VSL sklep I Cpg 1095/2009

Jedro

Pojma težko nadomestljive škode in tehtanja škodljivih posledic sta pravna pojma, ki jih presoja sodišče samo v okviru podanih trditev. Četudi dolžnik ni konkretno oporekal navedbam upnika o nastanku škode in škodljivih posledic, s tem ni pripoznal tožbenega zahtevka (2. odstavek 3. člena ZPP), temveč je priznal dejstva (1. odstavek 214. člena ZPP), ki pa jih sodišče prve stopnje prosto ocenjuje v skladu z materialnim pravom (2. odstavek 123. člena ZIL-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka);

upniku naložilo povračilo postopkovnih stroškov dolžnika v višini 988,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Upnik vlaga zoper sklep pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi dolžniku naložilo prepoved prodaje in uvoza zdravila X, zaseg vseh zalog ter prepoved odstopa, dajanja licenc ali kakršenkoli drugačen prenos pravic, obseženih z dovoljenjem za promet z omenjenim zdravilom ter v primeru kršitve izdane začasne odredbe, predpisano denarno kaznijo. Čeprav je upnik izkazal verjetnost obstoja pravice (patent) po 18. členu Zakonu o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1), kot to predpisuje 1. odstavek 123. člena ZIL-1, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da upnik ni verjetno izkazal obstoja dodatnih pogojev iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1.

Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi naredilo dokazno oceno, sicer s strani dolžnika neprerekanih dejstev o nastanku težko nadomestljive škode ter kateri od strank naj bi nastala večja škoda („tehtanje škodljivih posledic“). Sodišče prve stopnje se ni nedovoljeno spuščalo v dokazno oceno priznanih dejstev s tem, ko je presojalo, ali so podani pogoji iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1 za izdajo začasne odredbe. Pojma težko nadomestljive škode ter tehtanja škodljivih posledic sta pravna pojma, ki jih presoja sodišče samo v okviru podanih trditev. Četudi dolžnik ni konkretno oporekal navedbam upnika o nastanku škode in škodljivih posledic, s tem ni pripoznal tožbenega zahtevka (2. odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), temveč je priznal dejstva (1. odstavek 214. člena ZPP), ki pa jih sodišče prve stopnje prosto ocenjuje v skladu z materialnim pravom (2. odstavek 123. člena ZIL-1).

Pravna presoja obstoja pogojev iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1 je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Breme izkazovanja zahtevanih predpostavk po 2. odstavku 123. člena ZIL-1 je na upniku. Ob dejanskih trditvah upnika je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoj predpostavk iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1 ni izkazan. Upnik ni uspel, ker posledice in škoda, kot jo je zatrjeval, ne ustrezajo pravnim opredelitvam predpostavk za izdajo začasnih odredb, kot jih predpisuje 2. odstavek 123. člena ZIL-1 (ne pa, ker ne bi uspel z dokazom nastanka škode). Neutemeljene so tako pritožbene navedbe o kršitvi določil pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP) s strani sodišča prve stopnje, ki ob presoji pogojev iz 2. odstavka 123. člena ZIL-1 ni dokazno ocenjevalo neprerekanih dejstev, temveč je opravilo pravilno materialnopravno presojo (123. člen ZIL-1).

Prvostopno sodišče tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške. Dolžnik pa glede na to, da z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi le-te, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 779/2006
• Sodba Kp 5/2000
• UPRS Sodba I U 4/2018-50