VSL sklep I Cp 899/2010

Jedro

Toženec ne zatrjuje, da bi se iz naslova stalnega bivališča odselil za več kot tri mesece, niti, da bi upravnemu organu sporočil naslov za vročanje, zato je bila sodba uspešno vročena s fikcijo na naslovu toženčevega stalnega bivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo zoper zamudno sodbo zavrglo.

V pravočasno vloženi pritožbi toženec uveljavlja vse tri z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Pojasnjuje, da je pisanje v poštnem predalčniku dobil v soboto 28.11.2009 popoldne. V ponedeljek je poiskal pooblaščenca, ki je še istega dne začel sestavljati predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo, na pošti pa to vlogo uspel oddati 1.12.2009. Opozarja, da morajo pritožbeni roki stranki omogočiti, da prouči navedbe nasprotne stranke in zbere dokaze. Svoje ravnanje ocenjuje za skrbno, saj je v najkrajšem možnem času naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. Ocenjuje, da je do zamude roka za pritožbo prišlo zaradi spleta okoliščin, brez njegove krivde. Kot nepravilno ocenjuje, da sodišče ni upoštevalo, da je zamudno sodbo prejel šele 28.11.2009 in da ni izvedlo naroka. Pojasnjuje, da oče, ki je prevzel tožbo, z njim ne govori že leta dolgo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo kakšnega dejanja v postopku in ga zaradi izteka roka ne more več opraviti (1. odstavek 116. čl. ZPP). Toženec, ki je zamudil rok za pritožbo zoper zamudno sodbo, opravičenega vzroka za zamudo ni izkazal.

Toženec želi vrnitev v prejšnje stanje doseči z argumentom, da se je z zamudno sodbo seznanil šele tik pred iztekom pritožbenega roka (28.11.2009) in da v poštnem predalčniku poleg kuverte s sodbo ni našel ničesar drugega. Ker zakon pravne posledice veže na fikcijo vročitve, je povsem nepomembno, kdaj je toženec iz poštnega nabiralnika vzel pošiljko z zamudno sodbo. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se šteje vročitev za opravljeno po izteku 15-dnevnega roka, v katerem bi na osnovi obvestila o dospeli pošiljki toženec pisanje lahko dvignil na pošti (4. odstavek 142. čl. ZPP). Iz obvestila vročevalca (pripeto list. št. 15) je razvidno, da je bilo obvestilo o dospeli pošiljki v toženčevem hišnem predalčniku puščeno dne 29.10.2009; petnajstdnevni rok, v katerem bi toženec pošiljko lahko dvignil, se je iztekel 13.11.2009 in 14.11.2009 je bila pošiljka tožencu s fikcijo vročena. Zakonodajalec dopušča vročitev s fikcijo, ker je realno pričakovati, da se bo naslovnik s sodnim pisanjem pravočasno seznanil, zato je na tožencu, da zagotovi take pogoje, da bo obvestilo o dospeli pošiljki tudi dejansko dobil.

Pritožnik ne zatrjuje, da na naslovu, na katerem se je opravila vročitev, dejansko ne živi oz. da se je odselil za več kot tri mesece (2. odstavek 143. čl. ZPP), niti, da bi upravnemu organu sporočil naslov za vročanje (17.a. čl. Zakona o prijavi prebivališča – ZPPreb). Tudi v času od 25.10.2009 do 28.11.2009, ko tožnik ni bil prisoten na naslovu svojega stalnega bivališča, je bil naslov njegovega stalnega bivališča tisti, na katerem je sodišče lahko uspešno opravilno vročitev sodne pošiljke.

Ker je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga, naroka ni bilo potrebno izvajati (2. odstavek 120. čl. ZPP).

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da se je petnajstdnevni rok za pritožbo zoper zamudno sodbo - ki je začel teči dne 14.11.2009 - iztekel dne 30.11.2009 in da je dne 1.12.2009 na pošti priporočeno oddana pritožba prepozna. Iz tega razloga jo je utemeljeno zavrglo. Za svojo odločitev je navedlo tudi ustrezno pravno podlago.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP . čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 85/95
• Sodba VIII Ips 42/96
• Sklep I Up 866/2002