VSL sklep I Cp 4499/2009

Jedro

Vlaganje očitno neutemeljenih zemljiškoknjižnih predlogov, katerih posledica so vknjižene plombe, predstavlja nedopustno škodljivo dejstvo in je lahko podlaga za odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

:

V tej pravdi gre za odškodninski spor. Tožnik trdi, da mu je s šikanoznim ravnanjem toženke nastala premoženjska škoda. Toženka naj bi namreč vlagala očitno neutemeljene zemljiškoknjižne predloge, zaradi česar so bile pri njegovi nepremičnini vpisane plombe. To je bil razlog, zaradi katerega svojih nepremičnin tožnik ni mogel prodati. Imel pa je resen namen, da nepremičnine proda ter je tudi že našel kupca. Ker, po trditvah tožnika, nepremičnin ni mogel prodati zaradi šikanoznega ravnanja toženke, je moral plačevati obresti svojemu kreditodajalcu, ki jih sicer ne bi bilo treba plačevati. Prav ta znesek sicer predstavlja škodo, ki jo uveljavlja v tej pravdi.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo protipravnost toženkinega ravnanja. Ugotovilo pa je nadalje, da škoda ni izkazana. Tožbeni zahtevek je zato sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnik še vedno meni, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Po njegovem stališču namreč odgovor na tožbo ni bil obrazložen.

Če pa ne, potem bi moralo sodišče glede navedb, ki se nanašajo na obstoj škode, ravnati vsaj v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP (1). Ta namreč določa, da se dejstva, ki jih stranka ne pobija obrazloženo, štejejo za priznana. Dalje navaja, da je tožeča stranka izkazala nastanek škode. Trdila je, kakšna je ta škoda. Prav tako je trdila, da je imela dva kupca, ki sta bila pripravljena plačati kupnino za nepremičnine v višini 830.000,00 EUR. Če bi tožnik nepremičnino enemu izmed teh dveh kupcev prodal v juliju 2007, bi s kupnino poplačal vse kreditne obveznosti in mu obresti za čas moratorija sploh ne bi bilo treba plačevati. Vse to je trdil, tožena stranka pa temu ni obrazloženo nasprotovala. Tako izrecno nasprotuje razlogom sodbe, češ da višina kupnine in obstoj škode nista bila potrjena z izjavami prič. Nazadnje pa tožnik opozarja na kršitev razpravnega načela. Trditve o hipotekah B. A. C., ki jih v svojih razlogih vsebuje sodba sodišča prve stopnje in nanje opira svojo odločitev, so namreč trditve, ki jih ni navajala nobena izmed strank v postopku. Poleg tega pa so ta dejstva tudi irelevantna. Ti hipoteki sta bili namreč na podlagi dveh izbrisnih pobotnic z dne 31.5.2007 in 15.6.2007 izbrisani.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Iz pretežno nerazumljive vloge je razbrati to, da pritožbi nasprotuje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi ugotovilo obstoj nedopustnega ravnanja tožene stranke. Toženka je s številnimi očitno neutemeljenimi zemljiškoknjižnimi predlogi de facto povzročila, da tožnik s predmetom svoje lastninske pravice ni mogel pravnoposlovno razpolagati. Ob dejstvih, ki so podlaga izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim sklepom, da gre za fraudulozno ravnanje.

Ob dejanski podlagi, kakršna je, pa to pravno ne pomeni le dejanskega posega v razpolagalno prvino (svobodo) lastninske pravice, marveč tudi poseg v njeno ekonomsko, materialno bistvo. Povedano še širše to pomeni, da je bilo s toženkinim ravnanjem vsaj hipotetično poseženo v ekonomsko, materialno bistvo celotne premoženjske sfere tožnika.

Vsak pravni subjekt se lahko zanese na to, da bodo ostali subjekti ravnali pravno. Tako lahko utemeljeno računa, da bo izvrševal svoje pravice. V konkretnem primeru to pomeni, da se je tožnik (glede na dejansko podlago, kakršna je v obravnavani zadevi za zdaj znana) smel zanesti na to, da lahko kadarkoli razpolaga s svojo nepremičnino. Da jo torej proda. To pomeni, da se je lahko zanesel na to, da del njegove premoženjske sfere odslej več ne bo lastninska pravica, marveč namesto te denarna sredstva. Ob zaupanju v to je lahko tudi sklepal nadaljnje pravne posle (v konkretnem primeru posojilno pogodbo) in ob svojem pravnem položaju tudi utemeljeno zaupal, da bo posojilno pogodbo zmogel izpolniti, ne da bi ga doletelo breme dodatnih obresti.

