VSL sklep I Cp 495/2010

Jedro

Posest je dejanska, to je fizična in gospodarska oblast nad stvarjo; posestnik stvari je tisti, ki je s stvarjo v takem razmerju, da jo rabi, uživa in z njo razpolaga, in sicer ne glede na pravico početi navedeno. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, uživati, z njo razpolagati.

Posestno varstvo je po svojem bistvu varstvo ekonomskega interesa stranke, ne pa njenega pravnega interesa. Če ekonomskega interesa ni ali je minimalen, zahteva za posestno varstvo ni utemeljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka motila posest žive meje tožnikov med parc. št. X1 in X2 ter parc. št. X3, k.o. J. v. tako, da je 22.5.2009 del te žive meje porezala in odstranila ter da se toženki prepoveduje, da bi tudi v bodoče rezala, sekala ali kakorkoli posegala v živo mejo in posledično tudi zahtevek za povrnitev njunih pravdnih stroškov. V točki II. pa je odločilo, da sta tožnika dolžna toženki v 8 dneh povrniti 339,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka sklep izpodbija v celoti, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da so zmotni zaključki sodišča, da je toženka z motitvenim ravnanjem izvajala obstoječo oblast nad stvarjo, da naj bi se tožnika sprijaznila s posegom v živo mejo v mesecu maju 2008 in zmotno je navezovanje domnevnega izvrševanja posesti toženke na predhoden prevzem posesti s strani njenega moža in sina. Tožnika sta se na motitveno ravnanje moža in sina toženke odzvala s tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, zoper M. B. st. pa sta vložila tudi kazensko ovadbo. Torej so zaključki sodišča v nasprotju s podatki spisa in je podana kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Z enkratnim ravnanjem v maju 2008 B. niso prevzeli posesti žive meje, ker uprizorjeni vandalizem ne pomeni njene uporabe, uživanja ali vzdrževanja v skladu z njenim namenom. Zato sodišče zmotno na to dejanje navezuje posledico – obstoj soposesti. Porez žive meje v živo ne predstavlja rabe in vzdrževanja, kar pa predstavlja obrezovanje. Ker sodišče pri uporabi teh besed ni bilo dosledno, je tudi napačno smatralo, da naj bi jih B.-ovi pozivali k striženju žive meje. Pozivali so jih namreč na popolno odstranitev. Tak poziv pa ni v smislu 83. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zlasti ne, dokler sodišče še ugotavlja in odloča, na čigavem živa meja sploh raste. Posest na živi meji se ne izvršuje in izkazuje samo s striženjem, pač pa s tem, da uporabljata živo mejo kot naravno razmejitev do sosedov in jo smatrata, uporabljata in vzdržujeta tudi kot estetski del svojega zemljišča. B.-ovi pa žive meje ne smatrajo kot svoje, ne v smislu posesti ne v smislu lastništva. Tudi sicer sama opustitev stalnega fizičnega stika s stvarjo ne pomeni opustitve posesti. Posesti nista opustila, sta pa začasno, do odločitve sodišča o lastnini, spremenila njeno izvrševanje tako, da sta se izognila hoji po spornem zemljišču ter začasno deloma opustila striženje. Ne more biti pravno relevantno, da sta živo mejo strigla le po eni strani. V zvezi s prevzemom posesti je sodišče spregledalo tudi to, da so toženka, njen mož in sin v svojih izpovedbah kot gospodarja žive meje nazirali drugega tožnika. Zmotno je tudi navezovanje spornega ravnanja toženke na ravnanje njenega sina in moža v maju 2008, ker ne gre za isto osebo. Materialnopravno zmotna je utemeljitev ravnanja tožene stranke s 83. členom SPZ, ker toženka ni lastnik nepremičnine, kamor naj bi segale veje žive meje, poleg tega pa je sporna meja oziroma lastništvo zemljišča neposredno ob živi meji. Ker sodišče ni opravilo predlaganega ogleda, je arbitrarno odločilo o predhodnem vprašanju kje poteka meja in ali so porezane veje res visele preko meje na B.-ovo.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških in uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe Zakona o odvetniški tarifi. Čeprav sta bili opravljeni dve obravnavi, je sodišče priznalo stroške le za eno, s čimer je napačno uporabilo določilo oziroma tarifno postavko 3102 Zakona o odvetniški tarifi ter določila členov 151/1, 154/1 in 155 ZPP.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnikov. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve o glavni stvari po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da prvo sodišče ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, glede na trditveno in dokazno podlago je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Soglaša z dokazno oceno v izpodbijanem sklepu, ki je 8. členu ZPP skladna – celostna, in z materialnopravnim zaključkom, da imata tožnika od maja 2008 dalje predmetno živo mejo le v delni posesti, zaradi česar toženka s tem, ko je 22.5.2009 obrezala živo mejo na tisti stranki, kjer tožnika nista več izvajala dejanske oblasti, glede na določila 33. in 35. člena SPZ, ni storila protipravnega motilnega dejanja. Višje sodišče se v celoti sklicuje na pravilne in jasno obrazložene razloge izpodbijanega sklepa, glede na pritožbena izvajanja pa pojasnjuje:

O pritožbi tožeče stranke:

