VSL sklep I Cp 608/2010

Jedro

Tožnik, ki je s toženko sklenil zavezovalni posel, je ob dejstvu, da je le toženka zemljiškoknjižna lastnica, upravičen izposlovati sklenitev razpolagalnega pravnega posla brez sodelovanja lastnika drugega stanovanja, kupljenega v isti hiši.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe 10.7.2009. S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izdati listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnik pri toženki lastnih nepremičninah s parcelnimi številkami 189/114, 189/115, 189/116, 189/117, 189/118, 189/119, 189/120 in 189/121, vse k.o. ...., vpisanih v vl.št. 267, v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri deležu 68/100 nepremičnin, vknjižil kot lastnik, v nasprotnem primeru bo listino nadomestila sodba (I. izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek (II. točka izreka sodbe), s katerim je tožnik poleg izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila zahteval, da se ugotovi, da je solastnik nepremičnin – skupnih delov, v naravi drvarnice, shrambe in funkcionalnega zemljišča k skupnim objektom, vse stoječe na parc.št. 189/20, k.o. ..., do deleža 68/100. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da ni podana aktivna oziroma pasivna legitimacija, ker je ugotovitev višine deleža treba reševati v razmerju do drugega solastnika hiše, ki ne nastopa niti na aktivni, niti na pasivni strani.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ali delno ugodi primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da predmetne nepremičnine niso v solastnini, saj je iz podatkov zemljiške knjige razvidno, da so v izključni lastnini toženke. S tožbo je zahtevala, da zemljiškoknjižni lastnik izda listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot solastnik nepremičnin. Zaradi pomanjkanja pravnega posla, pri katerem je izostal razpolagalni del, ni postal lastnik kupljenega stanovanja, čeprav je, glede na vsebino zavezovalnega dela pravnega posla, do tega upravičen. Ni res, da bi tožena stranka ugovarjala pomanjkanja legitimacije, niti smiselno, kot navaja sodišče prve stopnje. Pojasnjuje, da je uveljavljani solastninski delež določil na podlagi mnenja strokovnjaka in hkrati v pravdi predlagal postavitev izvedenca geodetske stroke, ki bi uveljavljani solastninski delež lahko potrdil ali zavrnil. Sodišče je imenovalo le izvedenca gradbene stroke, ki solastninskega deleža ni ugotovil. Z gospodom G. ni v nikakršnem pravnem razmerju (bodoča solastnika ali etažna lastnika ni pravno razmerje), v pravnem razmerju je le s toženo stranko, zato do gospoda G. nima nobenih lastninskopravnih zahtevkov. Delež na nepremičninah v solastnini je določen ali določljiv in zahtevek za izstavitev vknjižbenega dovoljenja dovolj individualiziran, da ga lahko uveljavlja brez sodelovanja morebitnih drugih solastnikov. Iz opisanega stališča sodišča bi izhajalo, da solastniki, ki predhodno nepremičnin niso etažirali, svojih lastninskopravnih zahtevkov samostojno ne morejo uveljavljati. Tako stališče je napačno. V tej pravdi sta, dokler se ne izkaže drugače, solastnika le tožnik in tožena stranka. Predmetne nepremičnine so bile vseskozi v zadružni lasti, zato je tudi priposestvovanje, kot pridobitni naslov lastninske pravice na predmetnih nepremičninah mogoče. Predmetna nepremičnina tudi ni bila predmet denacionalizacije, saj se je denacionalizacijski postopek končal z umikom predloga.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev:

da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo II P 264/95 z dne 13.11.2000 odločilo, da je dolžna toženka s tožnikom skleniti kupoprodajno pogodbo za trosobno stanovanje v izmeri 81,70 m2, ki se nahaja na naslovu ..., na parc. št. 189/50 k.o. ... s solastninsko pravico na skupnih delih, objektih in napravah;

da je na podlagi te sodbe toženka s tožnikom 5.12.2001 sklenila kupoprodajno pogodbo z vsebino, opredeljeno v sodbi;

da je po sklenjeni kupoprodajni pogodbi toženka v upravnem postopku dosegla parcelacijo parc. št. 189/50 k.o. ..., iz katere so nastale parcele 189/114, 189/115, 189/116, 189/117, 189/118, 189/119, 189/120,189/121;

da je le toženka zemljiškoknjižna lastnica s parcelacijo parc.št. 189/50 k.o. ... nastalih parcel;

da etažna lastnina za navedeno hišo še ni vzpostavljena;

da je v isti hiši od toženke kupil stanovanje B. G., ki ne nastopa niti na strani tožnika niti ni tožen;

