VSL sklep I Cp 820/2010

Jedro

Tožnica je gradila na zemljišču, za katerega je bila (zaradi sklenjene darilne pogodbe) prepričana, da je njeno, lastnika (darovalca) pa se gradnji nista uprla. Glede na to, da je gradnja potekala v času trajanja zakonske skupnosti z darovalcem, pa spora ni mogoče presojati na podlagi določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. Kadar gre za premoženjska razmerja med zakoncema, je treba prvenstveno uporabiti določbe ZZZDR, ki v razmerju do ZTLR predstavljajo lex specialis.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 13/14 nepremičnine, parc. št. 589/16, k.o. Z. (v naravi stanovanjska stavba 109 m² ter travnik 669 m²) ne spada v zapuščino po pok. J. (I.) B. Nadalje je ugotovilo, kar so toženci dolžni priznati, da je tožnica lastnica parcele št. 589/16, k.o. Z., na podlagi sodbe pa se vknjiži lastninska pravica na tožnico do celote. Tožencem je naložilo, da tožnici povrnejo njene pravdne stroške v znesku 430,90 EUR.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožujejo prvo, drugo, tretje in peto tožena stranka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjujejo, da jim tožba ni bila (pravilno) vročena v odgovor, zato pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni. Tožnica je drugi toženki, s katero sta v sporu, obvestilo o prispeli pošiljki skrila ali uničila, zato je toženka zamudila rok za vložitev odgovora. Stranki sta namreč sprti, živita pa v isti hiši in si delita poštni nabiralnik. Da navedeno drži, potrjuje primer, ko je tožnica (ali pa sedma toženka) dvignila njeno odločbo DURS in jo odprla, nato pa vrnila na pošto. Če bi druga toženka prejela obvestilo o prispeli pošiljki, bi pisanje nedvomno dvignila in na tožbo odgovorila. Preostali pritožniki navajajo, da se ne spomnijo, da bi prejeli kakšno sodno pisanje, izvoda tožbe pa niso našli niti pri pregledu svojih dokumentov. Ne izključujejo niti možnosti, da podpisi na povratnicah niso njihovi. V zvezi z vročanjem predlagajo zaslišanje pritožnikov. Glede na to, da je tožbo na podlagi napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 3/2004 z dne 19.10.2004 tožnica že vložila (P 1059/2007), pritožba meni, da nima pravice ponovno tožiti. Ker tožnica v sklepu zapuščinskega sodišča nima več pravne podlage za tožbo, kot to zatrjuje v tožbi, bi moralo sodišče tožbo kot nesklepčno zavreči. Gre torej za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati, zato ni bil izpolnjen niti drugi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Tudi sicer tožnica zoper prvega toženca nima nobenega zahtevka, saj njegov delež do 1/14 predstavlja posebno premoženje.

(3) V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe ter predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša tudi stroške postopka.

(4) Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožba.

(5) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa tudi z vidika pravilne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da iz zatrjevanih dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka (t. i. nesklepčnost tožbe), zaradi česar sodišče prve stopnje zamudne sodbe ne bi smelo izdati (318. čl. ZPP).

