VSL sklep I Cpg 121/2010

Jedro

Ugotavljanja ničnosti pogodbe ni mogoče ločiti od njenih posledic (uveljavljanja kondikcijskih zahtevkov) in ju obravnavati po različnih pravnih režimih. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, tudi ne ugasne pravica do vrnitve tega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala:

da se ugotovi ničnost pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža, sklenjene med tožečo in toženo stranko v obliki notarskega zapisa notarja AA SV 1272/99 z dne 7.12.1999,

(primarno) da ji tožena stranka izroči 100 % poslovni delež v družbi BB d.o.o. Ljubljana, sedaj CC d.o.o., Ljubljana,

(podrejeno) da ji tožena stranka plača denarno nadomestilo v višini 3.254.882,00 EUR, revalorizirane na dan izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila,

tožeči stranki pa je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 864,95 EUR stroškov pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno napada zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka s trditvami, s katerimi je utemeljevala ničnost pogodbe, smiselno zatrjevala, da je podano očitno nesorazmerje v dvostranski pogodbi med obveznostmi pogodbenih strank, in da je zakon za takšno pomanjkljivost določal le izpodbojnost sklenjenega posla (139. člen ZOR).

Pritrditi je pritožbi, da trditvena podlaga tožbenega zahtevka dovolj konkretizirano napotuje na preizkus z vidika izrecno uveljavljanih ničnostnih razlogov. Institut čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR) temelji le na nevtralnih objektivnih kriterijih (podano mora biti očitno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank, zahteva se neseznanjenost prikrajšanca s pravo pogodbeno vrednostjo). V predmetnem sporu pa je tožeča stranka izrecno zatrjevala, da ima napadena pogodba nedopustno podlago, da je bila sklenjena z nedopustnim nagibom, z namenom povzročitve škode, da je šlo pri tem za zlorabo pooblastil, za izkoriščanje položaja prikrajšane stranke, za nepošteno ravnanje, za kršenje morale ipd.. Ničesar od naštetega ni mogoče niti obravnavati niti sanirati v okviru instituta čezmernega prikrajšanja po 139. členu ZOR. Zatrjevane kršitve, če bi se izkazale za resnične, tudi ne odkazujejo na kakšno drugo sankcijo v smislu 1. odstavka 103. čl ZOR in bi jih sodišče zato moralo preizkusiti z vidika materialnopravnih predpisov, ki urejajo ničnostne razloge (12.,13. , 51. , 103. čl. ZOR).

Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da so kondikcijski zahtevki v posledici morebitno ugotovljene ničnosti zastarali, ker da je pričel teči petletni zastaralni rok za uveljavljanje tega zahtevka od dneva sklenitve pogodbe o prenosu poslovnega deleža. Pritožba sicer nima prav, da je zamenjava direktorja tožeče stranke v čemerkoli vplivala na nastanek ali tek zastaralnega roka, vendar pa niti ugotovitveni niti dajatveni tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe ni zastaral.

Čeprav ugotovitev ničnosti v sodbi nima oblikovalnega učinka, pa ničnost ne učinkuje že sama po sebi (brez postopka, v katerem je ugotovljena). Nični posli v resnici učinkujejo, dokler ni ugotovljena njihova ničnost. Če temu ne bi bilo tako, ne bi bilo nobene potrebe po zakonskem določilu o nezastarljivosti pravice do uveljavljanja ničnosti (110. čl. ZOR).

Navedeno stališče prvostopnega sodišča je v nasprotju z določilom 110. čl. ZOR, saj strankam (po nastopu zastaranja) odvzema pravni interes tudi za uveljavljanje zgolj ugotovitvenega zahtevka. Pravni interes za tožbo za ugotovitev ničnosti upravičenci najpogosteje opirajo prav na možnostih uveljavitve povračilnih zahtevkov, ki se jim odprejo v skladu s 104. čl. ZOR. Ne nazadnje pa bi stališče prvostopnega sodišča o zastaranju kondikcijskih zahtevkov vodilo k konvalidaciji ničnosti, kar je po zakonu nedopustno (107.čl. ZOR).

Ugotavljanja ničnosti pogodbe zato ni mogoče ločiti od posledic ničnosti (kondikcijskih zahtevkov) in ju obravnavati po različnih pravnih režimih. Ker pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, tudi ne ugasne pravica do vrnitve tega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi nične pogodbe.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, ker o odločilnih dejstvih nima razlogov. Preuranjen in brez razlogov je namreč zaključek prvostopnega sodišča, da bi bilo treba tudi v primeru, če bi dejansko šlo za ničen posel, tožbeni zahtevek zavrniti na podlagi 2. odst. 104. člena ZOR zaradi nepoštenosti tožeče stranke pri sklepanju te pogodbe. V tej smeri sodišče sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev (na podlagi 2. in 3. odstavka 104. čl. ZOR je treba, poleg tam navedenega, oceniti poštenost vseh udeležencev pogodbe in ne zgolj ene od pogodbenih strank), svojega zaključka pa tudi ni obrazložilo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem naj prvostopno sodišče zahtevek tožeče stranke obravnava z vidika uveljavljanih ničnostnih razlogov. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1034/2011
• VSL sodba I Cpg 128/2010
• VSL Sodba I Cp 1903/2018