Na abstraktni ravni torej ne more biti dvoma, da očitno neutemeljeno (in po utemeljenih ugotovitvah prvega sodišča celo šikanozno) poseganje v dejansko prvino razpolagalnega lastninskopravnega upravičenja lahko povzroči pravno priznano materialno škodo. Ta se na abstraktni ravni lahko kaže tudi v tem, da zaradi dejanskega onemogočanja prodaje nepremičnine njen lastnik ne more izpolnjevati svojih dolžniških obveznosti po neki drugi pogodbi. Če ga zaradi tega doletijo sankcije dolžniške zamude (npr. obveznost plačila zamudnih obresti), ki jih njegova pravna sfera sicer ne bi trpela, predstavlja vsebina teh sankcij zanj škodo (zmanjšanje njegovega premoženja – 132. člen OZ (2)).

Če je tako na abstraktni ravni, se je treba vprašati, ali je tožnik navedel konkretni dejanski stan, ki temu ustreza.

Odgovor pritožbenega sodišča je tu pritrdilen. Tožnik v svoji trditveni podlagi pravi, da je sklenil posojilno pogodbo ter da je nameraval dolg poplačevati iz kupnine, ki bi jo pridobil s prodajo svoje nepremičnine. Da se je na takšno upravljanje s svojim premoženjem lahko utemeljeno zanesel, je že bilo povedano.

Ker je obstoj škode treba tudi konkretno dokazati, ne bo zadoščala zgolj trditev o namenu. Vendar: tožnik je svoje navedbe v resnici konkretiziral. Trdil je, da je imel dva zanesljiva kupca, ki pa sta se oba premislila, ko sta v zemljiški knjigi videla vpisane plombe. Navedel je tudi, kdo sta ta dva kupca bila.

Na tej točki pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zahteve, ki jih za konkretizacijo obstoja škode postavlja sodišče prve stopnje, preostre. Sodišče prve stopnje namreč v podkrepitev odločitve o neobstoju škode tožniku očita, da ni izkazal obstoja predpogodbe, pogodbe ali pa dogovora o ari. Tega res ni trdil. A po stališču pritožbenega sodišča to tudi ni nujno pogoj, da bi se izkazala zveznost med protipravnim ravnanjem toženke in škodo, ki je tožniku nastala zaradi obresti, ki jih je moral plačevati. Tožnik je namreč povsem konkretno zatrjeval, s kom bi bila prodajna pogodba sklenjena, pa ravno zaradi zlorabe zemljiškoknjižnih institutov s strani toženke ni bila.

Na tem mestu pa pride na vrsto obravnava osrednjega pritožbenega očitka. To je, da toženka takšnim trditvam ni obrazloženo nasprotovala. Navedeno procesno dejstvo je resnično. Ob uporabi pravila iz 2. odstavka 214. člena ZPP (3) se izkaže, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedeno določbo je namreč s tem, ko se je spustilo v dokazno oceno neprerekanih dejstev, uporabilo napačno. To pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe (bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP). Mimogrede: dokazna ocena je tudi izrazito stroga v breme tožeče stranke.

Ob obravnavanju te kršitve se je treba zaustaviti še ob nadaljnjih razlogih sodišča prve stopnje, ki jih pritožba izrecno napada. Gre za rezervne razloge, ki na strani 6 utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka. Tam je ugotovljeno, da naj bi bila v korist upnice B. A. C. vknjižena hipoteka pri tožnikovih nepremičninah. Sodišče s temi razlogi (čeprav tega izrecno ne zapiše) utemeljuje pretrganje vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženke in škodo zaradi nateklih obresti v premoženjski sferi tožnika. Pritožba v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje utemeljeno očita kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Res je, kar trdi v pritožbi, da teh dejstev nobena od strank ni zatrjevala. In res je še nadalje, da ta dejstva tudi niso bila predmet obravnave ter se stranki o njih nista imeli možnosti izjaviti. Podana je kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki je ob povedanem prerasla tudi v kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi to kršitev je tožeča stranka v pritožbi konkretizirano uveljavljala.