(6) Sodišče je utemeljenost zahtevka napačno presojalo na podlagi določbe 24. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80, ZTLR) o gradnji na tujem svetu, zanemarilo pa je določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 16/76 s spremembami, ZZZDR). Iz navedb v tožbi sicer izhaja, da je tožnica leta 1973 pričela z gradnjo na zemljišču, parc. št. 589/1 oziroma 589/16, k.o. Z., ki ga je od tedanjih solastnikov (zapustnika in prvega toženca) dobila na podlagi darilne pogodbe z dne 7.12.1977, ter da je bila prepričana, da je s tem postala lastnica zemljišča, solastnika pa se gradnji nista upirala. Vendar pa tožnica navaja tudi, da je bila hiša zgrajena v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom. V takšnem primeru, ko gre za premoženjska razmerja med zakoncema, pa je treba prvenstveno uporabiti (kogentne) določbe ZZZDR, saj te v razmerju do stvarnopravnih določb ZTLR predstavljajo lex specialis. ZZZDR je sicer začel veljati 1.1.1977, vendar se uporablja tudi za premoženjska razmerja med zakoncema, ki sta zakonsko zvezo sklenila pred njegovo uveljavitvijo (225. čl.), zato predstavlja ustrezno materialnopravno podlago tudi v obravnavanem primeru. Premoženje, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze z delom, je njuno skupno premoženje (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Pri tem ni odločilno, da je sredstva in delo pri pridobivanju posamične stvari iz skupnega premoženja prispeval zgolj eden od njiju, saj je drug zakonec (lahko) prispeval h skupnosti na drugačen način, s skrbjo za dom in družino, in mu gre iz tega naslova ustrezen delež na skupnem premoženju (2. odst. 59. čl. ZZZDR). Glede na takšno materialnopravno izhodišče (zgolj) na podlagi zatrjevanj tožnice, da je hišo v času zakonske skupnosti gradila sama, še ni mogoče sklepati, da je nepremičnina, parc. št. 589/16, k.o. Z. izključno njena last, zaradi česar naj ne bi sodila v zapuščino po pok. možu. Za utemeljenost takšnega zahtevka bi morala navesti, da je gradila izključno s sredstvi, ki predstavljajo njeno posebno premoženje (npr. podarjena ali podedovana sredstva, prihranki iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze) in brez kakršnekoli pomoči zapustnika. Tožnica se (očitno) zaveda, da nepremičnina, parc. št. 589/16, k.o. Z. predstavlja njuno skupno premoženje, vendar meni, da je bil prispevek zakonca (v delu in denarju) tako neznaten, da mu na nepremičnini ne pripada solastniški delež. Tudi takšen zaključek, ki je pravne in ne dejanske narave, bi bil mogoč šele na podlagi izračuna solastniških deležev obeh, ob upoštevanju (morebitnega) znatnega prispevka tožnice iz naslova njenega posebnega premoženja. Takšnih podatkov pa, kot rečeno, tožba ne ponudi.

(7) Glede na to, da je bila izpodbijana sodba izdana v času veljavnosti novele ZPP-D, bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da nesklepčnost tožbe odpravi (3. odst. 318. čl. ZPP). Ker je zamudno sodbo izdalo v nasprotju s 318. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (7. točka 2. odst. 339. v zvezi s 354. čl. ZPP).

(8) Pritožbeno sodišče ni ugotovilo v pritožbi uveljavljanih kršitev v zvezi z vročanjem tožbe. Pod list. št. 10 pripete podpisane vročilnice dokazujejo, da je bila tožba vročena drugo do osmo toženi stranki. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej navedeno (224. čl. ZPP). Pritožba zgolj z ugibanjem, ali ni vročilnic podpisal kdo drug, pri čemer ne predlaga ustreznega dokaza (izvedenca grafologa), ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost vročitve. Iz podatkov v spisu (vročilnica pod list. št. 14) nadalje izhaja, da je bila tožba pravilno vročena tudi drugi toženki v skladu s tedaj veljavno določbo 142. čl. ZPP (t.i. fikcija vročitve). Pritožba s ponavljanjem razlogov, ki so jih pritožniki (neuspešno) uveljavljali že v postopku za vrnitev v prejšnje stanje (sklep z dne 26.3.2009 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2370/2009 z dne 23.9.2009), ne more uspeti.

(9) Nerazumljivi so pritožbeni očitki, da tožnica nima pravice tožiti, ker je to pravico na podlagi napotitvenega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 3/2004 z dne 19.10.2004 že izkoristila. Oviro za odločanje bi predstavljala le pravnomočna odločitev o istem zahtevku med istima strankama (res iudicata, 2. odst. 319. čl. ZPP). Glede na to, da je bila tožba v zadevi P 1059/2007 vložena le zoper nekatere od sedanjih tožencev, takšna situacija očitno ni podana.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2312/2009
• VDSS Sklep Pdp 107/2021
• VSL sklep I Cp 3303/2009