ocenilo, da bi tožnik, ki zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za solastniški delež na skupnih delih, objektih, zemljiščih in napravah, ki ga ocenjuje na 68 %, moral tožbo vložiti skupaj z drugim solastnikom stanovanjske stavbe ali pa bi moral tožiti skupaj s toženko tudi drugega solastnika (glede višine ugotovitve deleža na solastni stvari). Ob uporabi pravil o enotnem sosporništvu (196. člen ZPP), je zaradi pomanjkanja aktivne oziroma pasivne legitimacije, tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Predmet primarnega tožbenega zahtevka je obligacijski zahtevek, za katerega je pasivno legitimiran le zemljiškoknjižni lastnik, to je toženka. Tožnik, s katerim je toženka sklenila zavezovalni pravni posel, zato od nje upravičeno zahteva še sklenitev razpolagalnega pravnega posla, saj bo šele z vknjižbo v zemljiško knjigo postal lastnik kupljenega stanovanja. Nedvomno je za uveljavljanje takega zahtevka aktivno legitimiran. Ob dejstvu, da so sporne parcele, ki so nastale iz parc. št. 189/50 k.o. ... (po trditvi tožnika gre za funkcionalno zemljišče k stavbi in zemljišča, na katerih so skupni deli, objekti in naprave), v zemljiški knjigi vpisane le na toženko, pritožnik upravičeno opozarja, da je v pravnem razmerju le s toženko. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da so na podlagi, ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe veljavnega 3. odstavka 12. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 81/91 s spremembami - SZ) skupni deli in napravi v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče v solasti vseh etažnih lastnikov, ne upošteva pa, da v predmetni zadevi etažna lastnina še ni bila vzpostavljena in njene vzpostavitve tožnik s tožbo tudi ne uveljavlja. Ob vložitvi tožbe (6.7.2007) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008, ZVEtL), na katerega se sklicuje sodišče, še ni veljal (velja od 24.5.2008). Ob dejstvu, da ima tožnik s toženo stranko sklenjen zavezovalni pravni posel (kupoprodajna pogodba za stanovanje na prvotni parc. št.189/50 k.o. ... s solastninsko pravico na skupnih delih, objektih in napravah – priloga spisa B2) in da je izključna zemljiškoknjižna lastnica toženka, ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da tožnik brez sodelovanja (zemljiškoknjižno nevpisanega) lastnika drugega stanovanja (v isti hiši), ne more izposlovati sklenitve razpolagalnega pravnega posla. Toženka je tožniku očitno (etažna lastnina še ni bila vzpostavljena) prodala idealni del svoje nepremičnine, pri čemer višine ni določila in jo je zato treba ugotoviti v predmetnem postopku, kot uveljavlja pritožnik. Ugotavljanje višine solastnega deleža ne terja sodelovanja kupca drugega stanovanja v hiši in bo treba njegovo višino ugotoviti po ustrezno izvedenem dokaznem postopku. Tožnik je v tožbi višino idealnega deleža 68/100 na spornih nepremičninah dokazoval z izvedenskim mnenjem izvedenca A., ki ga je pridobil pred pravdo in ga tožena stranka ni sprejela kot dokaz. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo predlogu tožnika in postavilo izvedenca J. B. K. ing. gradbeništva, dipl. econ., ki pa solastninskega deleža tožnika, kljub drugačnim zahtevam sodišča prve stopnje (sklep z dne 6.11.2008) ni opredelil. Tožnik ne zahteva izključne lastninske pravice na spornih nepremičninah, temveč kupljenemu stanovanju solastni del. Stališče sodišča prve stopnje, da ni podana pravilna legitimacija pravdnih strank, je pravno zmotno.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da ob stališču sodišča prve stopnje, da ni podana pravilna legitimacija pravdnih strank, ni pomembno, ali in v kakšnem obsegu bi bil zahtevek lahko utemeljen, kar je sodišče prve stopnje sicer ugotavljalo. Višje sodišče je v napotkih, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje (3. stran obrazložitve) res sodišču prve stopnje naložilo, da ugotavlja status vtoževanih parcel (v postopku obravnavanja ugovora zoper začasno odredbo), vendar pa takrat vprašanje pravilne legitimacije pravdnih strank ni bilo sporno.

Ker je stališče sodišča prve stopnje o zgrešeni legitimaciji pravdnih strank pravno zmotno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar na podlagi 355. člena ZPP terja ugoditev tožnikovi pritožbi in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bi pritožbeno sodišče samo ugotavljalo višino solastnega deleža in status parcel, bi glede na dejstvo, da sodbe pritožbenega sodišča ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi v reviziji ni več mogoče uveljavljati, tako ravnanje pomenilo nedopusten poseg v ustavno zavarovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje z izvedenci (gradbene in geodetske stroke), kot je predlagal tožnik, ugotoviti višino solastnega deleža tožnika na skupnih delih ter katere parcele je glede na njihovo zatrjevano namembnost in velikost šteti za funkcionalno zemljišče v smislu 9. člena SZ ter o primarnem zahtevku ponovno odločiti.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o primarnem zahtevku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o podrejenem zahtevku, saj je odločitev o njem vezana na vprašanje utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka (3. odst. 181. člena ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter o stroških pritožbenega sodišča, odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 77/2013
• Sodba II Ips 937/93
• VSM sodba I Cp 1143/2014