Vsi navedeni razlogi skupaj terjajo razveljavitev izpodbijane sodbe. Ob danem dejanskem in procesnem položaju bi se sodišča prve stopnje moralo ukvarjati z vprašanjem pravnorelevantne vzročne zveze. To vprašanje je namreč za zdaj ostalo še odprto. Gre za vprašanja predvidljivosti škodne posledice, njene adekvatnosti. Ali se je torej toženka mogla zavedati kakšen obseg škode bo povzročen. Pri tej vrednotni presoji ne bo mogoče obiti pomena njenega krivdnega (šikanoznega) ravnanja ter trditev, da je bila na nastajajočo škodo pisno opozorjena.

Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja še na eno razsežnost te pravde. To pa je, da se tožena stranka sicer brani in to s številnimi navedbami (zato niso utemeljena prizadevanja tožeče stranke za izdajo zamudne sodbe), vendar pa je raven njene artikulacije takšna, da so njene vloge v znatnem delu nerazumljive. Iz njene trditvene podlage je mogoče zgolj v obrisih slutiti globlje razsežnosti pravnega spora. Iz težko razumljivih vlog je mogoče razbrati naslednje stališče tožene stranke: da je bila prodajna pogodba, na podlagi katere je toženec pridobil lastninsko pravico s kasnejšo vknjižbo, zgolj navidezna in zato nična. Konkretnih navedb v tej smeri sicer ni, so pa trditve takšne, da bi terjale opravo materialnega pravdnega vodstva v tej smeri. Če bi bila namreč ta prodajna pogodba v resnici nična, potem odpade vse razlogovanje glede toženčevega zaupanja v izvrševanje svojih pravic in glede upravičenosti z upravljanjem z lastnim premoženjem. Iz navedb tožene stranke je mogoče razbrati, da zaradi odsvojitve nepremičnine tožniku (s strani zakonite dedinje po skupnem zapustniku), ta odsvojitev pa naj bi bila nična, ne bo mogla uveljavljaviti svojega nujnega deleža (z vrnitvijo neodplačnih razpolaganj v zapuščino).

Zdaj, ko je torej razgrnjena celotna pravna razsežnost obravnavanega spora, bo moralo sodišče v tej smeri opraviti materialno pravdno vodstvo (285. člen ZPP). Vsa ta vprašanja se namreč v pravdi nakazujejo ter so ob zgoraj povedanem lahko odločilnega pomena za rešitev zadeve. Sodišče prve stopnje je na naroku sicer ravnalo v skladu z napotilom iz 12. člena ZPP (ki predstavlja procesno normativno sopotnico določbe o materialnem pravdnem vodstvu) ter stranko opozorilo na možnost, da si vzame strokovnega pooblaščenca in tudi na možnost brezplačne pravne pomoči.

To opozorilo ponavlja v tem razveljavitvenem sklepu tudi pritožbeno sodišče in dodaja, da je takšna pomoč za toženko nujna. Artikulacijska raven njenih vlog namreč ne bo kos kompleksni pravni problematiki v tej zadevi in naravi kontradiktornega postopka. Pritožbeno sodišče brez vsakega slepomišenja poudarja: izrazito slaba izrazna raven vlog tožene stranke (ne glede na to, kdo jih dejansko sestavlja), njihova strokovna pomanjkljivost in nejasnost, nepreciznost, pretirana obloženost z nebistvenimi povedmi ter izrazita nerazumljivost (tudi z vidika dejanskih vprašanj) je za varstvo pravic tožene stranke škodljiva. Stranke sicer nihče ne more siliti v to, da si za zastopanje vzame kvalificiranega pooblaščenca (odvetnik), je pa vendarle dolžnost sodišča to, da stranko vsaj opozori na posledice, ki jo bodo najverjetneje doletele, če tega ne bo storila.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo. Procesnih kršitev namreč pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, ne da bi pri tem v bistveni meri prikrajšalo stranki za pravico do dvostopenjskega sojenja. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz vsega doslej povedanega.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007).

(3) Ta se glasi: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznanja, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3110/2012
• Sklep II DoR 80/2008
• VSL sodba I Cpg 634/2009