VSL sklep I Cpg 110/2009

Jedro

Zgolj s trditvami, da pogoji za izplačilo po dokumentarnem akreditivu niso izpolnjeni, ker upravičenec Slovenskega tehničnega soglasja ne more predložiti, predlagatelj predlagane začasne odredbe ne more utemeljiti. Začasne odredbe so, upoštevaje bistvene prednosti in značilnosti akreditiva, dopustne le v izjemnih primerih, kot so primeri zlorab akreditivnega upravičenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil:

„1. Dolžnikovemu dolžniku A.A. se prepoveduje izplačilo 1.123.200,00 EUR na podlagi dokumentarnega akreditiva št. 2802171615 in zneska v višini 1.313.700 EUR na podlagi dokumentarnega akreditiva št. 28021710790 upravičencu akreditiva B.B..

2. V primeru kršitve te začasne odredbe je dolžnikov dolžnik dolžan plačati denarno kazen v višini 100.000 EUR.

3. Dolžniku B.B., se prepove izterjati terjatev do upnika v višini 2.979.357,12 EUR in znesek v višini 1.385.817,60 EUR.

4. Upniku se naloži, da v roku 30 dni od vročitve začasne odredbe upniku vloži tožbo zoper dolžnika na izpolnitev obveznosti po Prodajni pogodbi št. 6941 z dne 25. 3. 2007 in po Prodajni pogodbi št. 6969 z dne 16. 7. 2007, sklenjeni med C.C. in B.B. oziroma tožbo na razveljavitev Prodajne pogodbe št. 6941 z dne 23. 5. 2007 in Pogodbe o nakupu betonskega železa št. 6969 z dne 16. 7. 2007, sklenjeni med C.C. in B.B. zaradi neizpolnitev pogodbenih obveznosti.

5. Upniku se naloži, da v roku 30 dni od vročitve začasne odredbe upniku vloži tožbo zoper dolžnikovega dolžnika na opustitev plačila po dokumentarnem akreditivu št. 2802170615 v višini 2.979.357,12 EUR oz. 3.123.200,00 EUR in dokumentarnem akreditivu št. 28021710790 v višini 1.385.817,60 EUR oz. 1.313.700,00 EUR.

6. Ta začasna odredba velja od njene izdaje do poteka 30 dni po pravnomočnosti odločitve v postopku po tožbi upnika, navedeni pod točko 3 izreka.

7. Dolžnik je dolžan plačati stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagana začasna odredba meri na zavarovanje nedenarnih terjatev. Iz vsebine predloga ni razbrati, da bi predlagatelj z njo želel zavarovati tudi denarne terjatve. Za obe vrsti odredb pa sicer velja, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ; 1. odst. 272. člena ZIZ).

Prvostopno sodišče se je s prvim pogojem za izdajo začasne odredbe ukvarjalo in predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je akreditivna banka po odprtju akreditiva dolžna izpolniti svojo obveznost, ko so izpolnjene predpostavke, ki so bile dogovorjene ob odprtju dokumentarnega akreditiva, neodvisno od usode samega temeljnega posla med naročnikom in koristnikom akreditiva, nadalje da med naročnikom in akreditivno banko ter med njo in upravičencem obstajata dve, med seboj ločeni in neodvisni razmerji, da naročnik ne more poseči v razmerje med akreditivno banko in upravičencem ter da bi bil poseg v izpolnitveno dolžnost banke mogoč le v primeru, če bi dolžnik kot upravičenec iz akreditiva zlorabljal svoje pravice in zahteve kljub temu, da niso izpolnjeni pogoji za plačilo po akreditivu. Ocenilo je, da česa takega iz trditev predlagatelja ni razbrati.

