VSL sklep I Cp 922/2010

Jedro

Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je bilo njuno uveljavljanje močnejše pravice dovolj konkretizirano, pa je dokazni postopek pokazal, da pritožnika nista bila dobroverna posestnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 7. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Prvi in drugi nasprotni udeleženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za sodno določitev meje zoper nasprotne udeležence P. P., F. K., J. M., F. P. in M. J. (1. točka izreka sklepa); na podlagi močnejše pravice je določilo mejo na delu parcel X1, X2, X3 in X4, vse k.o. K.V., tako kot izhaja iz skice zamejničenja z dne 23. 10. 2009, ki je sestavni del sklepa ter sklenilo, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 1.000,00 EUR (2., 3., 4. in 5. točka izreka sklepa); predlagatelju je naložilo, da je dolžan v 15 dneh povrniti A. in M. B. stroške postopka naroka z dne 27. 8. 2007 v znesku 243,89 EUR (6. točka izreka sklepa), A. in M.B. pa je naložilo, da sta dolžna nerazdelno v 15 dneh povrniti predlagatelju stroške postopka v znesku 559,73 EUR (7. točka izreka sklepa).

Zoper sklep se pritožujeta 1. in 2. nasprotni udeleženec. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Sodišče je mimo predloga, s katerim je bila predlagana zgolj ureditev meje med parcelama št. X3 in X1 k.o. K.V., urejalo tudi mejo med parcelama št. X4 in X1, obe k.o. K.V., ter mejo med parcelama št. X2 in X1, obe k.o. K.V.. S tem je naredilo bistveno kršitev določb postopka. Iz zapisnika naroka z dne 23. 4. 2008 je razvidno, da naj bi sodnik takrat opravil ogled s strankami in da je vsaka stranka pokazala svojo verzijo, kar pa ni res. Dejansko je 23. 4. 2008 sodnik dal na kraju samem takoj na začetku naroka obema udeležencema podpisati zapisnik, ne da bi opravil ogled in ne da bi udeleženci pokazali, kje naj bi po njihovem potekala meja, nato pa jim je rekel, naj mejo pokažejo izvedencu in se odpeljal z avtom. Nato je predlagatelj brez prisotnosti sodišča zapičil količek v točko 19 skice ter navedel, da bi tam po njegovem mnenju potekala meja, nakar je njegov pooblaščenec količek izpulil in ga zapičil v točko 18. Ko je pooblaščenec nasprotnih udeležencev na naslednjem naroku sodnika opozoril na to nepravilnost in zahteval, da se pripombe vnesejo na zapisnik, ga je slednji odslovil z besedami, da ima predlagatelj pooblaščenca in da lahko slednji opravlja vsa dejanja namesto predlagatelja, pripomb pa ni vnesel v zapisnik. Menita, da tak potek postopka ni pravilen. V nadaljevanju pritožbe nasprotna udeleženca povzemata izpovedbe zaslišanih prič in strank, pri čemer izpostavljata dele izpovedb, ki naj bi potrjevale takšen potek meje, kot sta ga sama zatrjevala in pokazala. Glede poti navajata, da so priče predlagatelja različno izpovedale o vožnjah oziroma so nekatere trdile, da sta po isti poti vozila oba udeleženca postopka, nekatere, da sta bili dve poti, nobena pa ni vedela točno na meter ali dva natančno povedati, kje je pot (oziroma poti, če sta bili dve), potekala. Poudarjata, da predlagatelj ni nikakor mogel misliti, da vozi po svojem, če pa je bila njegova nepremičnina precej nižje oziroma je vedel, da pot poteka po nepremičninah drugih. Zato o nikakršni močnejši pravici na podlagi priposestvovanja ni mogoče govoriti. Bistveno pri poti je, da nobena od prič in tudi predlagatelj ni zatrjeval, da je predlagatelj pot kakorkoli kosil ali drugače urejal. Nadalje je tudi bistveno, da je iz skice izvedenca in pojasnila z dne 21. 5. 