zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

Zaradi razglašene epidemije COVID-19 na območju Republike Slovenije za obdobje 30 dni, je 19.10.2020 predsednik Vrhovnega sodišča izdal odredbo o posebnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih. V tem času procesni in materialni roki tečejo, sodišča pa opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo in vročajo sodna pisanja v vseh zadevah, v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil Nacionalnega instituta za javno zdravje.

Opozarjamo pa, da razen v nujnih zadevah, ki jih določa tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih, stranke, njihovi pooblaščenci in druge osebe:

  • vloge vlagajo le po pošti ali preko portala eSodstvo v postopkih, kjer je to omogočeno,
  • za komunikacijo s sodišči uporabljajo objavljene elektronske naslove in telefonske številke v času uradnih ur.

Na sodišče lahko pridejo stranke, njihovi pooblaščenci in druge osebe, ki niso vabljene, samo v času uradnih ur ob predhodni najavi, ki se dogovori preko objavljenih elektronskih naslovov ali telefonskih številk.

pomembno

zapri pomembno

Zaradi razglašene epidemije COVID-19 na območju Republike Slovenije za obdobje 30 dni, je 19.10.2020 predsednik Vrhovnega sodišča izdal odredbo o posebnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih. V tem času procesni in materialni roki tečejo, sodišča pa opravljajo naroke in druga procesna dejanja, odločajo in vročajo sodna pisanja v vseh zadevah, v skladu z omejitvami, kot izhajajo iz strokovnih priporočil Nacionalnega instituta za javno zdravje.

Opozarjamo pa, da razen v nujnih zadevah, ki jih določa tretji odstavek 83. člena Zakona o sodiščih, stranke, njihovi pooblaščenci in druge osebe:

  • vloge vlagajo le po pošti ali preko portala eSodstvo v postopkih, kjer je to omogočeno,
  • za komunikacijo s sodišči uporabljajo objavljene elektronske naslove in telefonske številke v času uradnih ur.

Na sodišče lahko pridejo stranke, njihovi pooblaščenci in druge osebe, ki niso vabljene, samo v času uradnih ur ob predhodni najavi, ki se dogovori preko objavljenih elektronskih naslovov ali telefonskih številk.


vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

VSL0060570

Odločba:VSL sodba I Cp 588/2010
 ECLI:
Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
Datum seje senata:12.05.2010
Področje:DRUŽINSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
Institut:premoženjska razmerja med zakoncema – skupno premoženje zakoncev – delitev skupnega premoženja – posebno premoženje zakonca – vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje – vknjižba – listine, ki so podlaga za vknjižbo – tožba na ugotovitev lastninske pravice – tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Zveza:ZZZDR člen 51, 59, 59/2. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3.
JEDRO:
Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebnega premoženja. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja. Od pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, na primer, če obstoji sporazum zakoncev o različnem lastninskem režimu na posameznih predmetih skupnega premoženja, ipd.

IZREK:
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne del tožbenega zahtevka, ki se glasi:

„Tožena stranka F. Č. je dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njej lastnem deležu na nepremičninah parc. št. X1, X2, X3, X4, X5, X6, vse vpisane pri vl. št. AA, k.o. S., nepremičnini s parc. št. Y1, vpisani v vl. št. BB k.o. Z., vknjižila lastninska pravica na osebo z imenom: M. Č., XY 1, Z., EMŠO: ..., do ½.“

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:
:

