VSL sklep I Cp 4532/2009

Jedro

Za presojo obstoja obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP ni pomembno, ali je stranka šele po končanem pravdnem postopku izvedela, kaj konkretno bi lahko priča povedala oziroma kako bi pričala, oziroma ali se je šele po pravnomočno končanem postopku s pričo soočila, temveč to, ali je vedela oziroma bi to ob potrebni skrbnosti že v pravdi lahko vedela, da bi ta oseba lahko pričala o pravno relevantnih dejstvih. To pa terja od vsake pravdne stranke določeno aktivnost (da pravočasno naveže stik s takšno osebo, da se pozanima, katere okoliščine so priči poznane in podobno).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 168,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da sodišče druge stopnje napadeni sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka ter naloži tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Poudarja, da je končno uspela pridobiti nov dokaz, in sicer dopis B. F. z dne 6.4.2009, ki potrjuje trditev toženke, pri kateri je vztrajala že vseskozi postopka in sicer, da so ji bile dobavljene plemenske svinje, saj kmetija P. ni imela statusa vzrejnega središča, torej je bil teoretično nemogoče, da bi toženi stranki dobavila plemenske svinje. Jasno je, da tožena stranka po lastni krivdi ni mogla tega novega dokaza predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj kljub dolžni skrbnosti tega dokaza ni mogla prej pridobiti. Tožena stranka se je pri različnih institucijah trudila priti do dokaza in da je bila proaktivna, ne more iti v škodo tožene stranke. Ni kriva, da prej ni dobila odgovora. Tudi je zmoten zaključek, da ta dokaz ne bi pripomogel k ugodnejši rešitvi zadeve za toženo stranko. Trditev sodišča, da so bile vse svinje dobavljene iz centra J., so bile izpodbijane in za katere neresničnost ima tožena stranka nov dokaz. Sodišče tudi ni navedlo, da v listini piše tudi, da dokumentov „List o prodaji oziroma obnovi plemenskih prašičev“ za tisto obdobje ne hranijo več. Dejstvo, ki ga dokazuje tožena stranka z zaslišanjem priče I. J., je novo dejstvo, ki ga je izvedela tožena stranka po naključju iz pogovora z J. po prejemu dopisa z dne 6.4.2009, in sicer do leta 1993 na svoji kmetiji sploh ni imel plemenskih svinj in da je šele v letu 1993 začel z njihovo prodajo. Tega dejstva tožena stranka ni poznala in tudi zato ni imela razloga predlagati to pričo. Tožena stranka bi morala tudi vedeti za dejstvo, ki naj bi ga slednji potrdil z izpovedbo. Za to dejstvo pa je izvedela šele po prejemu dopisa z dne 6.4.2009. Tožeča stranka je namreč zatrjevala v prvotnem postopku, da so sporne svinje prišle od J., tožena stranka pa ni predlagala njegovega zaslišanja, saj je glede na trditev tožeče stranke utemeljeno pričakovala, da bi bilo njegovo zaslišanje v škodo tožene stranke. Navedeni pogovor z J. je bil za toženo stranko popolno presenečenje in šok. I. J. je toženi stranki v zadnjem pogovoru povedal, da so bile živali, ki so nosile enake ušesne številke kot živali, dobavljene toženi stranki, njegove, da jih je kupil na farmi v P. za svojo reprodukcijo, ker je imel za pridobitev statusa vzrejnega središča pogoj kupiti 15 plemenskih svinj, kot je določila B. F. Vsaka plemenska žival ima svojo enoznačno številko, J. živali so bile plemenske, tožena stranka pa je dobila neplemenske živali, ki so imele „izposojene „ plemenske številke od J. živali. Živali, ki jih je prejela tožena stranka s kmetije P., torej niso bile plemenske živali, niso izvirale od J. in so imele plemenske številke „izposojene“ od plemenskih J. živali, ki so dejansko nosile enake številke. Farma P. je pitališče (C faza), ni vzrejno središče, kjer je bilo okoli 200 svinj neznanega in nekontroliranega izvora. Kmetijski inštitut je lahko potrjeval vso dokumentacijo le na podlagi statusa vzrejnega središča, ker statusa ni bilo, pa tudi dokumentacije ni moglo biti, zato je vsa dokumentacija v zvezi s tem v sodnem spisu fotokopirana, ker je neverodostojna in prirejena za potrebe tega postopka. Krvni izvidi živali so se glasili na lastnika živali F. P., ki kot izhaja iz dopisa z dne 6.4.2009, ni imel in še vedno nima vzrejnega središča. J. je dobil status vzrejnega središča dne 5.2.1991 za nazaj, od 1.10.1990. Sodišče je kršilo tudi dolžnost materialno procesnega vodstva, saj toženi stranki ni dalo vedeti na naroku za obnovo postopka dne 7.10.2009, da naj bi bile njene trditve preskope. Razčiščevalo je le okoliščine glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka in ničesar drugega ter toženi stranki sploh ni dalo vedeti, da naj bi bile njene trditve preskope.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica zmotno meni, da naj ne bi mogla novega dokaza - dopisa B. F. v Ljubljani z dne 6.4.2009 predlagati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede v pritožbi zatrjevanih prizadevanj, da naj bi pri ustreznih institucijah še pravočasno - že v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku neuspešno poskušala pridobiti odgovor, da sporne svinje niso bile plemenske svinje, ne predloži nobenega dokaza, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje. Gre torej za zakrivljeno (po krivdi pritožnice) kasneje (nepravočasno) predloženi dokaz, ki že zgolj iz tega razloga ne more biti upošteven za dosego obnove postopka, upoštevaje določbo 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razen tega pa pritožbeno sodišče tudi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da vsebina omenjenega dopisa ne bi mogla sama po sebi spremeniti pravnomočne prvostopne odločitve v korist pritožnice. Iz dopisa izhaja namreč le to, da je kmetija J. pridobila status vzrejnega središča s 1.10.1990, le kmetija P. takšnega statusa ni imela. Ker temelji izpodbijana pravnomočna sodba na dokazanem dejstvu, da so vse svinje izvirale iz kmetije J. oziroma so bile tam vzrejene, je podatek vsebovan v tem dopisu, da druga kmetija – P. ni imela takšnega statusa, ki bi zagotavljal dobavo plemenskih prašičev, za ta postopek irelevantna. Prav tako je pravno nepomembno, da B. F. ne hrani več „Lista o prodaji oziroma obnovi plemenskih prašičev“. Bistveno je, da je bila ta listina predložena v ta pravdni spis in nanj lahko oprta izpodbijana odločitev. Vendarle pa tudi ta dopis potrjuje, da so tiste živali, za katere je bil izdan omenjeni list, tedaj izpolnjevale takrat veljavne pogoje, kar v nasprotju s ciljem, ki ga zasleduje pritožnica, potrjuje izpodbijano pravnomočno sodbo. Nosilni argument sodišča prve stopnje v tem delu, da gre za pritožnico nekoristen dokaz, kar izključuje utemeljenost uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, je torej pravilen.

