VSL sklep I Cp 92/2010

Jedro

Solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu nepremičnine, zato lahko vsak etažni lastnik solastninsko pravico na skupnem delu zgradbe, kar vključuje tudi dvorišče, prenese le skupaj s posameznim delom zgradbe, ki ga ima v izključni lasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za delitev dela parc. št. 871/11 in 871/12 k.o. Z. L, in sicer dvorišča pred poslovnima stavbama, ki stojita na parc. št. 871/12.

Predlagatelj v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču, da parceli razdruži skladno s predlogom.

Navedba prvostopenjskega sodišča, da je med strankama nesporno ugotovljeno, da je predlagatelj poslovni prostor preuredil v stanovanje, je protispisna. Kaj takega med strankama ni bilo ugotovljeno kot nesporno in taka nesporna ugotovitev tudi ne izhaja iz zapisnikov o opravljenih narokih. Lahko pa to pomembno vpliva na razdelitev nepremičnine oziroma zemljišča. Napačno je stališče sodišča, da predlagatelj skupaj z nasprotnim udeležencem ni lastnik zemljišč parc. št. 871/11 in 871/12 k.o. Z. L. To stališče je v nasprotju s podatki spisa oziroma zemljiškoknjižnimi podatki. Glede na vpis v zemljiški knjigi ni mogoče nobena druga razlaga kot skupno lastništvo. S prenosom lastninske pravice na posameznem delu stavbe na kot kupca, je nanj prešla tudi pravica uporabe na zemljišču, zato je dejanski in tudi zemljiškoknjižni lastnik, skupaj z nasprotnim udeležencem. Le drugačni zemljiškoknjižni vpisi bi lahko utemeljevali stališče sodišča, da je predlagatelj pridobil pravico uporabe le na t.i. funkcionalnem zemljišču. Oba etažna lastnika sta skupna lastnika. Na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču je bila na podlagi predpisov, ki so veljali pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), določena in v konkretnem primeru tudi v zemljiško knjigo vpisana skupna lastnina. Po 72. čl. SPZ ima več oseb na nerazdeljeni stvari skupno lastnino, če njihovi deleži niso v naprej določeni. Za tak primer gre v tej zadevi. Vsak skupni lastnik pa lahko zahteva delitev skupne stvari. Etažni lastnik je hkrati tudi lastninski upravičenec do zemljišča in skupnih delov in naprav zgradbe. Zemljišče, ki pripada stavbi, je lastnina etažnih lastnikov, in če njegov obseg presega potrebe samega funkcioniranja stavbe, to ni razlog, da etažni lastnik ne bi bil skupaj z drugimi lastnik celotnega zemljišča. Razglabljanje sodišča o prehajanju lastninske pravice na stavbnih zemljiščih na lastnike posameznih delov stavb je nerelevantno. Stališče sodišča, da ni bilo dolžno ugotavljati funkcionalnega zemljišča k stavbi, pa je preozko, saj gre ob upoštevanju stališča prvostopenjskega sodišča za predhodno vprašanje, ki bi ga lahko rešilo samo nepravdno sodišče ali pa prekinilo postopek, da se to vprašanje reši na matičnem področju.

Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V izpodbijanem sklepu ni navedeno, da je med pravdnima strankama nesporno, da je predlagatelj poslovni prostor preuredil v stanovanje, pač da je sodišče to ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi „nespornih navedb obeh udeležencev“. S slednjim sodišče očitno misli na tiste navedbe ene stranke, ki jih druga ni obrazloženo prerekala. Res je sicer, da iz izvedenega dokaznega postopka navedeno dejstvo ne izhaja. Vendar pa napačen zaključek prvostopenjskega sodišča o preureditvi poslovnega prostora v stanovanje na odločitev ni in tudi ne more vplivati, saj v obravnavanem postopku ne predstavlja pravno odločilnega dejstva. Zato uveljavljana kršitev postopka ni podana.