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank v izreku sodbe s parc. št. označene nepremičnine, da ima tožeča stranka ½ delež na skupnem premoženju in ji je toženec dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižila kot solastnica do ½. Kar je zahtevala tožeča stranka več oziroma drugače, je zavrnilo. O stroških postopka pa odločilo, da jih je dolžan tožnici povrniti toženec v znesku 2.749,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožuje se toženec, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, drugostopenjskemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vztraja, da izročilna pogodba z dne 29.4.1999 po vsebini ne predstavlja zgolj izročilne pogodbe, pač pa tudi sporazum pravdnih strank o razdružitvi skupnega premoženja. To sicer ni v izročilni pogodbi izrecno navedeno. Ker pa je zapisano, da oba izročevalca, torej tudi tožnica, izročata nepremičnine, le toženec pa si je pridržal za sebe določene parcele, gre dejansko oziroma vsebinsko za razdružitev skupnega premoženja. Podrejeno pa uveljavlja, da je v času po sklenitvi izročilne pogodbe in dejanskem razpadu življenjske in pridobitne skupnosti s tožnico, na parcelah X6 in X5, obe k.o. S. zgradil gospodarski poslopji, in sicer v celoti iz sredstev posebnega premoženja – odškodnine, ki jo je prejel kot žrtev vojnega nasilja. Zato sta poslopji njegovo posebno premoženje. Za ugotovitev sodišča, da naj bi bila zidanica zgrajena še v času, ko sta pravdni stranki živeli skupaj, ni podlage v izvedenih dokazih. Že iz izpovedi tožnice nedvomno izhaja vsaj to, da je toženec drugo poslopje gradil in izgradil v celoti v času, ko nista več živela skupaj. V zvezi s sredstvi, iz katerih sta bili poslopji zgrajeni, pa je sodišče spregledalo, da je poleg z dokumentacijo izkazanih zneskov prejel še dodatno odškodnino. Ker pa ni uspel najti dokumentacije, je predlagal, da poizvedbe opravi sodišče. Tega sodišče ni storilo, pa tudi obrazložilo ni zakaj ne. Sodišče je spregledalo tudi to, da je odšel v dom šele kakšne pol leta pred 21.10.2009 in da je tožbo na razveljavitev izročilne pogodbe vložil šele 30.7.2009, torej ta dejstva ne utemeljujejo zaključka sodišča, da je nekaj denarja od izplačane odškodnine porabil tudi za preživljanje. Četudi je utemeljen zahtevek iz naslova skupnega premoženja, pa ne more biti utemeljen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma dovolila, saj se skladno z Zakonom o zemljiški knjigi vknjižba dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, vztraja na stališčih, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča za zavrnitev toženčevega ugovora, da sta pravdni stranki že z izročilno pogodbo razdelili tudi skupno premoženje. Dokazna ocena glede razlogov za zavrnitev navedenega ugovora je 8. členu ZPP skladna, to je celostna, in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja, da ne iz vsebine izročilne pogodbe, ne iz izpovedb prič, pa tudi iz zaslišanja pravdnih strank ne izhaja, da bi hkrati z izročitvijo pretežnega dela premoženja, ki je bilo v zemljiško knjigo vknjiženo kot lastnina toženca, in vseh nepremičnin, ki so bile po podatkih zemljiške knjige tožničine, pravdni stranki hkrati razdelili premoženje, ki sta ga ustvarili tekom od leta 1946 trajajočega skupnega življenja in ustvarjanja premoženja, med seboj. Tožnica to izrecno zanika, pa tudi iz toženčeve izpovedbe izhaja, da sta se s tožnico razšla šele po podpisu izročilne pogodbe. Torej tudi ni bilo razloga, da bi si razdelila skupaj ustvarjeno premoženje. In tudi notar, ki je sestavil izročilno pogodbo po navodilih pogodbenih strank, je zaslišan kot priča povsem nedvoumno izpovedal, da ne ob pripravi ne ob sklepanju pogodbe ni bilo govora ne o morebitnem posebnem premoženju pravnih strank, ne o obsegu ali delitvi skupnega premoženja. Zatrjevanja, da izročilna pogodba po vsebini predstavlja hkrati tudi sporazum o razdružitvi skupnega premoženja pravdnih strank, torej toženec ni uspel dokazati. Tudi s pritožbenimi izvajanji oziroma vztrajanjem na svojem predhodnem stališču in argumenti zanj, z ničemer ne omaje zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem ugovorom.

Dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o prispevku pravdnih strank pri pridobivanju premoženja v času trajanja njune življenjske in ekonomske skupnosti, pritožba ne izpodbija. Prav tako ne ugotovitev, kaj od premoženja, ki sta ga pravdni stranki imeli, ko se je toženec odselil, predstavlja posebno premoženje katere od pravdnih strank. Ostalo premoženje, ki je bilo ob toženčevi odselitvi od tožnice sicer formalno v njegovi lasti, pa dejansko predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo pridobljeno z njenim delom v času trajanja zakonske zveze (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o enakih deležih na skupnem premoženju pravdnih strank materialno pravno pravilen – skladen kriterijem iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je vsak od zakoncev na svoj način prispeval k nastanku skupnega premoženja, in sicer tožnica več s svojim delom in skrbjo za družino, toženec pa z denarnimi sredstvi. Da bi kateri od njiju prispeval občutno več in s tem izpodbil zakonsko domnevo o enakih deležih, pa niti nista dokazovala. Razdeljeno pa to premoženje, kot zgoraj obrazloženo, med njima še ni.

Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tudi objekta, ki naj bi ju toženec zgradil po razpadu ekonomske skupnosti, sodita v skupno premoženje pravdnih strank.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v 4. odstavku na peti strani izpodbijane sodbe za zavrnitev toženčevega ugovora, da sta „vikend“ in prizidek k njemu njegovo posebno premoženje. Tožnica in priče – otroci pravdnih strank – so glede tega, kdaj se je toženec odselil, izpovedali drugače, kot trdi on, zato mu prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo. Pritrditi gre prvostopenjskemu sodišču tudi, da tožnik ni uspel dokazati, da je prizidek k zidanici zgradil izključno iz sredstev posebnega premoženja (odškodnine) in da je vso odškodnino porabil prav za gradnjo. Kdaj je toženec vložil tožbo za razveljavitev izročilne pogodbe, ni odločilno, saj se je moral, če je res, da sin ni izvrševal z izročilno pogodbo prevzetih obveznosti, sam preživljati že pred vložitvijo tožbe in preden je odšel v dom.

Sicer pa za razsojo niti ni odločilno, kdaj je toženec objekta zgradil in ali ju je zgradil iz sredstev odškodnine za žrtev vojnega nasilja. Objekta sta namreč zgrajena na parceli, ki glede na predhodno obrazloženo sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Skupno premoženje predstavlja skupek premoženjskih pravic zakoncev in je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, tako da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Zato vložki posebnega premoženja v obstoječe skupno premoženje lahko vplivajo le na velikost deležev na skupnem premoženju, ne more pa z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje vlagatelj pridobiti posebno premoženje. Z vlaganji posebnega premoženja v nepremičnino, ki spada v skupno premoženje zakoncev, se namreč le poveča vrednost skupnega premoženja. Od pravne celovitosti skupnega premoženja je mogoče odstopiti le v izjemnih primerih, na primer če obstoji sporazum zakoncev o različnem lastninskem režimu na posameznih predmetih skupnega premoženja, ipd. V obravnavanem primeru pa za kaj takega ni ustrezne trditvene podlage. Torej tudi če bi toženec dokazal, da je poslopji zgradil s sredstvi svojega posebnega premoženja, bi lahko, glede na to, da ju je zgradil na zemljišču, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank, uveljavljal le višji delež na skupnem premoženju, ne pa izločitev dela premoženja iz skupnega premoženja. Višjega deleža na skupnem premoženju od polovičnega pa toženec ni uveljavljal. Zato prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni pridobilo podatkov o višini tožencu izplačane odškodnine, ni zagrešilo očitane kršitve.

Utemeljeno pa pritožba graja odločitev prvostopenjskega sodišča o ugoditvi delu tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnica bo namreč na podlagi 3. točke 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vknjižbo svoje solastninske pravice lahko izposlovala že na podlagi ugotovitvenega dela izreka prvostopenjske sodbe. Zemljiškoknjižne listine iz dajatvenega dela izreka toženec ni dolžan izstaviti, ker je tožnica stvarna upravičenja na v izreku sodbe navedenih nepremičninah pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo toženčevi pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (5. točka 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP). Ker je v ostalem sodba pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu, pa tudi postopkovnih kršitev ni bilo, je pritožbo v ostalem zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. V odločitev o stroških postopka na prvi stopnji pritožbeno sodišče kljub delni ugoditvi pritožbi in delni spremembi izpodbijane sodbe, ni poseglo. V zvezi s tožbenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine namreč niso nastali prav nikakršni stroški postopka, saj se pravdni stranki o tem delu tožbenega zahtevka v pisnih vlogah nista posebej izjasnjevali, posebej se v zvezi s tem delom zahtevka niso izvajali dokazi, pa tudi vrednost spornega predmeta zaradi tega zahtevka ni nič večja. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je višje sodišče odločilo, da nosita vsaka stranka svoje. Toženec je namreč s pritožbo uspel le z sorazmerno majhnim delom, glede katerega tako kot na prvi stopnji tudi na drugi stopnji niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Tožnica pa s svojim odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. člen ZPP).

Dogovore je treba spoštovati.
Pacta sunt servanda.