Prvostopno sodišče je utemeljenost predlagane začasne odredbe pravilno presojalo z vidika pravne narave nepreklicnega dokumentarnega akreditiva (za kakršna v danem primeru gre) kot plačilnega instrumenta, za katerega je značilna abstraktnost akreditivne obveznosti (poleg neposrednosti, primarnosti, enostranskosti, nepreklicnosti, pogojnosti in ročnosti). V trenutku, ko dokumentarni akreditiv velja za odprtega, med akreditivno banko in akreditivnim upravičencem nastane v odnosu do temeljnega posla samostojno in abstraktno pravno razmerje, ki je odvisno samo od v akreditivu navedenih pogojev in rokov. Banka z odprtjem akreditiva postane samostojni subjekt v akreditivnem poslu, tako v odnosu do upravičenca kot do ostalih bank. Bankina obveznost ni odvisna od temeljnega razmerja, to je razmerja med naročiteljem in upravičencem, kot to pravilno izpostavlja prvostopno sodišče. To načelo je izraženo tudi v vseh dosedanjih redakcijah Enotnih pravil in običajev za dokumentarne akreditive Mednarodne trgovinske zbornice – EPO (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, Bančni posli (ZOR, ZPlaP) s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1216). Uporaba teh pravil je predvidena v nalogih za odprtje spornih akreditivov.

Ob izpolnitvi pogojev, določenih v akreditivu, je banka akreditivnemu upravičencu zavezana izplačati dogovorjeno vsoto, ne glede na to, kakšne ugovore bi kupec iz temeljnega razmerja lahko uveljavljal proti prodajalcu. Pri dokumentarnem akreditivu je obveznost akreditivne banke pogojena s predložitvijo ustreznih dokumentov (finančnih, komercialnih) s strani uporabnika akreditiva. Dokumenti morajo biti predloženi pravočasno in v skladu z akreditivnimi pogoji.

Predlagatelj trdi, da je z upravičencem po akreditivih in dobaviteljem B.B. sklenil pogodbi št. 6941 z dne 23. 5. 2007 in št. 6969 z dne 16. 7. 2007 o nakupu rebrastega betonskega železa, na podlagi katerih je izdal naloga za odprtje akreditivov, v katerih so bili določeni natančni pogoji – potrebni dokumenti, ki jih mora upravičenec izpolnjevati in izpolniti, da prejme plačilo po akreditivu. Trdi, da so bili poleg ostalih potrebnih dokumentov – pogojev (podpisane fakture, naslovljene na kupca – 3x, Bill of lading, Mill test Certificate, Producer certificate, EUR1) predpisani tudi „drugi termini in pogoji po pogodbi št. 6941 z dne 23. 5. 2007 in št. 6969 z dne 16. 7. 2007“. Navaja, da obe predmetni pogodbi v prvi točki določata kvaliteto blaga, ki mora ustrezati standardom kvalitete DIN488-86 in standardom kvalitete BST 500 S. Predlagatelj v nadaljevanju trdi, da je dobavitelj po predmetnih pogodbah ob sicer predložitvi ostalih potrebnih dokumentov z dne 4. 7. 2007 in z dne 12. 8. 2007 po potrdilu o nalaganju blaga izdobavil betonsko železo, ki pa ne ustreza standardom slovenske zakonodaje, saj za blago v skladu z določilu Zakona o gradbenih proizvodih, ki so sestavni del pogodb in samega dokumentarnega akreditiva, ni pridobil in predložil Slovenskega tehničnega soglasja (v nadaljevanju) STS. Zato meni, da niso izpolnjeni pogoji po predmetnih akreditivih, vsled česar je potrebno plačilo po le-teh prepovedati.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je preverjanje skladnosti predloženih dokumentov z zahtevami naročitelja, izhajajoč iz zgoraj opredeljene pravne narave dokumentarnega akreditiva in z njo povezanih značilnosti, dolžnost akreditivne banke. Ta mora dokumente pregledati z razumno skrbnostjo (13. člen EPO). V kolikor ugotovi, da predloženi dokumenti ne ustrezajo akreditivnim pogojem, jih mora zavrniti. Stvar presoje akreditivne banke je torej, ali je tudi STS dokument, ki naj bi ga bil akreditivni upravičenec dolžan predložiti. Predlagatelj zato zgolj s trditvami, da pogoji za izplačilo po dokumentarnem akreditivu niso izpolnjeni, ker upravičenec STS ne more predložiti, predlagane začasne odredbe ne more utemeljiti. Začasne odredbe so, upoštevaje bistvene prednosti in značilnosti akreditiva, dopustne le v izjemnih primerih, kot so primeri zlorab akreditivnega upravičenca. Da bi v danem primeru šlo za zlorabo, iz trditev predlagatelja, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ni razbrati. Da bi že samo dejstvo, da predlagatelj STS ni pridobil, predstavljalo zlorabo dokumentarnega akreditiva, pa pritožbeno sodišče pritožniku ne more pritrditi. Glede na navedeno predlagatelj tudi ne more uspeti z utemeljevanjem dopustnosti posega v dokumentarni akreditiv z načelom sorazmernosti, še zlasti ker ima odprte možnosti za zavarovanje svojih terjatev proti „dolžniku“. Rizikom, ki jih s sabo nosijo značilnosti dokumentarnega akreditiva, pa se je sicer mogoče izogniti z natančno, jasno in nedvoumno določenimi akreditivnimi pogoji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v nalogih za odprtje spornih akreditivov Slovenskega tehničnega soglasja – STS med dokumenti, ki naj bi jih bil upravičenec dolžan predložiti, ni zaslediti. Tudi sicer pa je potrebno pripomniti, da predlagatelj niti ni izkazal, da je banka naloga za odprtje akreditivov sprejela in akreditiva odprla. Nalog je namreč zgolj ponudba (22. člen OZ), ki banke še ne zavezuje.

