VSL sklep I Cp 724/2010

Jedro

Da je za redno rabo nepremičnine, ki je stavbno zemljišče, četudi nezazidano, potreben dostop do nje z vozili in ne le pešpot, ni nujno, da objekt na njej že stoji in še manj, da so zanj izdana ustrezna dovoljenja. Tudi če bi bilo (šele) za vzpostavitev redne rabe potrebna povezava z javno cesto, bi bilo treba priznati pravico do nujne poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja in nasprotna udeleženka sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo nujno pot v korist gospodujočih nepremičnin, last predlagateljev (1723/7 in 1724/3, k.o. L.), v breme služeče nepremičnine (parc. 1723/6, k.o. L.), v lasti nasprotne udeleženke, in sicer po južnem delu služeče nepremičnine, kot izhaja iz skice geodeta V. Z. z dne 24. 4. 2009, za hojo in vožnjo z vsemi vozili do obremenitve 7,5 ton (I. točka sklepa). Odločilo je, da sta predlagatelja dolžna nasprotni udeleženki plačati nadomestilo za dovoljeno nujno pot v višini 6.150 EUR v 30 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi (II. točka sklepa) ter povrniti stroške postopka v znesku 1.789,18 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi (III. točka sklepa).

(2) Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila nasprotna udeleženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa, in sicer tako, da naj sodišče predlagane nujne poti ne dovoli, ali pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Prvostopenjskemu sodišču v bistvenem očita, da je nujno pot dovolilo v korist nepremičnin, ki so črna gradnja, saj noben od predlagateljev za svojo gradnjo nima potrebnih upravnih dovoljenj, s čimer je kršilo zakon. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Kopru v enaki zadevi (VSK I Cp 1325/2004). Pogoj za ustrezna dovoljenja bi bila povezava z javno cesto. Ker torej gradnja nikoli ne bo mogoča, za uporabo nepozidanega stavbnega zemljišča zadostuje pešpot. Takšno služnost predlagateljica že ima. Nerazumljiv in nepravilen je po pritožničinem mnenju zaključek, da dovoljena pot ne bo onemogočila oziroma ovirala uporabe služeče nepremičnine, kljub temu da je nasprotna udeleženka povedala, da pot uporablja za parkiranje, ne pa za dostop do svoje hiše. Nasprotuje tudi mnenju izvedenca, da z izgradnjo nujne poti zemljišče funkcionalno nič ne izgubi, pač pa kvečjemu pridobi, kar je pavšalno, prav nasprotno pa je po njenem mnenju poznano vsakemu razumnemu človeku. Nepremičnina nasprotne udeleženke bo namreč na ta način razdeljena na dva dela, vsakič bo morala prečkati pot, kar je nesprejemljivo. Brez podlage je ocena sodišča, da služeča nepremičnina ne služi drugemu kot pešpoti. Gre za zazidljivo stavbno zemljišče, ki z dostopom do javne poti tudi izpolnjuje pogojen za gradnjo. Ne drži, da je mnenje izvedenca J. jasno in popolno, saj se ni opredelil do višinskih razlik, ni dal podatkov o stabilnosti terena in postavitvi opornega zidu. Nasprotna udeleženka prvemu sodišču očita, da se v zvezi s tem sploh ni opredelilo do njenega predloga za dopolnitev mnenja izvedenca geodeta. Nasprotuje tudi stališču prvega sodišča, da nesorazmerni stroški izgradnje ne morejo biti razlog za znatno oviranje služeče nepremične, ker jih trpi predlagatelj. Po njenem mnenju je treba poiskati pot, ki je povezana z najmanjšimi stroški, upoštevati pa je treba tudi konfiguracijo tal in kulturo zemljišča. Vozišče s takim naklonom (18,7 %) sploh ni prevozno v makadamski izvedbi, ob tem pa gre še za krivino. Brez razširitve tako pot v obsegu obremenitev, kot je dovoljena, sploh ni prevozna, ureditev pa bi bistveno vplivala na sosednja zemljišča. Prvemu sodišču očita, da predlagateljev ni pozvalo k dopolnitvi predloga, izvedencu pa ni naložilo, da poda mnenje glede možnosti poteka nujne poti po drugih trasah (preko nepremičnin sosedov), saj je sama ugovarjala, da je to možno. Če sodišče ugotovi, da je ta ugovor utemeljen, mora predlagatelja pozvati, da kot nasprotne udeležence navede te sosede. Sodišče je drugo pot (po parc. 1723/25, 1723/10, 1723/1 in 1723/26) ocenilo kot manj primerno, ker naj bi bila daljša, kar pa ni razlog, da je tudi manj primerna. Nasprotno, je bolj primerna, ker je že asfaltirana, le da je zemljišče ograjeno, je pa prehod možen. Ni pa mogoče ugotoviti, kaj je mislilo sodišče, da varianta po meji med parc. 1723/29 in 1723/6 glede na stanje služeče nepremičnine ni primernejša, zato sodba (pravilno sklep) nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede navedene trase sodišče tudi ni opravilo ogleda z izvedencem.

(3) Oba predlagatelja sta na pritožbo nasprotne udeleženke odgovorila in oba predlagala njeno zavrnitev.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo relevantne določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ; UL RS, št. 87/02), pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo. Za svojo odločitev je navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, ki so tudi pravilni.

