvajanje posesti. Niti ena od zaslišanih prič namreč ni izpovedala, da bi sečnjo ali kakšno drugo navzven vidno dejanje na sporni površini izvajali pravni predniki nasprotnega udeleženca.

(8.) V obrazložitvi sklepa z dne 14.10.2009 je sodišče res napačno ugotovilo, da sta bila v času, ko je revirni gozdar B. M. bukev v točki A označil za posek, lastnika parcel še predlagateljev oče in G. iz S. d., vendar pa pri tem ne gre za odločilno dejstvo. V tem postopku se namreč ugotavlja zadnja mirna posest in ne močnejša pravica, zato je vprašanje, kdo je bil v trenutku, ko je logar odkazal drevo za posek, zemljiškoknjižni lastnik, neodločilno. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi to, da je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je gozdar B. M. izpovedal, da je ob odkazu nasprotnemu udeležencu dejal, da se mora s predlagateljem dogovoriti, čigava je ta bukev, kar jasno kaže, da je sodišče sicer izjavo priče v pogledu lastništva pravilno upoštevalo.

(9.) Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje o samem poteku meje sklepalo in odločalo brez ustrezne skice izvedenca. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je izvedenec geodetske stroke skico zamejničenja sodišču dostavil 10.7.2009, izpodbijani sklep pa je sodišče izdalo 14.10.2009 in je torej z njo takrat razpolagalo. Dejstvo je tudi, da je s praktično enako skico, ki pa še ni imela vrisane s strani sodišča določene meje, razpolagalo že na zadnjem naroku (list. št. 79), saj je sodišču služila za orientacijo pri delu.

(10.) Neutemeljena je tudi trditev, da je sodišče odločilo preko predloga. Po 21. členu ZNP mora predlog med drugim vsebovati tudi opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, pri čemer je jasno, da ta opis nima tistega pomena, kot ga ima tožbeni zahtevek v pravdnem postopku. V nepravdnem postopku sodišče ureja razmerja med udeleženci, ki se sami sicer niso uspeli sporazumeti, vendar pa imajo praviloma vsi interes za ureditev nekega razmerja in klasična razdelitev vlog na tistega, ki zahteva pravno varstvo ter tistega, proti kateremu se zahteva pravno varstvo, nima tolikšnega pomena kot v pravdnem postopku. Predlagatelj sicer lahko v svojem predlogu opiše na kakšen način naj sodišče uredi razmerje, vendar pa sodišče pri tem upošteva tudi pobude in interese drugih udeležencev. Samo po sebi se sicer razume, da sodišče tudi v nepravdnem postopku – z izjemo postopkov, ki se začnejo po uradni dolžnosti, ne more urejati razmerja, če tega nihče ne zahteva. Če je predlagatelj zahteval ureditev meje, mora sodišče odločati o meji in ne o čem drugem, vendar pa pri tem ni vezano na predlog, kje naj poteka meja. Morebitne razlike med skico, ki jo je predlagatelj priložil svojemu predlogu in skico zamejničenja, so zato povsem pravno nerelevantne. Dejstvo pa je tudi, da je mejo, ki jo zatrjuje in ki jo je predlagatelj opisal tudi v predlogu, le-ta na naroku na kraju samem tudi pokazal in po tej, s strani predlagatelja zatrjevani mejni liniji, je sodišče nato tudi določilo mejo in tako tudi sicer ni seglo preko predloga predlagatelja.

(11.) Glede na to, da je sodišče prve stopnje pritožniku skico zamejničenja, ki je ni prejel, naknadno dostavilo in je zato tudi dopolnitev pritožbe bila upoštevana kot pravočasna, pritožbeno sodišče na ta del pritožbe posebej ne odgovarja.

(12.) Z izdajo popravnega sklepa v zvezi s stroški (točki 5 in 6 sklepa z dne 14.10.2009) je sodišče prve stopnje dejansko delno že sledilo pritožbi pritožnika z dne 4.11.2009, zato pritožbeno sodišče na ta del ne odgovarja. Glede na opozorilo, da je sodišče prve stopnje s popravnim sklepom odločilo o pritožbenih navedbah prvega nasprotnega udeleženca in preseglo svojo pristojnost, pa dodaja zgolj to, da lahko sodišče, če ugotovi, da je pri izdelavi odločbe prišlo do očitne pisne ali računske pomote, to kadarkoli popravi s tem, da se o tem izda poseben sklep (328. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker je sodišče prve stopnje napako ocenilo kot očitno računsko pomoto, je torej ravnalo prav, ko je popravni sklep izdalo. Njegove pravilnosti v smislu višine skupnih stroškov, pa pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Odločitev, s katero je prvostopno sodišče ugotovljene skupne stroške porazdelilo med oba udeleženca tako, da nosita vsak ½ teh stroškov, je pravilna. Po 139. členu ZNP namreč skupne stroške postopka udeleženci trpijo praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. V konkretnem primeru je dolžina meje za oba udeleženca enaka in je torej odločitev o delitvi stroškov na polovico pravilna. Pritožbeno sodišče s takšnim kriterijem delitve stroškov soglaša, soglaša pa tudi z ugotovitvijo, da ni razlogov, da bi se o stroških odločalo drugače. Po že prej citiranem 139. členu ZNP namreč sodišče lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji, ali drugi tehtni razlogi. Pritožnikove navedbe v pritožbi, da je mejni spor nastal po krivdi predlagatelja, ker slednji ni pravočasno reagiral na ponudbo za prodajo parcele, je povsem zgrešena. V postopku prodaje, ki teče po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, se namreč ne rešujejo vprašanja morebiti sporne meje, ampak vprašanja, ki so vezana na sam nakup, predvsem izbiro med morebiti več interesenti v smislu prednostnih upravičencev. Drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev o stroških, pa pritožnik niti ne zatrjuje.

(13.) Nenazadnje je neutemeljena tudi trditev, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko o stroških postopka ni odločilo že na kraju samem, saj je ustaljena sodna praksa , da se odločitev o stroških postopka lahko pridrži za pisni sklep. Glede na naravo in potek postopka, odločanje o tem vprašanju sočasno z določitvijo meje, tudi sicer ni možno. Izvedenec geodetske stroke, katerega stroški so sestavni del skupnih stroškov, namreč le-te priglasi šele ob zaključku svojega dela, to je, ko izdela skico oziroma elaborat. Samo dejstvo, da sodišče prve stopnje v izrek sklepa, ki ga je sprejelo na kraju samem, ni vneslo odločitve, da bo o stroških postopka odločeno s pisnim odpravkom sklepa, pa ne pomeni takšne kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

(14.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in potrdilo oba izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

(15.) Ker po 1. odstavku 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače, sem pa sodijo tudi stroški zastopanja v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče (neupoštevaje pri tem uspeh oziroma neuspeh v pritožbenem postopku) odločilo, da pritožnik pritožbene stroške nosi sam. Do povračila takse za pritožbo, ki bi sodila med skupne stroške postopka, pa zaradi neuspeha s pritožbo ni upravičen (154 in 165. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1339/99
• VSL sklep I Cp 1957/98
• VSL sklep I Cp 115/98