VSL sklep I Cp 793/2010

Jedro

Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali se je druga toženka v sporni posojilni pogodbi zavezala kot solidarni ali kot subsidiarni porok za obveznost glavnega dolžnika – prvega toženca. Navedeno je pomembno tudi zaradi presoje ugovora zastaranja, ki je bil izrecno podan tudi glede obveznosti druge toženke, o katerem pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo (odločalo je le o ugovoru zastaranja obveznosti glavnega dolžnika).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku znesek 18.663,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2005 dalje ter mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.582,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je tožnik v ponovljenem postopku postavil povsem drugačne trditve kot do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Glede teh novih trditev pa tožnik tudi ni predlagal nobenih dokazov. Menita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokazov, ki sta jih predlagala v ponovljenem sojenju, in sicer predvsem zaslišanja priče D. Š., saj ni šlo za prekluzijo, kot je to navedlo sodišče, pač pa je bil ta dokaz predlagan v zvezi z novimi trditvami tožnika. Sodišču prve stopnje nadalje očitata, da ni odločilo, ali in kolikšen znesek je tožnik izročil prvemu tožencu ob podpisu posojilne pogodbe. Nadalje sodišče prve stopnje ne pove, na podlagi katerih trditev in dokazov je sploh ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato menita, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nadalje sodišču prve stopnje očitata, da ni ugotovilo, kolikšen del pogodbenega zneska predstavljajo pogodbene obresti, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kogentno določbo 1. odstavka 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki glede višine obrestne mere ne dopušča drugačnega dogovora pravdnih strank. Sodišče prve stopnje se tako do njunega ugovora o višini obrestne mere in s tem višjem posojilu v sporni pogodbi sploh ni opredelilo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do oblike poroštva v sporni pogodbi in do ugovora zastaranja tožnikove terjatve nasproti poroku – drugi toženki. Tožba je bila namreč vložena že po zastaranju obveznosti poroka. Ne strinjata se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri sporni posojilni pogodbi za neke vrste novacijo. Gre namreč za novo posojilo, ki se ga je tožnik zavezal izročiti ob podpisu pogodbe, vendar pa tožnik na podlagi sporne pogodbe prvemu tožencu ni ničesar izročil.

Tožnik je po svojih pooblaščencih na pritožbo odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik v ponovljenem sojenju postavil povsem drugačno trditveno podlago kot do konca prvega naroka za glavno obravnavo v prvotnem sojenju. Tožnik je namreč v tožbi trdil, da je bilo posojilo iz posojilne pogodbe z dne 30.12.2000 (priloga A2) prvemu tožencu izročeno ob podpisu te pogodbe, v prvi pripravljalni vlogi z dne 18.10.2007 (še pred prvim narokom za glavno obravnavo) pa je navedel, da je bil del zneska posojila iz sporne posojilne pogodbe prvemu tožencu že predhodno izročen (dolg na podlagi prejšnjih posojilnih pogodb) ter da so v pogodbi navedenemu znesku posojila zajete tudi pogodbene obresti. V ponovljenem sojenju pa je tožnik v skladu s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. I Cp 993/2009, z dne 22.7.2009, te svoje trditve zgolj ustrezno substanciral, tako da je znesek posojila po navedeni posojilni pogodbi specificiral po posameznih postavkah oziroma je navedel znesek, ki naj bi ga prvemu tožencu izročil ob sklenitvi omenjene pogodbe, znesek, ki naj bi mu ga izročil že po predhodni posojilni pogodbi, in znesek, ki naj bi predstavljal pogodbene obresti.

Glede na obrazloženo so neutemeljeni tudi obširni pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti dokazov, ki sta jih v ponovljenem sojenju predlagala toženca, in sicer predvsem zaslišanja priče D. Š., saj naj bi se ti nanašali na novo, spremenjeno tožnikovo trditveno podlago. Kot že povedano, tožnik v ponovljenem sojenju ni spremenil trditvene podlage, pač pa je le zneskovno specificiral znesek posojila v navedeni posojilni pogodbi, omenjeni dokazni predlogi tožencev pa so bili podani prepozno, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (286. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni naredilo dokaznega zaključka o tem, kolikšen denarni znesek posojila naj bi tožnik izročil prvemu tožencu ob sklenitvi sporne posojilne pogodbe, kolikšen del zneska posojila iz sporne pogodbe naj bi predstavljalo posojilo iz prejšnjih posojilnih pogodb, sklenjenih med tožnikom in prvim tožencem, ter kolikšen del zneska naj bi predstavljale pogodbene obresti. Sodišče prve stopnje je zgolj zaključilo, da ne sledi tožencu, da ni nikoli prejel denarja od tožnika, saj bi bilo sicer življenjsko nelogično, da bi podpisal sporno pogodbo in odplačal delne zneske posojila ter se ob tem odplačilu izrecno skliceval na to pogodbo. Pritožbeno sodišče se z navedenim sicer strinja, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje (sploh glede na ugovore tožencev in v ponovljenem sojenju substancirano trditveno podlago) izrecno ugotoviti, če in kolikšen znesek posojila je bil prvemu tožencu izročen na podlagi sporne pogodbe, kolikšen znesek naj bi predstavljal toženčev dolg na podlagi prejšnjih posojilnih pogodb in kolikšen naj bi bil znesek pogodbenih obresti. Toženca namreč nista ugovarjala le temu, da prvi toženec na podlagi sporne pogodbe ni prejel nobenega posojila, pač pa sta ugovarjala tudi višini pogodbenih obresti in se pri tem sklicevala na v času sklepanja pogodbe veljavno kogentno določilo 1. odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07), v skladu s katerim pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja največja obrestna mera dovoljenih obresti (4. odstavek 399. člena ZOR). O višini dogovorjenih pogodbenih obresti in višini dovoljenih pogodbenih obresti pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, ali se je druga toženka v sporni posojilni pogodbi zavezala kot solidarni ali kot subsidiarni porok za obveznost glavnega dolžnika – prvega toženca. Navedeno je namreč pomembno tudi zaradi presoje ugovora zastaranja, ki je bil izrecno podan tudi glede obveznosti druge toženke, o katerem pa sodišče prve stopnje sploh ni odločalo (odločalo je le o ugovoru zastaranja obveznosti glavnega dolžnika).

Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki utemeljuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odpraviti kršitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih ugovorov tožencev. S pritožbeno obravnavo pa bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo teh vprašanj na obeh stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje pa glede na že obrazloženo niso potrebni. Ker se sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, v ponovnem sojenju zopet ni opredelil do bistvenih trditev in ugovorov pravdnih strank, je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v ponovno sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1408/2012
• VSM Sodba I Cpg 21/2021
• Sodba II Ips 790/2006