(6) Kot je pojasnilo že prvo sodišče, predvideva 88. čl. SPZ dovolitev nujne poti za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka povezava povezana z nesorazmernimi stroški. Za redno rabo nepremičnine, ki je stavbno zemljišče, četudi nezazidano, je potreben dostop do nje z vozili in ne le pešpot. Ni nujno, da objekt na njej že stoji in še manj, da so zanj izdana ustrezna dovoljenja. Tudi če bi bilo (šele) za vzpostavitev redne rabe potrebna povezava z javno cesto, bi bilo treba priznati pravico do nujne poti. Zato je očitek o „črni gradnji“ na gospodujočih zemljiščih neuspešen, sklicevanje na drugačno sodno prakso pa neutemeljeno. V zadevi, na katero se sklicuje pritožnica (VSK I Cp 1325/2004), je šlo za to, da je objekt (hiša) na gospodujočem zemljišču že imel dostop, le nezakonito zgrajen prizidek ga ni imel, zato zadeva ni primerljiva.

(7) Prvostopenjsko sodišče je nujno pot določilo v skladu z merili in pogoji 89. čl. SPZ, torej tako, da se z njo ne bo onemogočilo ali znatno oviralo nepremičnine, po kateri bo nujna pot potekala oziroma tako, da se bo tuja nepremičnina čim manj omejila. Pri tem se je utemeljeno oprlo na strokovna, temeljita in jasna mnenja izvedencev, s čimer je tudi v celoti pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva. Izvedenec gradbene stroka S. J. je v nasprotju s pritožbenim očitkom ocenil tudi naklon poti (največ 15 %) in potrebo po podpornih zidovih (le-te ni), kar prvostopenjsko sodišče povzema v svojih razlogih, in povedal, da bo na ta način služeča nepremičnina ob južni meji le nekoliko zožena. V čem konkretno naj bi bila zaradi dovolitve nujne poti nasprotna udeleženka ovirana, pa ta tudi v pritožbi ne pove. Namig, da gre za stavbno zemljišče s podanimi pogoji za gradnjo, ni konkretiziran v tem smislu, poleg tega pa gre tudi za neupoštevno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

(8) Zatrjevano kršitev postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da se prvo sodišče ni opredelilo do predloga za dopolnitev dokaza z izvedencem, bi morala nasprotna udeleženka uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kar je bilo vsekakor pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storila, ni pa izkazala, da tega ni mogla brez svoje krivde, se teh kršitev po določbi 1. odst. 286b čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; UL RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; UL SRS, št. 30/86 in 20/88 ter UL RS, št. 87/02 in 131/03) ne upošteva.

(9) Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev prvega sodišča, da je služeča nepremičnina v delu, po katerem je dovoljena nujna pot, v naravi makadamska pot in da služi kot pešpot, saj je to ugotovitev prepričljivo pojasnilo in obrazložilo na podlagi ogleda na kraju samem ter na podlagi mnenj dveh izvedencev.

(10) Pritožnica ima sicer prav, da ni nujno, da je dovoljena najkrajša nujna pot, kar pojasnjuje že prvo sodišče. Vendar pritožnica napačno razume pomen pojma nesorazmernih stroškov. Upravičenec ima pravico do nujne poti preko služečega zemljišča, če bi sicer trpel nesorazmerne stroške, ni pa res, da bi moralo sodišče v vsakem primeru poiskati pot, ki bo (za predlagatelja) povezana z najmanjšimi stroški.

(11) Pot, za katero nasprotna udeleženka v pritožbi ponavlja, da se ji zdi primernejša, je za prvo predlagateljico po ugotovitvah prvega sodišča neprimerno daljša, potekala pa bi preko petih različnih parcel v zasebni lasti, ena od njih je ograjena in so na njej predvidena gradbena dela, trije od petih lastnikov pa predlagateljema niso dali dovoljenja za uporabo. Za drugega predlagatelja pa je alternativa po ugotovitvah prvega sodišča zaradi strmine popolnoma neprimerna. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema razloge prvega sodišča, ko je skrbno pretehtalo ugotovljene okoliščine in jih ocenilo tako, da je kot manj obremenjujočo za tujo nepremičnino ocenilo pot, ki je predlagateljema dovoljena kot nujna pot in je v večjem delu celo ista.

(12) Neutemeljen je očitek, da se ne da razumeti, zakaj prvo sodišče določa tako nujno pot kot najbolj primerno glede na stanje te nepremičnine, saj je izrecno navedeno, da je kot stanje v naravi mišljeno to, da gre za makadamsko pot.

(13) Neutemeljen je očitek, da sodišče ni pozvalo predlagateljev k popravi njunega predloga (z imenovanjem sosedov kot nasprotnih udeležencev), saj za to ni bilo nobene potrebe (podlage). Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi bila nujna pot po drugih nepremičninah primernejša (da bi se ustanovila z manjšo obremenitvijo).

(14) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s čl. 37. ZNP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

(15) Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), stroški za odgovor na njeno pritožbo pa glede njeno vsebino in na razloge izpodbijanega sklepa tudi niso bili potrebni, zato svoje pritožbene stroške sama krijeta tudi predlagatelja (155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 299/2018
• VSC Sklep Cp 80/2020
• VSL sklep II Cp 2423/2012