Pritožnica tudi ne more uspeti z obnovitvenim razlogom iz omenjenega zakonskega določila s sklicevanjem na pričo I. J., kot novim dokazom. Že na prvi pogled je lahko evidentno, da je šlo za ključno pričo upoštevaje, da je tožeča stranka gradila svojo tožbeno hipotezo na okoliščini, da so bile svinje dobavljene z njegove kmetije, ki je imela status vzrejnega središča, oziroma, da naj bi šlo za pri njem vzrejene živali. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je pritožnica vedela za navedeno pričo v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje (glej neizpodbijano ugotovitev, da je že priča J. S. pri zaslišanju navedel, da so bile svinje vzrejene pri navedeni priči, prav tako je to pričo omenila tudi zaslišana priča J. C., omenjena pa je bila tudi v listinski dokumentaciji predloženi v spis), kar pomeni, da bi ga že tedaj lahko vsaj povprašala, kaj ve o stvari in ga po potrebi predlagala za pričo. Pritožnica te okoliščine ne zanika, njeno pritožbeno sklicevanje, da je šele po končanem postopku govorila s to pričo in od nje šele tedaj izvedela, da do leta 1993 na svoji kmetiji sploh ni imel plemenskih svinj in da je šele v letu 1993 začel z njihovo prodajo in nadalje da svinje, ki so prišle iz kmetije P. niso bile njegove, temveč naj bi le nosile številke njegovih plemenskih svinj, pa izkazuje le njeno nezadostno skrbnost, da tega ni storila že prej v pravdnem postopku pred njegovim pravnomočnim zaključkom. Za presojo obstoja obnovitvenega razloga iz omenjene zakonske določbe ni torej pomembno ali je stranka šele po končanem pravdnem postopku izvedela, kaj konkretno bi lahko priča povedala oziroma kako bi pričala, oziroma se je šele kasneje z njo osebno soočila, temveč to, ali je vedela oz. bi ob potrebni skrbnosti že v pravdi lahko vedela, da bi določena oseba lahko pričala o pravno relevantnih dejstvih v njeno korist. Ta procesno urejena zahteva pa terja od vsake stranke določeno aktivnost (da pravočasno naveže stik s takšno osebo, se pozanima, katere okoliščine so ji poznane, in podobno). Tovrstne pravočasne procesne aktivnosti pa pritožnica ni izkazala, kljub temu, da je že v pravdi izvedela, da naj bi I. J. vzgojil svinje, ki so ji bile dobavljene. Končno a nenazadnje tudi v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je glede na trditve tožeče stranke, da svinje izvirajo iz kmetije J., utemeljeno pričakovala, da bi bilo J. zaslišanje v njeno škodo, je ni opravičevala, da vendarle ne bi tedaj pri njem preverila ali je to, kar trdi tožeča stranka, res.

Pritožničine trditve v tem obnovitvenem postopku pa tudi niso bile preskope, kot poskuša nakazati v pritožbi, le pripeljati ne morejo do zanj ugodnejše odločitve oziroma ne izkazujejo takšnih dokazov, katerih brez svoje krivde ne bi mogla predlagati že pred zaključkom pravde. Zato tudi pritožbeni očitek o nezadostnem materialnem procesnem vodstvu sodišča prve stopnje, ki naj bi moralo pritožnico opozoriti na zatrjevane preskromne trditve, ni utemeljen.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 183/2002
• Sklep II Ips 147/2000
• Sklep II Ips 629/2000