VSL sklep I Cp 753/2010

Jedro

Sodišče ne more nuditi varstva lastninske pravice preko tožbenega zahtevka in obenem zaradi neutemeljenosti zahtevka tudi ne preko meja terase, ki ni v lasti tožnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženim strankam, da so dolžne opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na terasi jugovzhodno od stanovanjskega objekta na naslovu P 28, K.g., in sicer v obsegu, kot to izhaja iz skice, ki je sestavni del sodbe, v skupni površini 39,33 m2, še posebej so dolžne opustiti odlaganje kakršnihkoli stvari in postavljanje ležalnikov ter sončenje, medtem ko je višji ali drugačni tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, pod 2. točko izreka pa je toženim strankam naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.343,12 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo so se v roku pritožile tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da postavljeni tožbeni zahtevek ne nasprotuje le navedbam tožnice glede uporabe delov terase, pač pa je nesklepčen tudi sicer, saj izmera po merah v zahtevku ne da površine 39,33 m2, ampak manj. Sodišče prve stopnje je iz po tožečih strankah danih izmer v zahtevku obdržalo le površino 39,33 m2, obenem pa se samoiniciativno sklicuje na skico iz priloge A4. To pomeni tudi prekoračitev tožbenega zahtevka. Čeprav je sama tožnica izpovedala, da ji v izključno uporabo pripada le del terase, je sodišče odločilo tako glede cele terase, kot to izhaja iz sodbi priložene skice. Podredno tožene stranke sodišču prve stopnje očitajo tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Protisloven je namreč zaključek sodišča, ko to ugotovi, da tožnici pripada lastninska pravica na delu terase po skici iz cenitvenega poročila v skupni površini 39,33 m2, po drugi strani pa se sklicuje na skico, ki obsega celotno teraso. Cenitveno poročilo iz priloge A 4 tudi ne more biti sestavni del kupoprodajne pogodbe iz priloge A3, ker je to bilo sestavljeno dva dni pozneje, kot je bila sklenjena pogodba. Sporno kupoprodajno pogodbo iz priloge A3 je napisala hči tožeče stranke in je prodajalec L. pred podpisom sploh ni prebral, je pa izpovedal, da je tožnici prodal le tisti del terase, ki je pred tem v naravi predstavljal vrtno uto. Sodišče je pri tem zanemarilo vrsto dokazov, saj je imela vrtna uta dimenzije 4,50 m x 4,00 m, torej je merila 18 m2. Tožena stranka vztraja tudi pri vseh očitkih glede nepravilne uporabe materialnega prava, podanih v predhodni pritožbi zoper prvo sodbo in se ne strinja z zaključki pritožbenega sodišča v njegovem prvem sklepu v tej pravdni zadevi glede uporabe materialnega prava. Nesporno je namreč, da so deli nepremičnine parc. št. 107 k.o. K.g.. v solastnini posameznih solastnikov in etažna lastnina ni izvedena. Pri solastninski pravici gre za to, da je razdeljena pravica, ne stvar sama. Tožeča stranka na spornem delu nikdar ni izvajala izključne posesti in je kot solastnica tudi ni mogla. V ravnanju tožnice in njene hčerke pri sklepanju kupoprodajne pogodbe iz priloge A3 tudi ni ugotoviti nespoštovanja načel pri sklepanju obligacijskih poslov, kot so načelo vestnosti in poštenja, načelo skrbnosti in načelo prepovedi zlorabe pravic. Tožnica ne more biti izključna lastnica terase, niti njenega dela, saj ne obstaja noben dokument, ki bi vzpostavljal teraso kot sestavni del tožničinega stanovanja. Obravnavano zemljišče na jugozahodnem delu solastne nepremičnine je namenjeno skupni rabi za potrebe vseh solastnikov. V kolikor bo pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeča stranka ponovno predlaga odreditev, da se sojenje opravi pred drugim sodnikom. Le na ta način bo zagotovljeno sojenje, ki ne bo obremenjeno s specifičnimi subjektivnimi pogledi in sklepi, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je s sodbo odločilo o vznemirjanju tožnice s strani tožencev na celotni terasi po skici iz cenitvenega poročila z dne 28.8.2002 (priloga A4), pri čemer je skica sestavni del izpodbijane sodbe, ker obstoječi tožbeni zahtevek ni zahteval takšnega varstva. Po končno oblikovanem tožbenem zahtevku se je namreč uveljavljalo varstvo lastninske pravice zaradi vznemirjanja na sporni terasi na jugovzhodnem delu obravnavanega stanovanjskega objekta, in sicer v dolžini 5,67 m na vzhodni strani in 4,90 m na zahodni strani, širine 7,30 m, v izmeri 39,33 m2, v prilogi št. 4 označena s temno sivo barvo. Ko imamo v vidu s strani tožeče stranke postavljeni tožbeni zahtevek in v izpodbijani sodbi prisojeni izrek, je nedvoumno, da sodba daje varstvo na obsežnejšem delu terase, kot je s tožbo zahtevano.

Ali je s strani tožeče stranke postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen, kar sicer zatrjuje pritožba, pa bo potrebno ugotoviti v nadaljevanju, ko bo potrebno razjasniti dejstvo, ali je s tožbenim zahtevkom zahtevano varstvo lastninske pravice v okviru meja terase, kot jo je tožeča stranka kupila s kupoprodajno pogodbo iz priloge A3. V tej smeri bo tako moralo sodišče prve stopnje še raziskati pravno pomembna dejstva in sodno varstvo nuditi tožnici na točno določenem delu obravnavane terase znotraj okvirov postavljenega zahtevka ter na drugi strani tožnici lastne terase. Varstva namreč ne more nuditi preko tožbenega zahtevka in obenem zaradi neutemeljenosti zahtevka tudi ne preko meja terase, ki ni v lasti tožnice.

Pritožbeno sodišče je moralo pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker pritožbeno sodišče glede na obseg in pomembnost neraziskanih dejstev samo ne more dopolniti dokaznega postopka (355. člen ZPP). Ob novem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča. V odgovor pritožbi le še, da pritožbeno sodišče ostaja pri svojih opredelitvah, podanih v prvem sklepu v tej pravdni zadevi, v kolikor jim pritožba oporeka. Dodati je, da skica iz priloge A4 ne obsega celotne terase v naravi, kot je ugotoviti iz izpovedb pravdnih strank in prič, zlasti pa iz skic št. 3 in 4 v prilogah A 29 in A 30. Da je cenitveno poročilo iz priloge A4 bilo narejeno pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe iz priloge A3, je ugotoviti iz 3. člena te pogodbe, ker se pogodba, če poročilo še ne bi bilo narejeno, nanj ne bi objektivno gledano mogla sklicevati. Očitno je slediti izpovedbi tožnice, da je bila pogodba podpisana pozneje, kot je datum na njej.

Pritožbeno sodišče tudi tokrat ni ugodilo pritožbenemu predlog za ponovno sojenje pred drugim sodnikom, ker pritožba ne poda opredeljenih tehtnih argumentov za takšen predlog.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, tako, da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 221/2012
• Sodba II Ips 158/2007
• VSL sodba I Cpg 345/2000