2008 razvidno, da je F. K., ki je bila solastnica nepremičnin parc. št. X4 in X2, na naroku pokazala, kje je potekala njiva na nepremičnini parc. št. X4 in kje je bil vogal njive (v točki 13). Iz poteka njive pa je razvidno, da je med njivo in sporno potjo obstajal pas v približno enaki širini kot sama sporna pot. Navedeno pa dokazuje, da je poleg poti nasprotnega udeleženca severneje proti nepremičninama s parc. št. X4 in X3 potekala še ena pot med njivo in obstoječo sporno potjo, ki so jo uporabljali za potrebe dostopa do teh parcel. Bistveno je tudi, da zavije pot pri točki 16 in 17 skice levo naprej pod brežino pod nepremičnino parc. št. X1, kar je bilo vsem nesporno. Sam predlagatelj je potrdil, da pod brežino ni vozil, kar pomeni, da je lahko vozil samo nasprotni udeleženec, saj sicer pot v nadaljevanju od točke 16 in 17 oziroma v nadaljevanju od točke 19 sploh ne bi obstajala. Prav tako pa ne bi obstajala v nadaljevanju pod brežino. Navedeno postavlja na laž pričo, ki je pričala, da naj bi bila sporna pot od predlagatelja ter da naj bi imela nasprotni udeleženec drugo pot bolj južno proti nepremičnini parc. št. X1 poleg obstoječe poti. Tako ni jasno, kako je lahko sodišče postavilo mejnik v točko 18, kjer predlagatelj ni vozil, niti ni jasno, kako je lahko ugotovilo, da je predlagatelj sporni del do točke 18 užival. Zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker sodišče ni zaslišalo priče F. K., čeprav je to nasprotni udeleženec zahteval, je naredilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Glede na izvedene dokaze pritožnika menita, da je izkazana njuna močnejša pravica na poti. Glede brežine navajata, da nobena od prič predlagatelja ni potrdila, da bi predlagatelj kakorkoli kosil, čistil ali urejal brežino, niti tega ni izpovedal sam predlagatelj. Priča D. B. in pa tudi sam predlagatelj sta povedala, da je nasprotni udeleženec sadil in podtikal sadike na brežini ter da je obsekaval drevje in grmovje na brežini ter kosil z laksarco. Povedala sta tudi, da niso nasprotnemu udeležencu nikoli protestirali ali kako drugače povedali, da se s košnjami, čiščenjem in uživanjem brežine ne strinjajo vse od leta 1972. Sodišče je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da naj bi bila izkazana močnejša pravica predlagatelja. Poudarjata, da samo nabiranje kolja in bezga, ne predstavlja dejanja, ki bi izkazovala posest brežine. Zaključek sodišča, da bi predlagatelj že prej prijavil poseg policiji, če bi se ta zgodil, je izpodbit z navedbo sestre predlagatelja in predlagatelja, da proti košnjam z laksarco in drugim posegom na brežini niso nasprotovali, čeprav naj bi to motilo njuno mamo. Ugotovitve sodišča o 100 letni posesti niso podprte ne s trditvami predlagatelja ne z navedbami prič, ki glede časa pred letom 1973 niso vedele povedati praktično nič. Sicer pa tudi morebitno drugačno uživanje brežine pred 100 in več leti ne more spremeniti dejstva, da sta brežino najmanj od leta 1973 do 2006, brez da bi jima to kdo osporaval, uživala in imela v posesti nasprotna udeleženca. Zato je izkazana njuna močnejša pravica. Opozarja še, da nista dobila skice z dne 23. 10. 2009, ki naj bi bila sestavni del sklepa. Priglašata pritožbene stroške.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena ter potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo predloga predlagatelja urejalo mejo med nepremičninama parc. št. X4 in X1, obe k.o. K.V., ter nepremičninama parc. št. X2 in X1, obe k.o. K.V.. Iz spisa (list. št. 19-20) namreč jasno izhaja, da je predlagatelj na naroku dne 27. 8. 2007 razširil prvotni predlog za ureditev meje še na solastnike nepremičnin s parc. št. X2 in X4, k.o. K.V., dne 23. 10. 2009 pa je na naroku pojasnil, da je postal lastnik omenjenih dveh nepremičnin ter predlagal ureditev meje na delu parcel X1, X3, X2 in X4, vse k.o. K.V. (list. št. 132). Sodišče prve stopnje je glede na navedeno z odločitvijo, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, ostalo v mejah postavljenega predloga (glej tudi 132. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