Prvostopno sodišče je torej smiselno pravilno zaključilo, da verjetnost obstoja terjatve na opustitev plačila po dokumentarnih akreditivih ni izkazana.

Upnik s predlagano začasno odredbo pod točko 1 predloga očitno želi zavarovati tudi terjatev pod točko 4 predloga (na izpolnitev obveznosti po prodajnih pogodbah oziroma na razveljavitev prodajnih pogodb), vendar pa takšna začasna odredba ni primerna za zavarovanje te terjatve, kar velja tudi za predlagano začasno odredbo pod točko 3, s katero naj bi se dolžniku prepovedalo „izterjati“ terjatev do upnika v višini 2.979.357,12 EUR in v višini 1.385.817,60 EUR.

Trditve pritožnika o neizpolnitvi pogodbenih obveznosti ter o razvezi pogodbe po samem zakonu ob zgoraj navedenem niso odločilne za zadevo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje. Pritožnik ne pove, katerih dokazov prvostopno sodišče ni izvedlo, pa bi jih moralo. Po oceni pritožbenega sodišča pa je izvedlo vse, ki so za odločitev v zadevi relevantni. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, očitanih pomanjkljivosti in medsebojnih nejasnosti med izrekom in obrazložitvijo sklepa ni. Sklep je povsem sposoben preizkusa. Očitki pritožnika, da prvostopno sodišče ni opravilo presoje, ali so podane tudi druge možne okoliščine ali razlogi za poseg v strogost dokumentarnega akreditiva, so pavšalni in neargumentirani. Prvostopno sodišče je opravilo oceno vsebinske presoje zatrjevanih razlogov za izdajo začasne odredbe in je to presojalo v smislu zakonskih pogojev, določenih v 270. členu ZIZ in 272. členu ZIZ. Ker je ugotovilo, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (1. odstavek 270. člena ZIZ in 1. odstavek 272. člena ZIZ) ni izkazan, se prvostopnemu sodišču z ostalimi pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni s prvim pogojem za izdajo začasne odredbe, ni bilo potrebno ukvarjati.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani. Prvostopno sodišče pa tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo predlagatelja zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1351/2003
• VSL sklep I Cp 1364/99
• VSK sklep Cp 945/99