Skladno z določili 24. člena SPZ ima posest tisti, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, in tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest). Ni spora o tem, da sta v mesecu maju 2008 toženkin mož, ki je lastnik parc. št. X3, k.o. J. v., in toženkin sin posekala del žive meje, ki je glede na mejo, katera je bila dokončno ugotovljena v upravnem postopku, segala na njihovo parcelo, ter da tožnika od takrat naprej nista več strigla ali kako drugače vzdrževala žive meje na tem delu. Tožnika namreč do tega dela žive meje nista imela dostopa, imeli so ga le B.-ovi, torej tudi toženka. Posest je dejanska, to je fizična in gospodarska oblast nad stvarjo: posestnik stvari je tisti, ki je s stvarjo v takem razmerju, da jo rabi, uživa in z njo razpolaga, in sicer ne glede na pravico početi navedeno. Bistveno je, da ima posestnik, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati, uživati, z njo razpolagati. Tožnika pa od maja 2008 nista več imela dostopa na del zemljišča, od koder je edino možno priti v stik z delom žive meje, ki jo je maja 2009 porezala toženka. Torej nad tem delom žive meje nista imela dejanske oblasti. Na navedeno ne vpliva, če je bila vložena tožba za ugotovitev lastninske pravice in kazenska ovadba zoper toženkinega moža. Zaključkov prvostopenjskega sodišča o dejanski soposesti pravdnih strank tudi ne omajejo pritožbena zatrjevanja, da toženkina družina žive meje ne sprejema kot svoje ter da kot gospodarja smatrajo drugega tožnika. Upošteva se le zadnje stanje posesti (33. člen SPZ), to je dejanske oblasti nad stvarjo. Dejstvo je, da tožnika do spornega dela žive meje nista imela dostopa. Zakaj ne, pa v pravdi zaradi motenja posesti ni odločilno. Živa meja že po naravi stvari ni nedeljiva, tako da je posest le dela žive meje možna.

Posestno varstvo je po svojem bistvu varstvo ekonomskega interesa stranke, ne pa njenega pravnega interesa. Če ekonomskega interesa ni ali je minimalen, zahteva za posestno varstvo ni utemeljena. Tožnika pa imata dejansko oblast nad preostalim delom žive meje, ki jo nemoteno vzdržujeta ter uporabljata kot naravno razmejitev do sosedov. Funkcija žive meje je torej ostala. Tudi zato zahtevek za posestno varstvo ni utemeljen.

Ker tožbeni zahtevek že glede na doslej obrazloženo ni utemeljen in je torej pravilno zavrnjen, se pritožbeno sodišče do razlogov prvostopenjskega sodišča, da dejanje toženke glede na 83. člen SPZ ni imelo elementa protipravnosti, in pritožbe, ki se nanaša na navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča, ne bo opredeljevalo.

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka meni, da ker je v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT) pod postavko 3102 uporabljen izraz "narok" , torej ednina, gre odvetniku za vsak narok nagrada po tar. št. 3102, ter da taka razlaga sledi tudi iz ZOdvT za zadeve v kazenskih postopkih, kjer je določena nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave, zato tudi v pravdnih zadevah ne more biti drugače.

Določila ZOdvT si tožena stranka napačno razlaga. Iz celotne vsebine Tarife ZOdvT namreč izhaja, da je s pojmom "nagrada za narok" mišljeno zastopanje odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni zadevi.

Ravno to, da je za kazenske zadeve posebej predpisano, da se priznava nagrada za vsak dan glavne obravnave, torej za vsak narok posebej, utemeljuje stališče prvostopenjskega sodišča, da se v pravdnih zadevah odvetnikom prizna nagrada za zastopanje za vse naroke za glavno obravnavo skupaj. To izhaja tudi iz opombe 3. v 3. delu Tarife ZOdvT in 5. poglavja Tarife ZOdvT, konkretno tar. št. 3501. Iz 1. in 2. odstavka opombe 3. izhaja, da se nagrada odvetniku sestoji iz „nagrade za postopek“, ki vključuje pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, posvete, nasvete, mnenja in druga z zadevo povezana opravila ter „nagrade za narok", ki vključuje zastopanje stranke na naroku in izven naroka, če je usmerjeno k končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Uporabljen je sicer izraz "narok" v ednini, vendar gramatikalna razlaga, za katero se zavzema pritožba, ni na mestu. Tar. št. 3501 namreč posebej obravnava situacijo, ko je pooblastilo za zastopanje stranke odvetniku omejeno le na en narok. Da zajema "nagrada za narok" nagrado odvetniku za zastopanje na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni zadevi, izhaja tudi iz primerjave višine nagrade za postopek in nagrade za narok. Nagrada za postopek se obračuna s količnikom 1,3 (tar. št. 3100), nagrada za narok pa s količnikom 1,2 (tar. št. 3102).

Prvostopenjsko sodišče je torej pri odmeri stroškov postopka pravilno uporabilo ZOdvT in določbe ZPP o odmeri stroškov postopka, saj je kot potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (1. odstavek 151. člena ZPP) priznalo vse tiste stroške, ki jih dopušča veljavna Tarifa.

Ker torej niso podani ne v pritožbah uveljavljani, ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbama nista uspeli, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo tožeče stranke ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2105/2009
• VSL sklep II Cp 2403/2009
• VSC Sklep Cp 263/2022