Pritožnika nadalje ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami češ, da je sodnik sodišča prve stopnje, ne da bi opravil ogled in ne da bi udeleženci pokazali, kje poteka meja, dal takoj na začetku naroka strankam podpisati zapisnik, nato pa jim rekel, naj mejo pokažejo izvedencu in se odpeljal z avtom. Iz zapisnika o opravljenem naroku dne 23. 4. 2008, ki je pisan v redu (123. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo ogled in da je vsaka stranka pokazala svojo verzijo meje, pri čemer so zapisnik podpisali udeleženci postopka (tudi pooblaščenec nasprotnih udeležencev), zapisnikarica in sodnik, ne da bi kdo dal kakršnokoli pripombo zoper njegovo vsebino. Takšen zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega, ker je v njem zapisano - torej potek naroka. Stranka sicer lahko dokazuje, da so v zapisniku navedeni podatki neresnični, vendar pa pritožnika v konkretnem primeru za svoje trditev, da narok ni potekal, tako kot izhaja iz zapisnika, nista ponudila nobenega dokaza. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da sta pritožnika na naslednjem naroku dne 6. 5. 2009 opozorila sodišče prve stopnje na nepravilnosti, ki so se dogajale potem, ko so šli izvedenec in udeleženci postopka brez prisotnosti sodnika na teren ter da sodišče teh njunih pripomb ni vneslo v zapisnik, pa velja še dodati, da bi lahko pritožnika (oziroma njun pooblaščenec) odklonila podpis zapisnika, v kolikor sta menila, da je zapisnik nepravilno sestavljen, ali pa bi s pisno vlogo opozorila na očitane nepravilnosti, česar pa nista storila. S pritožbenimi trditvami o nepravilnostih pri sestavljanju zapisnika, ki niso z ničemer izkazane, zato pritožnika nista uspela izpodbiti domneve, da so podatki v zapisniku resnični in popolni oziroma da je zapisnik pravilno sestavljen (224. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Tudi sicer pa je treba v zvezi s samim potekom meje v naravi pojasniti, da so imele stranke še na naslednjih narokih, ki so se opravili na kraju samem, možnost pokazati potek meje, pri čemer iz zapisnikov izhaja, da so to možnost tudi izkoristile.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo F. K., bistveno kršilo določbe postopka. F. K. nastopa v tem nepravdnem postopku kot nasprotna udeleženka, torej stranka postopka. Zaslišanje strank je bilo v konkreten primeru sicer predlagano na naroku dne 26. 8. 2009 (list. št. 109), vendar pa F. K. na noben narok po naroku, opravljenem dne 26. 8. 2009, ni več pristopila. Ker stranka ni dolžna priti na narok niti nima dolžnosti izpovedbe, je ni mogoče prisiliti k izpovedbi, niti je ni mogoče kaznovati, če odklanja izpovedbo, ne glede na to, ali je ta dokaz predlagala sama ali nasprotna stranka (primerjaj 262. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede na navedeno sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem nasprotne udeleženke F. K. ni ravnalo nezakonito.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da pritožnikoma ni bila skupaj z izpodbijanim sklepom vročena skice z dne 23. 10. 2009, ki je sestavni del tega sklepa, pritožbeno sodišče odgovarja, da je iz vročilnice, pripete k list. št. 147, razvidno nasprotno, in sicer, da je bil pooblaščencu pritožnikov vročen tako izpodbijani sklep kot tudi sporna skica. Tudi sicer pa okoliščina, da pritožnikoma ni bil vročen celoten izpodbijani sklep, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost samega sklepa. Če sta pritožnika ugotovila, da skice nista prejela, bi lahko šla vpogledat v spis in si skico fotokopirala, ali pa bi od sodišča zahtevala, da jima vroči še sporno skico. Glede na vloženo pritožbo in njeno vsebino pa je tudi očitno, da zaradi morebitne nevročitve skice pritožnikoma tudi ni bila kršena pravico do pritožbe.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kriteriji za ureditev meje so določeni v 77. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, pri čemer se domneva močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Šele, če to ni mogoče, mora mejo urediti po zadnji mirni posesti ter šele na koncu lahko sporni prostor razdeli po pravični oceni. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 1.000,00 EUR (v naravi predstavlja sporni prostor pot in brežino), je pravilno ugotavljalo, ali je katera od strank dokazala močnejšo pravico. Na podlagi izvedenih dokazov je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je dokazana močnejša pravica predlagatelja. Pritožnika izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje ter podajata svojo dokazno oceno, ki po njunih trditvah lahko pripelje le do zaključka, da sta pritožnika izkazala njuno močnejšo pravico, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vestna, celovita in prepričljiva ter iz katere izhaja, da je predlagatelj pred nastankom spora leta 2006 s svojimi pravnimi predniki več kot 100 let sporni svet užival v dobri veri in s tem pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem že po pravilih Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Zgolj sklicevanje pritožbe na posamezen iztrgan dokaz (na posamezne iztrgane izjave prič in strank) izven mozaika celotne ocene dokazov, ne more omajati tega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje. Niti pritožnika ne moreta omajati dokazne ocene z navedbami, da posamezne priče predlagatelja niso mogle kaj dosti povedati o samem poteku meje ter da so nekatere tudi spreminjale oziroma popravljale svoje izpovedbe. Res je sicer, da so tudi priče predlagatelja ter sam predlagatelj, poleg pritožnikov in njunih otrok, izpovedali, da sta tudi pritožnika od leta 1973 uporabljala sporno pot ter da sta na brežini poleg predlagatelja sadila drevje in obsekavala drevje in grmovje, vendar pa s temi ravnanji spornega mejnega prostora nista priposestvovala.

Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), podobno pa tudi ODZ, je glede pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico po preteku 10-ih let, le dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Tako po ODZ kot tudi po ZTRL je bila torej ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem tudi dobra vera, pri čemer je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). V obravnavanem primeru sta pritožnika sicer zatrjevala, da sta v dobri veri uživala sporni prostor, vendar pa te svoje trditve nista konkretizirala, saj nista zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da nista imeli razlogov za to, da bi dvomila, da sta lastnika poti in brežine. Kar pa bi v konkretnem primeru, kljub temu, da se dobra vera domneva, morala, glede na to, da je tudi predlagatelj zatrjeval svojo dobroverno posest na spornem svetu, za katero sta pritožnika tudi vedela, vendar pa uživanju vse do leta 2006 nista nasprotovala. Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je bilo njuno uveljavljanje močnejše pravice dovolj konkretizirano, pa je dokazni postopek pokazal, da pritožnika nista bila dobroverna posestnika. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bil predlagatelj do nastanka spora leta 2006 že več kot 100 let dobroverni posestnik. Iz tega pa sledi logičen sklep, da pritožnika, ki sta, kot izhaja iz izvedenih dokazov, vedela, da tudi predlagatelj izvršuje dejansko oblast nad stvarjo, nista mogla biti istočasno dobroverna posestnika. Sporni svet so sicer lahko istočasno uživali tako predlagatelj kot pritožnika, kar je tudi pokazal dokazni postopek (sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pritožnika nista posegala v sporni svet do leta 2006), vendar pa nista mogli biti hkrati obe strani v dobri veri glede lastnine