Iz zemljiškoknjižnih izpiskov v spisu (list. št. 19 do 25) izhaja, da sta lastnika dvorišča s parc. št. 871/11 in 871/12 k.o. Z. L. to je dvorišča, katerega delitev zahteva predlagatelj, vsakokratna lastnika podvložka 113/1 in podvložka 113/2, to pa sta nepravdni stranki. Tako iz trditev predlagatelja, kot tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je bila temelj za pridobitev lastninske pravice kupoprodajna pogodba iz leta 1997. Vpis predlagateljeve lastnine v zemljiško knjigo pa se je opravil na podlagi predloga iz leta 1999. Predlagatelj je tako lastninsko pravico pridobil pred uveljavitvijo SPZ dne 1.1.2003 (276. čl. SPZ). Stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, pa ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ (1. odst . 266. čl. SPZ). Skladno s 1. odst. 11. čl. SPZ se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. V zemljiško knjigo pa sta kot lastnika celotnega zemljišča, katerega delitev predlagatelj zahteva, kot rečeno vpisana predlagatelj in nasprotna udeleženka. Zato je materialnopravno napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je predlagatelj lastnik zgolj t.i. funkcionalnega zemljišča. Pozitivna zakonodaja pojma funkcionalno zemljišče niti ne pozna več (gl. članek dr. M. Juharta, F. z. skozi čas in predpise, objavljen v prilogi Pravni praksi. št. 3/2008).

Glede na zemljiškoknjižne vpise torej lastništvo celotnega dvorišča na parc. št. 871/11 in 871/12 k.o. Z. L. pripada etažnim lastnikom stavb na parc. št. 871/12. Ker je pri obeh vpisan v zemljiški knjigi delež 1/1, je sicer pravilno predlagateljevo stališče, da deleža nepravdnih strank na predmetnem dvorišču nista določena. To pa ne pomeni nujno, kot zatrjuje predlagatelj, da gre za skupno lastnino. Skupna lastnina se je skladno z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lahko pridobila le v primerih in pod pogoji, ki jih je določal zakon (18. čl. ZTLR). Po drugi strani pa tudi pri solastnini ni nujno, da so deleži določeni; če niso, se domneva, da so enaki (2. odst. 13. čl. ZTLR in 2. odst. 65. čl. SPZ). Tako Stanovanjski zakon iz leta 1991 (Ur. l. RS, št. 18/91-I s spremembami in dopolnitvami do vključno 44/96 – SZ), kot sedaj veljavni Stanovanjski zakon (Ur. l. RS št. 69/2003 – SZ–1) pa glede skupnih delov in (funkcionalnega) zemljišča uzakonjata solastnino etažnih lastnikov. Etažno lastnino je natančneje uredil šele SPZ. Je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (1. odst. 105. čl. SPZ). Po 3. odst. 105. čl. SPZ so skupni deli zgradbe tisti deli, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, zemljišče na katerem zgradba stoji, lahko pa tudi druge nepremičnine. Glede na to zakonsko določilo in vpis v zemljiški knjigi, po katerem sta etažna lastnika poslovnih prostorov v zgradbi na parceli hkrati tudi lastnika parcele, je edina zakonsko skladna razlaga, da je celotno dvorišče skupni del obeh poslovnih zgradb in kot tak v solastnini etažnih lastnikov. Njuni solastninski deleži pa bi morali biti določeni s pogodbo o medsebojnih razmerjih, katera bi morala biti po določbi 270. čl. SPZ že sklenjena. Tudi če je bila, pa očitno ni bila zemljiškoknjižno sprovedena.

Materialnopravno pravilen in za razsojo v tej zadevi odločilen pa je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu nepremičnine (4. odst. 105. čl. SPZ), zato lahko vsak etažni lastnik solastninsko pravico na skupnem delu zgradbe, kar vključuje tudi dvorišče, prenese le skupaj s posameznim delom zgradbe, ki ga ima v izključni lasti. Po določbi 5. odst. 105. čl. SPZ etažni lastniki tudi ne morejo zahtevati delitve solastnine na skupnih delih. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da zavrne predlog za delitev dvorišča pred poslovnima stavbama, je torej materialnopravno pravilna, čeprav vsi razlogi izpodbijanega sklepa niso pravilni. So pa v sklepu poleg nerelevantnih navedeni tudi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ti si med seboj ne nasprotujejo in tudi niso v nasprotju z vsebino zapisnikov v spisu. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP ni.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa z vidika uradoma upoštevnih procesnih kršitev, naštetih v 2. odst. 350. čl. ZPP, teh ni ugotovilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010