spornega zemljišča. Da je bil v dobri veri dejansko predlagatelj, pa izhaja iz izvedenih dokazov; in sicer: npr. iz izpovedb prič M. Č., M. G., S. J., ki so povedale, da so sovaščani vedno vprašali K. (torej predlagatelja oziroma njegove pravne prednike), ali lahko gredo nabirat bezeg in češnje na brežino (in ne morebiti nasprotnih udeležencev), kar kaže na to, da predlagatelj ni imel razloga za to, da bi dvomil, da je lastnik stvari ter nadalje iz izpovedbe predlagatelja, da se je njegova mati jezila na nasprotnega udeleženca, ker je vedno silil v njihov svet ter da je B. šele leta 2006, ko je prišlo do spora, začel govoriti, da je sporna pot njegova. Res je sicer, da ni do leta 2006 nihče od pravnih prednikov predlagatelja, niti predlagatelj, kljub temu, da so pridobili lastninsko pravico že v času veljavnosti ODZ (pred letom 1980), izrecno nasprotoval poseganju pritožnikov v brežino in uporabi sporne poti, kot pravilno opozarjata pritožnika, vendar pa to, da jima je predlagatelj dopuščal uporabo sporne poti in manjše posege v brežino, še ne pomeni, da se je predlagatelj odrekel svoji lastninski pravici, saj je tudi predlagatelj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, imel ves čas – torej tudi sporno obdobje (od leta 1973 do 2006) – pot in brežino v posesti in ju užival kot svoji. Pri pritožnikih je očitno šlo za dovoljeni način uporabe spornega sveta, torej smiselno za prekaristično razmerje, v primeru katerega pa je možnost priposestvovanja izključena. Da je imel ves čas, kljub posegom nasprotnega udeleženca, brežino v posesti tudi predlagatelj, pa je pokazal dokazni postopek. Iz izvedenih dokazov (npr. iz izpovedbe P. Š., S. J., M. G.) tako jasno izhaja, da so predlagatelj in njegovi pravni predniki na brežini nabirali kolje za fižol, bezeg in češnje, tudi predlagatelj je sadil drevje. Izvedeni dokazi pa prav tako dajejo podlago za zaključek, da je sporno pot uporabljal tudi predlagatelj, pri čemer zgolj dejstvo, na katerega opozarjata pritožnika, da poti ni kosil, ne pomeni, da poti ni imel v posesti. Poleg tega pa je predlagatelj v zvezi s košnjo poti tudi prepričljivo pojasnil, da poti ni bilo treba kositi, saj se je lahko vozilo po nepokošeni poti. Pritožnika v zvezi s potjo v pritožbi tudi trdita, da je med sporno potjo in njivo na nepremičnini parc. št. X4 potekala še ena pot in da je to pot v bistvu uporabljal predlagatelj, kar pa ne drži, saj iz izvedenih dokazov navedeno nikjer ne izhaja. Iz dokazov (npr. iz izpovedbe F. P. in I. Š.) kvečjemu izhaja, da je pred letom 1978 obstajala še ena pot na drugi strani sporne poti (proti parceli X1) in kanala (kanal je bil med potema), ki so jo uporabljali B. za dostop do njihove njive, da pa je prvi nasprotni udeleženec po letu 1978, ko kanala ni bilo več, to svojo pot ukinil in začel voziti po predlagateljevi in P., sedaj sporni, poti. Glede na potek kanala, kot izhaja iz skice zamejničenja, in poti B., ki je potekala vzporedno z kanalom, dokler je nasprotni udeleženec ni ukinil, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno postavilo mejnik do točke 18, kljub temu, da je predlagatelj sam pojasnil, da poti pod brežino ne uporablja. Pritožnika namreč glede na to, kako sta si začela prisvajati oziroma uporabljati sporno pot (ukinila sta svojo pot, ki je potekala pod kanalom, in začela uporabljati pot predlagatelja), nista mogla biti v dobri veri glede lastnine tega dela zemljišča.

K pritožbeni navedbi, da zaključek sodišča prve stopnje o 100 letni posesti ni podprt z dokazi, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je predlagatelj, zaslišan kot stranka, izpovedal, da uživa s svojimi pravnimi predniki sporni svet že 100 let, pri čemer tudi iz izpovedb zaslišanih prič (npr. M. G., I. Š., F. P.) izhaja, da gre za več desetletij trajajočo posest predlagatelja in njegovih pravnih prednikov.

Ker je torej sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo predlagateljevo močnejšo pravico, je mejo pravilno določilo tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba v zvezi s 37. členom ZNP, pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (2., 3., 4., 5. in 7. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker sta pritožnika s pritožbo propadla, sama krijeta stroške pritožbenega postopka (154.člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1501/2011
• VSL sodba in sklep II Cp 1640/2010
• Sodba II Ips 764/2005